OCR Interpretation


Glas svobode. [volume] (Chicago, Ill.) 1902-1931, September 07, 1917, Image 8

Image and text provided by University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

Persistent link: https://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn83045203/1917-09-07/ed-1/seq-8/

What is OCR?


Thumbnail for 8

Vojniška zarota.
Politični veščak, ]>isa tel j in voj
niški poročevalec Lovat Fraser,
kateri je v tej vojni prepotoval
ves Balkan, perzijski zaliv, Kitaj
sko, Mančurijo, Kgipet in vzhod
ne kraje, kakor tiuli Nemčijo,
Francijo ter ostale kraje Evrope,
piše v svoji knjigi o tej vojni med
drugem tudi, kako se je delovalo
za to vojno še predno je bil av
strijski nadvojvoda umorjen, sle
deče :
28. julija 1914. je Avstro-Ogr
ska oddala Srbiji vojni ultimat ter
s tem zaobrnila usodepolno kolo
Evrope. 2S. julija 1917 je Fraser
izdal svoja razkritja in z njimi iz
nenadil vesoljni svet, in s kateri
mi je dokazal, da Avstro-Ogrska
in Nemčija niso nameravale na
pasti le Srbije marveč tudi Rusijo
in Francijo in ta odlok se je dose
gel na tajni konferenci v Potsda
niu 5. julija 1914, kateri je pred
sedoval Kajzer sam. To Fraserje
vo razkritje je oni izgubljeni člen
verige, katerega so toliko časa za
man iskali in pokazuje zagonetno
zarotnico te vojne.
Fraser, za resničnost svojega iz
vajanja piše tudi o znanem govo
ru socialista Haase v nemškem dr
žavnem zboru 19. julija t. 1. llaase
namreč ni hotel sprejeti mirovne
resolucije, katero so predložile ne
katere parlamentarne politične
skupine zbornici, trdeč, da ni bila
resna in resnična, ker ni vsebo
vala pravega vzroka vojne.
V resoluciji se je povdarjahj,
da je Nemčija prijela za orožje za
obrambo svoje svobode in samo
stojnosti ter pravico svojih kolo
nij.
Haase je jezno izrekel, da je tr
ditev lažnjiva z ozirom na zgodo
vino. Oni nemorejo pozabiti, je na
daljeval. avstrijske vojne napove
di Srbiji in avstrijskih vojnih
priprav napram Rusiji, niti konfe
rence 5. julija leta 1914.
Kaj pa je Haase menil z konfe
renco 5. julija 1914? Veliko čla
nov državnega zbora je vedelo to,
toda molčali so. Tozadevni Haase
jev govor v Reichstagu je le en
list Leipziger Volkszeitung v pot
nem obsegu prinesel 20. julija, ka
terega je nekaj izdaj prešlo čez
mejo v nevtralne države predno
se je nemški cenzor zavedel, kaj se
je pripetilo. Osem dni potem je bil
pa že tiskan v Londonskem časo
pisu Times.
Če hočemo razumeti ves položaj,
pravi Fraser, iti moramo nekoliko
nazaj. V aprilu leta 1914 je kaj"
zer obiskal avstrijskega nadvoj
| vodo v gradu Miramar, in 12. ju
nija istega leta pa zopet na nje
govem posestvu "Konopishtu na
Češkem, na tem drugem obisku je
bil ž njim tudi admiral Tirpitz. —
i Tukaj je kajzer nadvojvodu od
kril svoj vojni njjjčrt in zveza je
bila storjena, liusijo se naj izove
v vojno z Nemčijo in Avstrijo. —
Francijo se razkosa in uniči. Med
tem se je smatralo, da Anglija bo
mirovala. Ogromna militaristična
priprava je bila gotova, kakor tu
di gospodarska zveza in namera
valo se je, da Nemčija in nje za
veznice, si bodo hitro podjarmile
celo Evropo.
