OCR Interpretation


Glas svobode. [volume] (Chicago, Ill.) 1902-1931, December 22, 1922, Image 8

Image and text provided by University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

Persistent link: https://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn83045203/1922-12-22/ed-1/seq-8/

What is OCR?


Thumbnail for 8

Klerikalne lopovščine.
Po Šušteršičevi brošuri.
VII.
*\
Moje "srbofobstvo" —
(Nadaljevanje.)
Ob času aneksi je Bosne in Hercegovine leta, 1908 sem sicer v de
legaciji zagovarjal in pozdravljal anctksijo, kar so na primer storili
tudi dr. Korošec in Biankini, a v tozadevni debati v odseku delegaci
je sum sc zavzemal tako topio za bosansko-hercegovske Srbe, da se je
pri navzočih patent-patrioti h pojavil ze.o mučen vtis. To je popra
vil dr. Korošec, ki je kmalu za menoj prišel do besede in govoril ta
ko estrajhersko-patriotski, da so bili omenjeni patenit-patnoti vzra
doščeni in niso mogli prehvaliti njegovega patriotiama. Meni se je
pa drugi dan izreklo brzojavno priznanje od — srbske strani.
Tudi v Kranjskem deželnem zboru sem v seji dne l(i. januarja
1909. leta, v aneksijski debati, grajail avstro-ogrsko upravo anekti
ranih dežel, koji se imamo zahvaliti, da večina bo«a:nsiko-hercegovske
va orebivalstva "čina aneksije ni pozdravila z navdušen jem", tem
več z močno opozicijo.
Leta 1909., ko je aneksijska kriza prikipela do vifliunca, ko sta
si stali ob Drini nasproti mobilizirani armadi in se je vsak dan*bilo
bati krvavega spopada, — sem nastopil v državnem izboru z govorom,
ki je izzval na vseh straneh zbornice 111 izvan nje globok vtis. Steno
grafičnega zapisnika žal nimam pri roki a spominjam se dosti dobro
na vsebino. Povdarjal sem resnost situacije, v ko ji se nahajamo
vsled ostre aneksij*ake krize baš Jugoslovani habsburške monarhije,
kajti, dejal sem, Srbi so naši bratje in 'nad vse mučen bi bil položaj
za naše vojake, ako bi morali streljati na svoje brate. Spolaiili bodo
sicer svojo dolžnost, a s krvavečim srcem. In potem sem retorično
apostrofiral Srbe: Razorožite, srbski bratje! Kajti, kaj vam je pri
čakovati od premočnega sovražnika? Premagani 'boste in kakršne
so danes razmere, prišli boste pod mažarsko gospodstvo in kaj to po
men j a, vemo mi.
Tako sem govoril v naj kritienejsi dobi aneksijske krize, med^t
vahnim odobravanjem slovanskih poslancev.
Gospod Nikola Pašič pa ve še bolje kot jaz, da je bila takratna
situacija skrajno nevarna za srbski narod. Krvav spopad z avstrij
sko vojsko bi bil takrat za Srbijo absolutno poguben, to pa radi med
narodnega položaja. Rusija je bila takrat še popolnoma nesposob
na za svetovno vojsko, ker še niso bile začel jene rane od japonske
vojske in sploh njene vojne priprave še daleko niso bile izvršene. —
1 1q* nrinrav. nreden je bila
v »lanu 'v » _m
Rusije v krvavi spor je pomenjal
glija pa je bila absolutno za mir in nič manj Francija, ki ibrez dobro
pripravljene Rusije ni mogla riskirati vojne z Nemčijo. Če bi bilo
takrat prišlo do vojske, bi se bila brez dvoma končala z zmago ger
manstva hi mažarstva. Naravno tedaj, da so bile Rusija in zapadne
velesile le za nekrvavo diplomatLčno borbo. Zato je bila takrat edi
na rešitev Srbije, da se je udala v svojo usodo in razorožila. Naj se
primerja ta mednarodni položaj z mojim zgoraj o risanim govorom in
naj se še naprej kriči, da sem ''sovražnik srbskega naroda".