Dvanajst dni potem, to je 24.
junija odprl je kajzer ytvielski pre
kop, katerega so razširili v kon
struktivni formi. In ko je leta
1906 angleški lord admiral Fisher
izgotovil najnovejši in največji
drednot na svetu ter vpostavil nov
načrt za angleško mornarico in
bojne ladije, je s tem iznenadil
vojno željno Nemčijo, katera -je
po tem sama tajno že dolgo hrepe
nela. Nemčija je nato z mrzlično
hitrostjo gradila večje ladije in
vsled tega bila primorana razširi
ti in poglobiti Kielski prekop, od
katerega je nje mornarična važ
nost odvisna. In ljudje v deželi,
katerih posel je bil, da pazijo na
mednarodne dogodke in slučaje,
so vedeli, da bo trenotek nevarno
sti, ko hitro bo dokončan Kielski
prekop.
V nedeljo 28. junija, to je štiri
»Ini potem, ko so uradno Kielski
prekop odprli, bila sta avstrijski
nadvojvoda Ferdinand in njegova
"žena usmrčena v Sarajevu, to je
isti dan, ko se je kajzer od slavno
sti Kielskega prekopa vračal v
Berlin.
Umor nadvojvode je prekucnil
gotove naklepe, za katere se je
kajzer pogodil žnjim, toda na
drugi strani je pa prinesel dolgo
in težko pričakovano vojno. Ta
slučaj je zarotnikom dal gotov iz
govor, katerega si so želeli, da iz
silijo Rusijo z napadom Srbije.
Ta prilika se jim je dozdevala ču
dežna, ker vojno se bi dalo z ozi
roni na čas žetve preložiti, če že
ne odstraniti.
One usodepolne tajne konferen
ce v Potsdamu 5. julija 1914 so se
na povabilo udeležile štiri osebe iz
Nemčije in štiri iz Avstro-Ogrske.
Od Nemčije so bili: von Betli
mann Holweg, ministerski pred
sednik; admiral von Tirpitz, taj
nik mornarice; general von Fal
kenhavn, pruski vojni minister in
von Stumm, vodja političnega od
delka v zunanjem ministerstvu.
Od Avstro-Ogrske pa so bili:
nadvojvoda Friderik, vrhovni po
veljnik; grof Berthold, zunanji
minister; grof Tisza, Ogrski mini
sterski predsednik in general Con
rad von Hoetzendorf. Zelo važno
dejstvo je, da se je ta tajna kon
ference vršila dva dni potem, ko
so pokopali umorjenega nadvoj
vodo Ferdinanda.
Avstrijski ultimatum Srbiji je
bil odločen pri tej konferenci. Tn
zavedali so se, da bo Rusija na
strani Srbije, ker kot braniteljica
Slovanov bila je zelo užaljena, ko
je Nemčija stopila na stran Av
stri je leta 1909, ko je ta anektirala
Bozno in Hercogovino.
Zarotniki v Potsdanm so se za
vedali, da Rusija ne ho mogla dva
kratno osramočenje mirno spravi
ti v žep. Nadalje so se zavedali, da
ho Francija na strani Rusije in v
ta namen so sklenili prelomiti pri
sego in vdariti skoz Belgijo na
Francosko. In milijone človeških
žrtev je bilo obsojenih v smrt na
tej strašni konferenci.
6. julija se je kajzer kot bi nič
ne vedel podal na svoj letni izlet
na svoji jahti v Norveško vodov
je z namenom odvrniti pozornost
zaveznikov antente. 7. julija se j,e
vršilo na Dunaju vojno posveto
vanje. 10. julija je avstrijska u
radna agencija razposlala na vse
časopisje v deželi pazno izdelan
tekst, češ, da je posnetek iz srb
skega časopisja, z motivacijo pre
pričati svoje podanike, da Srbija
hoče vojno. 13. julija se je opazilo
na Berlinski borzi vsestransko
prodajanje zunanjih akcij. Finan
cirji so dobro vedeli, za kaj delajo
to.
21. julija je francoski veleposla
nik Jules Cambon v Berlinu spo
ročil svoji vladi, da je Nemčija
tajno ukazala mobilizacijo svoje
armade. Ne da bi bila mobilizaci
ja sama ob sebi že nevarnost mar
več dejstvo je, da je nemška mobi
lizacija tako popolna, da pomeni
konečni ukaz mobiliziranja že po
hod.
23. julija je Avstrija predložila
svoj ultimatum Srbiji. Nemčija
zagotavlja in se dela, da ni vedela
nje vsebine, d as i je bilo to določe
no na konferenci v Potsdamu in
tudi potem predno je Avstrija i
stega predložila Srbiji je nemški
veleposlanik Tschirslchky na Du
naju brzojavil nje vsebino direkt
no na kajzerja. Ta pretveza je va
rala neke ljudi takrat, a danes ne
vara nikogar več.
Na dan, ko je Avstrija oddala
svoj ultimatum Srbiji bili so vsi
nemški častniki na dopustu pokli
cani, da se nemudoma vrnejo na
svoja mesta.
26. julija je Nemčija ukazala
svoji flotili, ki je križarila v Nor
veškem vodovju, da se takoj vrne
v nemško vodo. Na večer istega
dne je angleški admiral princ
Louis Batenberški, sedaj marquis
Milford Ravenski, ukazal, da se
angleško brodovje, ki je ravno i
melo vaje na odprtem morju, ne
sme demobilizirati, temveč da o
stane pripravljeno za vsak slučaj.
In ta ukaz, ki je bil v angleškem
časopisju objavljen je šele neznan
sko poparil Potsdamske zarotnike.
27. julija je kajser došel iz Nor
veške v Potsdam in to je bil dan
ko je dobil von Bethmann Holvveg
mrzle noge. Revež je mogoče videl
hitreje kot njegovi kolegi, kaj po
meni ukaz angleškega vrhovnega
admirala.
28. julija je Avstrija Srbfji for
malno napovedala vojno, toda 29.
julija jc Bethmann Holweg, ka
kor sam trdi, skušal na vse nači
ne, da bi zavstavil svoje delo. V
pogovoru z belgijskim poslani
kom baronom Beyens v Berlinu
kot so jo ta sani izrazil, rekel mu
je Bethmann llolvveg, da vidi gro
zen obraz,'ki se vzdiguje nad kr
vavo rdeče obzorje — obraz angle
škega pobratima. (Princ Louis
Batenberg, bivši angleški lord ad
miral je Nemec — nemške rodovi
ne. Odtod gornji izraz.) Bethmann
Ilohveg, da je brzojavil takoj nato
na Dunaj, da naj Avstro-Ogrska
sprejme predlog angleškega mini
sterskega predsednika Greva za
pogajanja.
v Tukaj sledi čudna točka te čud
ne pripovesti. Dasi je Avstrija pri
čela 30. julija bombardirati Bel
grad, je šele drugi dan Bethmann
Holweg postal vznemirjen radi an
gleškega posredovanja. Avstrija
pa je šele 31. julija brzojavno od
govorila Bethmann Hohvegu, da
sprejme Greyev predlog o pogaja
i
nju, toda le pod gotovimi pogoji
in Bethmann Holvveg je držal av
strijski odgovor sam zase in ni nic
več storil. Zakaj?
Zato, ker mu militaristična kli
ka ni pustila. Oni so hoteli vojno.
Z nesramno zvijačo je nemška
vladna klika zadržala brzojave ru
ske vlade na svojega poslanika v
Berlinu-cele tri dni in s tem pri
morala rusko vlado verovati, da
je Nemčija popolnoma mobilizira
na na kar je Rusija, ko ni prejela
odgovora, ukazala mobilizacijo
svojega vojaštva. Kajzer kot bi ni
česar o tem ne vedel je od Rusije
zahteval, kaj to pomeni in Rusija
obratno je zahtevala pojasnila,
medtem pa je Nemčija že vdrla fia
Belgiisko in svetovno klanje se je
pričelo.