_i—/1 j
Drug slučaj: V skupnem kluou vsen jugmiu v ouuuu.
poslancev (''Narodni klub") je prišlo v razpravo stališče clo aneksi
je Bosne m Hercegovine. Vsi hrvatski in slovenski poslanci so bili
eitodušno za odobritev aneksi je in predlagalo se je "klubsko pita
nje" t. j., da noben klubov član ne bi smel zastopati drugačnega sta
lišča. Oglasita se oba srbska poslanca in izjavita, da kot Srba nik
dar ne moreta sprejeti zase takega sklepa. Kot Srba ne moreta o
dobravati aneksi je srbske zemlje po Avstriji.
Jaz, ki sem takrat predsedoval, sem branil stališče srbskih tova
rišev, rekoč, da nikakro ne smemo delati sile njun emu narodnemu ču
stvovanju, in izposlovai sem klubov sklep, da imata srbska tovariša
prosto roko.
Spomladi 1909. sem po krenil v avstrijskem parlamentu znano
veliko borbo zoper mažarsko "Bosansko banko", ki se je bila zahrb
tno ustanovila pod patronanco c. in kr. vlade s smotrom, spraviti
700,000 srbskih kmetov v oderuško suženjstvo mažarsko židovskega
velekapitala. Še komaj kdaj se je vodila parlamentarna borba v Av
striji v večjem slogu kot ta gigantski boj zoper nečuveno drzen aten
tat na srbskega kmeta v Bosni in Hercegovini Vlada je sicer kone
&10 formalno zmagala z enim glasom večine, ker je zanjo stal, iz no
tranjepolitičnih razlogov, ves nemško-poljski blok, — a "bosanska
uprava" avstro-ogrske vlade je biia stalno kompromitirana pred ce
lo Evropo, v Bosni in Hercegovini pa se vendar niso upali postopati
s kmeti tako, kakor so bili prvotno nameravali.
Ali iz mojega predstoječe označenega kretanja, iz mojih konkret
nih dejanj, odseva "srbofobstvo"?
Če bi imel pri roki vse podatke, bi gotovo z lahkoto našel še več
podobnih slučajev. Toda pisati moram večinoma iz spomina. Tudi
se moram kolikor mogoče omejiti, glede na določeni okvir mojega
spisa.
Sove, kolajna ima tudi obratno stran, o ko j i hočem govoriti z
moško odkritostjo. Zaničujem vsako izbegavanje. t
Ob balkanskih vojskah leta 1912-13, je velesrbska struja v naših
krajih zadobila silnega razmaha. Takrat je tudi v resnici pridobila
nekaj terena v moji lastni tedanji stranki. Zvest svojemu načelne
mu stališču in zelc vznemirjen, sem odločno nastopil zoper ta pojav.
Protestiral sem naj ost rej še zoper tozadevno pisavo "Slovenca" rn ob
javil s svojim podpisom, članek, kjer sem pisal »sicer simpatično za
zmagoslavne jugoslovanske narode, ob ?nem pa odločno zavračal na
še ljudstvo na ^la politične realnosti, to je Avstrije.
V delegaciji pa sem, v pristojnem odseku, nastopil tako energič
no za jugoslovanstvo v habsburški monarhiji, sklicujoč se 'na zmago
srbsko-bolgarskega orožja, da me je neinško-naeionalen delegat v
svojem odgovoru sumničil veleizdajskih nagnenj.
Rekel sem, da je absolutno treba izvajati konsekvence iz zmag
jugoslovanskih armad, v prilog habsburškim Jugoslovanom, ker sicer
pride do položaja, ki bo skrajno nevarni habsburškemu carstvu. So
seščina zmagoslavnih, ojačenih jugoslovanskih držav, ki se znabiti še
strnejo v federativno carstvo, je nespojljiva s klavernim narodnim
položajem, v kojem se držimo mi, habsburški Jugoslovani. Zato
skrajni čas, da se resno upošteva naše opravičeno stremljenje po re
alizaciji naših narodnih idealov, v okviru habsburške carevine.
Moj nastop je bil seveda v protislovju z interesi velesrbske stru
je, ki je živela od nezadovoljnosti habsburških Jugoslovanov, ni pa
bil nasproten srbskemu narodu in niti srbski državi.