Fraser trdi, da še tedaj bi Beth
mann Holweg mogoče odvrnil ne
varnost, če bi bil priobčil avstrij
ski odgovor, da sprejme predlog
angleškega mrnstra za pogajanja,
toda llolvveg je vtaknil odgovor v
žep. In to je ono, ki ga zasleduje
in straši namreč gnjev neštevilnih
mrličev.
CENIK KN*JIG,
katere se dobe v zalogi
"Glas Svobode", 2656 So. Crawford Ave.
Chicago, 111.
Cvetke iz papeževega vrta..$ .35
Jpn IIus . .25
Jezus in svetniki 35
Kako postati državljan 50
Knjiga brez naslova 50
Krvava noč v Ljubljani 35
Monizem 35
Škof proti župniku 35
Naročilom je priložiti de
narno vrednost, bodisi v gotovini,
poštni nakaznici ali poštnih znam
kah po en ali dva centa.
JOS. HOCKING.
BABILONSKA ŽENA.
Poslovenil —c.
"AValter, jaz sem se prej motil. Veš, zdi
se mi, da tvoja žena /e mora nekaj o tej stvari
vedeti. Mogoče, da ne ve veliko o stvari, toda
nekaj pa le mora vedeti." ..
"Zakaj?"
* * Ali je bil to le slučaj, ali je bil tako na
pravljen načrt, da ni bilo otrok doma? Re
čem ti, ona nekaj ve, mogoče le toliko, kolikor
je nama znano. Koliko je na uri?"
"Osem bo."
" Pojdi va k tebi, W al ter."
AValter Ravmond ni vprašal Harringtona,
kaj ga je napotilo do tega koraka, ker lahko si
je sam mislil, kaj misli njegov prijatelj.
Ko sta šla skoz Battersea Park, sta zasli
šala otročje glasove in oba sta hitro zavila v
postransko ulico.
"Ali ni bilo jako čiulno, da je šla Jovee iz
doma, ne da bi prej videla Harringtona," sta
slišala reči malega AValterja.
"Oh, jaz mislim, da jo bo že srečal kje na
potu, ker oče mu bo že o tem kaj sporočil," od
vrne Rahaela.
*4Pa vseeno .je bilo čudno."
To je bilo vse, kar sta mogla slišati. Opa
zila pa sta, da so ,bili vsi trije Ravmondovi o
troci praznično oblečeni in da so bili v druščini
Diltonovih otrok in neke že priletne gospe. Naj
brž, da so šli kani v vas.
Ravmond in Iiarrington sta se spogledala,
toda nobeden ni spregovoril. Bila sta komaj
še nekaj minut hoda do Ravmondove hiše in
nadaljevala sta svojo pot kakor če se ne bi prav
nič pripetilo
44Bog ve, ako bo Lucija že pokonci," reče
Ravmond.
"Seveda bo pokonci, saj so vendar že otro
ci odzunaj."
Ravmond je na tihoma odprl vrata in šel
naprej proti obednici. Gospa Raymond je se
dela pri mizi in mirno zajutrkovala.
"Oh, Walter," je rekla ali si kaj slišal o
Joyce?"
"Še prav nič," odvrne AValter mirno.
"Otroci mislijo, da je že odšla na Češko
v šole." je rekla histerično, "fn jaz sem me
nila, da jim nič ne rečem, vsaj še sedaj ne."
"Da, razumem."
"Kako to veš?"
"Naj bo kakor hoče, vendar Lucija, sinoči
nisem imel nobene priložnosti, da bi s teboj go
vori! ; poleg tega bil sem tako zmeden, da nisem
vedel, kaj delam. Sedaj pa moram priti do ne
kakega sporazuma".