Mnogi jugoslovanski politiki pa, ki so pozneje pomagali k usta
novitvi države SIIS, so bili takrat izrazito protisrbski in eden naj
: iV. Kil rln ltnrrv&* TjP.ta TO1« nV+flkrat T>isal T>is
Prvi nastop občinskega
redarja Šimna Kaluže:
(Josip Kostanjevec: "Humo
reske".)
(Nadaljevanje.) ,
V tisti ulici krčmari daleč po o
koliei znani Pritiskov Nace. Vse
pijače se dobijo pri njem, kakršno
koli si kdo poželi, od najboljše do
najslabše. Zato prihajajo k njemu
raznovrstni sloji, trški in okoliški,
uradnik, trgovec, obrtnik, delavec
in berač. Nekateri skrivaj, drugi
o č.it o. m brez strahu. Za vsakega se
dobi poseben kot in poseben vhod,
da si ne morejo zreti ob nepravem
času preveč iz obličja v obličje. V
vsaki sobi je na steni napis: "Iz
jemoma se prosi danes takoj pla
jeati," samo v prvi, največji, kjer
diši vedno nekoliko po plesnobi-, se
ščeperi na desni strani napis*' "Da
nes za denar, jutri zastonj," na le
vi pa: "K^juti — je prepoveda
no!" Ciost i torej vedo. pri čem da
so, da ni pozneje brezpotrebnih iz
govorov. Sosedje se pa ne morejo
pritoževati, da se je to in to noč
rjulo z dovoljenjem krema rje vini.
V tej sobi visi -tudi v kotu med
dvema stenama nasproti vhodnim
vratom veliko leseno začraelo raz
pelo, ovito z vencem ponarejenih
papirnatih rož, m na deski pod
njim pomežikuje dan za dnem in
noč za nočjo v srednje veliki po
barvani časi medla večna luč. Raz
pelo se.dotika stropa, po obeh ste
nah na njega levici in desnici so
prilepljene razne podobe svetni
kov in svetnic božjih. Na 'njih se
poznajo vlažne lise gostilniške so
parice, črnorjavi sledovi, mušji in
bogve še po čem povzročeni made
ži ibrezimenskili barv\ Ob raz f, ki
so se morda nekdaj svetili v čistem
rajskem veselju, so sedaj (nespo
štljivo zakidani, oči zastrte, vse
poteze izražajo dušne muke in ve-,
liko trpljenje, povzročeno po ve-j
černih /n nočnih zablodah nebog
ljenih obiskovalcev Nacetove krč
me. Sveti Ani je brezbožna roka
na desnici narisala veliko skopu
ško mošnjo, 'ki iz nje gledajo ru
meni cekini, in spodaj napisala:
"O, sveta Ana, da bi jaz imel
Tvojo doto." In zraven dolga vr
sta pomišljajcv in pet klicajev. O,
trški slikar, še prideta skupaj z
gospodom Kalužo ra gospodom Bi
ičkom! - j.
Kar pa dela to sobo še. najbolj
imenitno, je dolga točilna miza
pred veliko stekleno omaro, ki iz
nje gledajo zapeljivo raznovrstne
polne steklenice. Vso njeno dol
gost zavzema zelen lintvern z da
leč vidnim črnim napisom: 11 Vera
in vaga v nebesa pomaga." Na za
dnji strani, obrnjen proti krčmar
ju Nacetu, se pa blišči v veliko ve
selje vsakega novodošleca, refren
Nacetove poštenosti: "Kdor to
verjame, naj ga hudič vzame!"
Širne Kaluža se nekoliko kora
kov pred krčmo ozre na vse strani.
Ko vidi, da je okolica nesumljiva,
izgine naglo v Načeto vi veži. Biio
je že okoli sedmih zvečer.
Iz druge sobe zasliši Sime neko
liko precej razgretih glasov. Noge
mu za^tanejo, hoče prisluškovati,
da bi vedel, ali je pametno vstopi
ti ali bi bilo bolje, da se natihoma
oddalji. Pa saj je tam še ena soba,
gotovo prazna, tam ne bo napač
no. Navsezadnje pa se takle briz
gauec izpije tudi kar v veži.