Gospa Ravmond je prebledela in srepo je zr
la pred se. —
"Do kakega sporazuma?" je vprašala uža
ljena.
"Jaz želim vedeti v?»e, kar ti veš o Joyce
nem odhodu iz doma."
Že je odprla ustni, da spregovori, toda v
tistem liipu je zapazila, da jo Harrington skrb
no opazuje in molčala je.
XVII.
Oče in duhoven.
"VValter Raymoud je trenotek molčal iu po
tem rekel: "Znano nam je, kako se je nanjo
vplivalo; tudi nam je znano, da Jovee ne bi bila
nikdar zapustila doma in te hiše, ako ne bi na
njo vplivale gotove osebe in jo do tega prived
le. Pred enem tednom sta bila ona in Ned par
ljubimcev in takrat ni niti sanjala, da bi šla od
doma. Medtem ko je bil on iz doma, bil sem
tudi jaz jako zaposljen in ni me bilo večji del
doma. In sinoči si mi rekla, da se ti niti ne do
zdeva, kje bi bila."
"Povedala sem ti golo resnico," odgovori
la je trdovratno; "nisem vedela in tudi sedaj
ne vem; kakor resnično tukaj stojim, tako mi
smeš zaupati, da ne vem kje je, — in kam je
šla."
"Toda, vedela ste, da bo šla," je posegel
vmes Harrington, in oba sta vedela, da je govo"
ril resnico, kajti ona je zarudečela in kmalu je
zopet postala bleda, toda vdati se ni hotela in
je skušala celo stvar prikrivati.
"Gospod Harrington, oprostite, toda pro
sim vas, da se prav nič ne vmešavate v to stvar,
ker vam ne bom odgovarjala, kajti vi nimate
nobene pravice vtikati svojih prstov v to. »laz
nisem nikoli privolila, da smete priti v to hišo
in še manj pa da bi bila dovolila ali pa privoli
la, da se zaročite z mojo hčerjo."
"Lucija, kar 110 bodi preveč prevzetna, ker
ravno ž njim boš morala govoriti in odgovarjati
na njegova vprašanja, ako pride ta stvar do
sodnije in če poseže vmes roka pravice,'' je re
kel Raymond hladnokrvno. "Toda pustimo to
za sedaj pri miru. Harrington je povedal res
nico. Ti si vedela, da ona odhaja iz doma."
Gospa Raymond je molčala.
"Lucija, ta stvar me jako žalosti in prav
nerad sem storil ta korak," reče Kaymond z res-.
nim glasom. "Spominjam se, kako si začela
postopati napram meni, ko hitro so te dobili
rimski duhovni pod svojo oblast, a vsekako žal
mi je po tistih veselih urah, ki sva jih prebila
skupaj v zadovoljstvu in sporazumu. Bila sva
revna takrat, veliko revnejša kot sva danes,
toda bila sva edina, živela sva eden za druzega
in oba skupaj za naše otroke. Tn prišli so časi,
ko si radovoljno začela slabo postopati z me
noj, toda naj bo; tudi to ti prizanesem, ampak
zapomni si, da moje Joyce ne bom- mogel tako
hitro pozabiti. Ti si vedela, da odhaja. lnv
kako dolgo si to Vedela?"
"Ne bom povedala."
"Duhovni so ti prepovedali?"
Sedela je pri mizi i 11 iz nervoznosti je za
čela grizti ustnice.
"Kolikokrat je bil duhovnik Brandon tu
kaj, odkar sem mu prepovedal vstop v hišo?"
Nobenega odgovora.
"Tu kedaj je bil duhoven Ritzoom tukaj
zadnjikrat?"
To vprašanje, ki je prišlo £ako nenadno, jo
je zbudilo in stresla se je. Ce pa je bil Ritzoom
v hiši ali ne, oba sta bila prepričana, da ga je
ona videla in da jo je imel popolnoma v svoji
oblasti in da se ga je očividno bala.