Toda Sim 110v načrt so prekriža
la odprta vrata v sobo, ki so iz nje
prihajali glasovi. Nekdo je zasli
šal njegove stopinje, zaslutil oma
hovanje nepoznanega došleca, a
hkratu zavihal v t eni došleeu tu
di pravega vinskega (bratca. Stol v
sobi se prevrne, nekdo skoči rna no
ge in hiti v vežo. Ko zagleda pred
seboj čisto 'novo uniformo, ^osup
ne, se aiakremži, a takoj nato se
zakrohoče 'na vse grlo in razpro
stre roke. V tistem hipu je bil
namreč spoznal Šimnov široki o
braz in velika razposajenost je bu
šila v njegovo srce. Razprostrte
roke se bližajo 6imnu, ga objaime
jo in skušajo dvigniti. Toda Ši
men je težak in se brani.
"Ali ste (neumni, kali? Kaj vaan
je?"
"O, Šime, nič 'neumni, nič pija
ni, nič samo radi te imamo alo
v našo sredo.-..."
- Roke se upro v Šimnov hrbet in
ga potiskajo proti vratom. Tam
kaj se v tem hrpu priikaže čvete
ro glav in osmero 'krilečih rok, raz
Ognejo se zriiagoviti glasovi, in
^ime se nahaja v sredi med ožar
j enimi veseljaki in junaki današ
njega dne.
"Ali ste res 'neumni, kali?" se
brani zopet Širne, krileč z rokami
nad glavo.
Pa 'nič ne pomaga, -četvero rok
odspredaj, šestero zadaj, in Širne
sedi ves omehčan in krotak za mi
zo. Še vedno ne pojmi, kaj se je
zgodilo.
Tedaj se priziblje od nekod krč
mar Nace in postavi pred &mma
veliko, najmanj četrtiitergko časo.
Njegove oči ga bliskoma premeri
jo, usta se odpro in zareže:
'' Pozdravljen, Širne!''
"Čašo J^rizganca mi primesi, kr
emar," vzdihne Širne. "V službi
ne pijem vriia."
Vsi se zakrohočejo, krčmar se
drži za trebuh. Čufkov Janez se o
brne važno proti Birtovemu Fran
celjni^ trškemu pesniku, ter pravi
slovesno:
"Stori svojo dolžnost, o Fran
colj, ti naš trubadur!"
In Francelj skoči lahkih krač
na mizo ter se parkrat pretcigne.
Čukov prime z desnico dvolttersko
polno steklenico, nalivajoč Širnno
vo čašo.
Teda.i pa začne Francelj takole:
"Velika čast. nas je doletela da
nes, slavna gospoda, premili bra
tje. V našo sredo je po dolnjih o
vinkih svojega prvega službenega
pohoda pritkolobaril v lastni osebi
sam naš nanovo izbrani policijski
komisar, gospod Širne 'Kaluža. —
(Medklici: Slava mu!) Umevno
je, da ga je pri tem prvem nena
vadnem naporu z *heodoljivo silo
zalo-tila huda žeja, žeja, kakršna
se običajno loteva samo velikih du
hov, med katere se brezdvom.no
štejemo mi vsi, kar nas je tukaj, z
očetom Načet oni vred. Tn lalhko
trdim, da je dober pomen, da je
najprej zašel med našo slavno dru
žbo, ker bp imel čestokrat z njo
opraviti. Zato je prav, da nas vse
skupaj in vsakega posebe natanč
no spozna. Tale gospod, dolg ka
kor metla in suh kot trlica, ki s:
pa upa piti kakor štirje piskrove
zi, je .Čukov Janez, absolviran o
smošolec z maturo prihodnjega le
ta. O ni le s kodrastimi črnimi las
mi, ki gleda 'nekoliko podmulato.
to, je Tonček Zakotnik, absolviran
jurist brez izpitov, m pijači v te
če tudi 011 kakor vol, priporočam
ga gospodu komisarju Simnu za
učitelja. Onadva sta : Stueinov Po
pi1, adjutant Čukov, in Polde Ma
ček, adjutant Zakotnikov. Jaz sen1
Birtov Francelj in nič drugega,
tamle pa birtov Nace, naškrčmar.
-Sedaj, o gospod komisar nas po
znate in sedaj Vam je jasno, zakaj
smo se Vašega prihoda tako silno
razveselili. Navada je, da, kdor
zaide, med 'nas, 'njega pogostimo po
staroslovauski šegi in navadi, in
zato povzdignem čašo in za.kličem:
"Živel naš človek, gospod komisar
Mme Kaluža F'
Gospod komisar bobna z desnico
po mizi, levica drži sabljo in tolče
z njo po tleh samega velikega za
dovoljstva. Samo za hipec ga še
posvari neki glas, naj pazi, a Sime.
mu zatisne ušesa, zamiši iin izlije
vase v enem požirku vso ogromno
tekočitno iz svoje velike čaše.
S tem je njegova usoda zapeča
tena. Ze čez 'nekoliko hipov se d vi
gnejo v njegovi glavi nadvse lepe
misli. Angelci zaplešejo okoli njv
ga, odpre se velika razsvetljen?
dvorana, v njej svirajo nevidni
godci, se vrstijo v lahkih kolobar
jih kratkokrila dekleta razpušče
n;h, kakor zlato se bleščečih dol
gih las, baržunastih in velikih, to
plih oči. In po taktu tega plesa
pritrkuje po veliki 'mizi Šimmov?
desnica, prikimuje široka eetvero
kotna srlava. -Širne je blatžeai kakor
še nikdar v življenju.
Vnovič napolnijo e^še, vnovič
izpijejo. Čukov izgine iz sobe, se
nekoliko opoteče, a se kmalu vrne
s tamii^iricaini. Vsak vzame svojo
hi jo uglasuje. Preden začnejo u
darjati, ipomežikine Polde svojim
tovarišem, v hipu je Šiigjnova časa
zopet polna, a pravtako v hipu
zopet prazna. Zarotili so se proti
njemu. Ubogi ikomisar, danes po
plačaš drago svojo lahkomisel
nost!
Tamburice udarjajo vedno hi
treje, hitreje. Družba poje, vri
ska......
Širne odpaše sabljo in jo položi
zraven sebe za hrbet *na klop. Na
njo nasloni kapo in potegne s-tol
sto roko preko eela. ^roee mu pri
haja. Še ga obsije svetel trenotek
spomni se gospoda Bička in svojr
obljube. Toda kaj je doživel danes
kar bi bilo vredno reportdrati Bie j
ku? Kaj je pravzaprav storil ko
ristnega v teh dolgih urah t Zdi se
mu, da lii še nikdar v svojem živ
ljenju tako bogu čas kradel kakor
danes, ko je nastopil svojo novo
službo. Prej, dokler je še sekal dr
va pri Sršenu, je bilo vse drugače.
Za hipec se mu stoži po teh mini
lili časih. Sršenovo dvorišče se dvi
gne pred njim, vse prepluto s soin
•čninii žarki, vse prelzeto z lepimi
s-pomini. Strese z glavo, s silo se
odtrga od teh slik in začne misliti
zopet na Bička. Da, zadnji čas je,
da se dvigne, ura bo devet, do de
setih ima službo, potem mora še k
Bičku. mora. Pa tukaj sedi in
pije in krade čas bogu in se pa.
daši z ljudmi, ki ibi bili lahko nje
igovi sinovi z ljudmi, ki l/i jih
pravzaprav moral poklicati na od
govor zaradi njih 'nespodobnosti
Tam burke pa udarjajo, vedno
hitreje, hitreje. Družba poje, vri
ska......
Naettikrait se na sredi prekine pe
sem, roke pograbijo p0 čašah.
"Živio komisar!''
»Sime se zdrami, ves zmešan pri
me čašo in pije z njimi do dna.
"Jož!." vpije Čuk.
"Još!" vpijejo za njim drugi in
izlivajo skrivaj čaše na tla.
"Jos, j oš!" zavpije sedaj tud'
Sime in zopet i zvrne.