"Od tebe se je zahtevalo, da jo nagovar
jaš, da zapusti dom — ti njena mati, ki bi jo
inoi*a!a varovati in ščititi!"
Te besede so jo vbodle kot sršenovo želo.
" Raj še bi jo videla ležati mrtvo pred mo
jimi nogami, kot pa da bi šla v protestantovsko,
šolo na Češkem in — in zgubila svojo dušo," je
odgovorila osorno. "Rajše bi jo videla ležati
na mrtvaškem ordru, kot pa da bi bila njegova
žena," in ozrla se je s temnim pogledom na
Harringtona. Zadnje besede je spregovorila
skoz zobe, kot razkačena kača, ki je začela si
kati in pihati.
Žensko je vedno lažje pripraviti, da nehote
pove kako skrivnost, kot pa moškega, kajti žen
ska ima manj kontrole nad svojimi predsodki
i 11 jezo. Ta ženska je iz vsega svojega srca so
vražila Harringtona in v svoji jezi je razodela
skrivnost, katere drugače ne bi mogli iz nje iz
vabiti. Ona dva sta sedaj vedela vse, kar sta
mogla izvedeti od nje in ni ji bilo treba pove
dati, da so jo duhovni pregovorili, da pripravi
svojo hčer, da zapusti dom in tako reši njeno
dušo pogubljenja in večnega trpljenja v peklu.
"Še ena stvar je, Lucija", je rekel AValter
mirno; toda predno je mogel reči še eno besedo,
se je ona vstala in šla proti vratom.
"Pri vaju ne ostanem niti trenutek, pa tu
di ne rečeni več besedice," je rekla oči vidno'
razburjena. "Oba sta sovražnika boga in vero.
Vesela sem, da je izvan vajine oblasti in tudi
ko bi vedela, kje j^, vama ne bi nikoli povedala
njenega bivališča, kajti tam kjer je, je varna
pred tistimi, ki skušajo pogubiti njeno revno
dušo."
Ned Harrington je simpatetično pogledal
svojega prijatelja. Žalostilo ga je, ko je videl
kako sovraštvo vlada med možem in ženo in to
tembolj, ker mu je bil znan vzrok njune odtu
jitve. Duhoven je prekoračil njihov prag in v
imenu vere je naščuval ženo proti možu, otroke
proti svojemu očetu. Ta /godba ni bila nič
novega, kajti isto se je ponavljalo po eelem
svetu, kjerkoli živijo rimski duhovni, posebno
pa jezuiti. In ko je Harrington opazil bleda
i 11 potegnjena lica in tresoče se ustnice svojega
prijatelja, se je vzbudila velika jeza v njego
vem srcu.
"Walter, iz cele stvari se da jasno videti,
da imajo duhovni svoje prste vmes," reče Har
rington skoro žalostno.
Walter Raymond je dal duška svojemu ču
tu in povedal marsikatero trpko o prednikih te
rimske duhovščine.
"Na vsak način iz tega pogovora se da
sklepati, kje je Joyce. Walter, sedaj sva go
tova glede dveh ali treh reči. Tisti Ritzoom je
na dnu cele stvari in tudi tvoja žena je bila
> vdeležena pr; tej zaroti. Razume pa se, da je
bilo v njihovem interesu, da niso njej poveda
li, kam je šla in kje se sedaj nahaja; brez vsa
kega dvoma imeli so jo za svoje orodje."
"Najbrž, da bo tako."
Zgoraj v sobi je jokala gospa Raymond. —
Oba sta jo slišala, toda Walter Raymond je ni
šel tolažit. Bili so časi, ko je hitel k njej, ko
jo je videl žalostno,- toda tisti časi so minuli.
Počasi je ona sama zamorila vso ljubezen v srcu
svojega soproga, kajti on je zaradi nje zapustil
očeta in dom in bogastvo; zanjo je delal in tr
pel in vse to je rad storil in prenašal največje
težave in revščino iz velike ljubezni do nje. —
Zaradi nje je vse žrtvoval in veselil se je velike
žrtve. Toda sedaj je bilo vse drugače, njuni
interesi in upi so krenili vsak svojo pot, staro
zaupanje je zginilo in prijateljstvo je zarjave
lo. Ljubezen je hitro umirala in vse to le radi
in v imenu vere. /
"Še ena stvar je, ki mi ne gre v glavo,"
reče Walter Ra.vmond zamišljen. "Ne morem
zapopasti, zakaj so ti zlodji dovolili Joyce, da
te je začela ljubiti in da se je zaročila s teboj.
Čudim se, kako je to, da ji niso prepovedali, da
ne sme govoriti s teboj."
"Glede tega sem na jasnem," odgovori
TTarrington. "Oni so vedeli, da ako ji pustijo,
kakor oni rečejo, da pade globokeje in gloia>
keje v greli, da bodo imeli toliko boljši držaj na
njej. Pri njih sem jaz nekak antikrist, ki je
dovolj zrel za večni ogenj v peklu. Zaradi te
ga bi potem skušali dokazati ji kako velik smr
ten greh — da, naravnost božji rop in zločin,
bi bil zanjo, ako bi postala moja zaročenka. —
Njena ljubezen do mene, jim je dala najmoč
nejše argumente pri nagovarjanju, da odide iz
doma. In kakor vidiš, je imela Joyee iz njiho
vega stališča, dva velika, smrtna sovražnika —
mene in tebe. Ti si* jo hotel odpeljati v od
padniško in. krivo versko šolo in pripraviti nje
no dušo v smrtno nevarnost in potem ko pride
iz šol pa se naj bi poročila z menoj in to je bil
še večji zločin. Zaradi tega so ji nagovarjali,
da je njena dolžnost, da nama obema nasprotu
je in da vidijo njeno edino rešitev in priliko za
odpuščanje njenih grehov, ako se izroči popol
noma njihovi oskrbi in se tako nama obema iz
ogne."
"Zdi se mi, da imaš prav."
"Jaz mislim, da imam popolnoma prav,
kajti govoril sem s svojim bratom Oecilom in
poznam mnogo teli jezuitov. Toda vse to nas
ne privede do dna te stvari."
"Prav gotovo, da ne."
"Čeprav z gledajo jako fanatični, so ven
dar jako previdni kaj delajo, posebno kedar
rešujejo duše na tak način. In če je Ritzoom
v ozadju vsega tega, potem mi lahko veruješ,
da se tu gre za nekaj več kot samo za njeno
dušo."
'' In kaj bi vendar to moglo biti?"
"Kakor sem ti že povedal, jaz se bojim
samo misliti o stvari. — AValter, jaz moram
iti."
"Da," reče Walter. "Tudi meni se do
zdeva tako. Ritzooma morava videti. Ali ga
greš poiskat?"
Harrington. je gledal in opazoval Raymon
da z občudovanjem. Svojemu prijatelju je sto
ri! krivico, ker bil je bolj prebrisan človek, ka
kor pa si je on vedno mislil."
"Da, njega moram najti," reče mimo. "I\
Brandonu nama ni treba hoditi, ker on je sa
mo orodje tega zvitega jezuita."
"To je menda vse. Povrhu vsega tega jaz
celo dvomim, da bi 011 sploh kaj vedel o Rit
zoomovih načrtih. Mogoče je, da mu je o stva
ri kolikor toliko znano, toda glavnih naklepov
svojega višjega najbrž ne ve."
"01) katerem času se snideva danes ve
čer?"
"Okoli pete ure pridem vttvojo pisarno ins
ti sporočim o mojem vspelni."
(Dalje prihodnjič.) •,

xml | txt