Krohot po sobi. knemar se drž;
za trebuh, tamburice zopet udari
jo.... ... Čivk poje i
"Junak sam iz Like,
preskočit ču Kulpu, Savu,
trajlala,
poljubit ču moju dragu*
hopsasa."
"Vivat korus!'' Tn vse poje:
'1 Preskočit ču Kulpu, Savu,
trajlala,
poljubit ču moju dragu,
hopsasa."
Sime pritegfne, rjove Hipoma
se dvigne, porine zra-ven sebe sede
čega Zakofnika s klopi, se opotečo
proti kotu in si zaviha rokave. Na
to pokale zadnji del svojega tele
sa ter se v kotu postavi na glavo.
S podkovanimi težkimi čevlji ee
peta po steni, da odletava belež po
sobi.
Tovariši ploskajo m zas-virajo
koračnico.
Šime cepeta, naenkrat začne pr
h a ti zvrne se kakor klada pr
tlejh.
Tovariši svirajo koračnico ple
šejo okoli njega
Ne dol po potem se premika i 7
Nacetove krčme tih sprevod po
temnih trških ulicah. Simna so r
1 ožil i na Nacetove nosilnice, na 0
braiz so mu poveznili uradno ka
po. Štirje ga neso, Čukov stopa
prod nosilnico z golo sabljo v roki
Pred Šimnovim stanbvanjem se
ustavijo in ga na rahlo položilo v
mehko rosno travo. Potem natiho
ma zapojo "Blagor mu, ki se spo
čije", potrkajo na okno ter izgi
nejo. . , , ,
Študent. Šimnove sestre sin, od
nre vrata in posveti stricu v o
braz. Potem se vrne v sobo, prine
se dobel koc ter sra skrbno odenie.
(Konec.)
Pierre Ramus:
Kmet, župnik in Kristus
(Nadaljevanje.)
Kmet: Ali ne izpolnjuje cerkev
Kristovega nauka? ali ni drevo, ki
rodi dober sad?
Tujec: Ne, ni. Cerkev ne izpol
njuje besede Kristusove; ona je
drevo, ki je že naglodano pri kore
nini, in vsled tega lahko prinaša
saimo gnil, strupen sad.
Župnik: Kako morete vi to trdi
ti? Cerkev je namestnica božje be
sede na zemlji.
Tujec: (Jna ni to, Kaju jvrmus
ni nikdar rekel, da jo je on v to iz
bral, da sploh misli kako cerkev
ustanoviti. Ako bi hotela cerkev
prinašati blagoslov, bi morala pred
vsem učiti in delovati v duhu Kri
stusovem, in bi morala vse zatira
ti in preklinjati, kar je z antikri
stom v zvezi. Tako pa je ona z
njim v tesni izvezi in vsled.tega je
sama postala antikrist.
Župnik: Taman je smisel tvojih
besed, tujec. Cerkev je sveta, in
vsi, ki tako govorijo kakor vi, o
brekujejo.
Tujec: Svetost se lahko roga
vsakemu obrekovanju, kajti to je
ne more doseei. Obrekovanje j(
nevarno edino nesvetemu in brez
božnemu, .ki se postavlja v oble
ki svetosti in se trese, da se ne str
ga z nje ta odeja z resnico in du
hom te resnice.
Kmet: In kaj je ta resnica?
Tujec: To je: Cerkev se je zve
zala s samim živim zlodjem, proti
kateremu se je Kristus boril in ka
teri ga je umoril, ko ga je pribil
na križ. Cerkev se je poročila z
vragom na zemlji in na ta način je
postala moč teme, M zastruplja
duše, ne pa razsvetljuje.
Župnik: Ne poslušaj njegovih
besed, kmet, ker iz njega govori
satan.
Tujec: Iz mene govori samo duh
resnice, kakor Bog pusti, da po
stane po meni beseda. Bil je vrag,
ki je Jezusu obljubil darovati vse
zaklade sveta, če pade pred njega
in ga moli. Tako tudi cerkev. Ona
bi mi tudi vse dala, in jaz ne bi
rabil biti potnik brez strehe, ko bi
hvalil in učil njeno besedo name
sto besede božje.
Kmet: In kako se imenuje zlo
dej, s katerim se je cerkev poro
čila in se mu zapisala?
Tujec: Ta zlodej, ta vrag na ze
mlji, ,ki zastruplja duše ljudi in jih
privaja v peklenski ogenj,, jih pu
šča, da so hudobni in jih dela liu
dobne — ta zlodej, s katerim se je
cerkev poročila, se zove država.
Župnik: Kaj, kako / 'Vi ste torej
puntar in hujskač? Usilili ste se v
ta krščanski dom, da bi ga uničili;
poskušate srca m razum teh pre
prostih ljudi napolniti z dvomom
in sumničen jem ?
Tujec: Molčite, častiti! Jaz sem
duih miru in pravega božanstva —
Boga v ljudeh. Prišel sem, da pu
stim vzplamteti luč razuma v naj
bolj zasužnjenem bitju' človeške
družbe, v kmetu, v onem, ki je pa
tudi najbližji besedi božji. Jaz pri
našam zveličan je ljudem in ozna
njam besede pridige na gori, ka
ikor je to Kristus storil, ko je vi
del ljudske množice. Tudi jaz sem
ribič — lovim ljudi, ki so dobri,
pošteni in pravični. Saimo ti so lah
ko kristjani.
Kmet: In zakaj je zlodej na ze
mlji poosebljen v državi? Kje je
to zapisano?
Župnik: Nikjer! Nasprotno, dr
žava je poosebi j en je svetovnega
redu; postavljena je od boga, da
vzdržuje na zemlji red in postavo,
da že na tem svetu kaznuje, da se
|<lahko ljudje izčistijo aa iživljenje
na onem svetu. Vse oiblastvo izvi
ra od boga.
lujec: Usta cerkve niso vedno
tako govorile, kakor častiti sedaj.
Bil je čas, ko je papež pridigal
sveto vojsko proti državi.
Ž upa i k: To je bilo že Javno in
se je zgodilo zato, ker država ni
takrat delala v duhu evangelija.
Tujec: Nikdar ni v tem duhu
delala, nikdar ne more delati. Kaj
ti njeno kraljestvo je kraljestvo
zlata, moči in sijaja za se in zati
ranja za vse pridne in ubožne lju
di. Toda cerkev se ni vojskovala
proti državi radi evangelija, tem
več edino zato, ker ji je hotela iz
trgati moč nad Jjudmi, ker je vi
dela v nji nevarnega konkurenta.
Kmet: Toda še vedno mi nisi po
jasnil, zakaj je država zlodej.
Tujec: Ker me župnik ne pusti
direktno odgovarjati na tvoja
vprašanja in pomisleke, ljubi sin.
Država je zato zlodej, ker vse to
zagovarja, dela in izvršuje, kar -
Jezus Kristus imenoval peklensko.
Župnik: Toda kako bi mogel
vladati red brez države 1
Tujec: Danes sploh ne vlada,
ravno radi države! Njeno geslo je
sila, geslo krščanstva pa ljubezen.
Samo iz ljubezni lahko izvira red,
/ne pa iz sile, ki rodi vedno nered
in n en ravnost.
Kmet: In to dela država?
Župnik: Ne, nikdar ne!
(Dalje prihodnjič.)
Frank Jansky
3704 W. 26th St. Chicago, ni.
Ure, demanti, dragulji.
Ustanovljeno 1908 —,30 let izkustva
VSE DELO ZAJAMČENO.
Preženite
bolečino!
Okorelo rame,
otrpljena mišica,
nategiijen sklep—
vse to spremlja
BOLEČINA. Tod?
vdrgnite nekoliko
PAIN-EXPELLERJA
na bolečo povrSino, in bolečina bo
hitro izginila. Pain-Expel!er in
bolečina sta si smrtna sovražnika.
Dobite še danes ste
klenico pri svojem le
karnarja, 35c. in 70o.
Glejte, da bo na za
vojčku tvornifika znam
ka SIDRO. Zavrnite
vse ponaredbo.
F. AD. RICHTER * CO.
104-114 South 4th Su
Brooldjm. N*Y.

xml | txt