OCR Interpretation


Glas svobode. [volume] (Chicago, Ill.) 1902-1931, December 29, 1922, Image 2

Image and text provided by University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

Persistent link: https://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn83045203/1922-12-29/ed-1/seq-2/

What is OCR?


Thumbnail for 2

Michatl Zevaco:
' '1T0STHAD AMUS"
ENAJSTO POGLAVJE.
V.
Železna četa.
(Nadaljevanje.)
Henri II. je bil odšel iz Louvra okrog poldvanajsrtih v spremstvu
svojega maršala in dvanajstih telesnih stražnikov, nalašč izbranih
telesnih stražnikov, nalašč izbranih za ta nočni pohod. Francoski I
kralj je rad posnemal zglede svojega očeta Franca I., je silno ljubil
takšne prepovedane izlete. Kadar je imel posla z imenitnimi gospe
mi in gospodičnami svojega dvora, je lahko opravil brez neprilik v
Louvru samem. A takšna ljubezen brez začimbe ga je puščala hlad
nega. Zaviti se v gorak plašč ter se klatiti po ulicaih v-nočni temi in
trkati, ako je bilo potreba, tudi na vrata beznie, kjer so nudili gosto-1
ljubje na uro za gotov denar, mu je bilo pravcat praznik po enolič
nosti dvornega življenja. j
Ti pohodi niso bili brez nevarnosti. Večkrat je trebalo krepko
udariti v spopadu s kako razbojniško tolpo. A tudi to je bilo Hejiri
ju v tolikšno zabavo, da je hodil pogosto samo v spremstvu enega alil
dveh plemičev, zlasti kadar ni bil namenjen na sestanek. V takšnih
slučajih pa si je vzel rajši stražo, Ker m marai, ua m ga
Treba je priznati, da so bili Valoiški hrabra rodbina. Ljubili
so nevarnost zaradi nje same. Nobenemu Valoisu, niti *ne Henriju
II., ki je bil mogoče najpohabljenejši mož zgodovine, se ne more oči
tati, da bi ne bil katerikrat tvegal kože v svojo čast ali zabavo.
Tisti večer mu je rekel maršal de Saint-Andre:
'* Sire, posrečilo se mi je govoriti z eno izmed ženščin vaše kra
sot ice; vrgla nama bo pleteno lestvioo. Obljubila mi je, da stori to o
poLnoči. Ako se hoče vaše veličanstvo spustiti v nevarnost
"Ali govoriš resnico ?'' je trepeta je vzkliknil Henri II.
"Da, sire. Coda stalo me je mnogo — lahko bi rekel preveč,
preveč. Babnica hoče pobegniti, zato sem jo moral preskrbeti za vse
življenje."
"Koliko?" je vprašal Henri. Glas mu je drhtel od neukrotlji
vega veselja. •
Saint-Andre se je obotavljal; nato je dejal s tresočim oglasom:
"Desettisoč tolarjev, sire! "
1 M • _
Henri II. je sedel k mizi, napisal tri vrstice 121 pomom
dvorjanu, ki ga je pogolitnil z očmi, zganil ga z drhtečo roko in se je
dva premagal, da ni zarjul od skopuškoga zadoščenja: bila je nakaz
nica za dvajsettisoe tolarjev na kraljevsko blagajno. In pri tem je
potrosil Saint-Andre v resnici le tristo tolarjev svojega denarja!
Ob določeni uri sta kralj in maršal odšla z Louvra. Kakor smo
že omenili, ju je spremljalo dvanajst telesnih stražnikov, šest par sto
korakov spredaj, da bi izpraznili pot, ostalih šest pa kot zadnja stra
ža, da bi ju varovali morebitnega roparskega napada. Henri II. je
stopal naglo, globoko sopeč in stiska je tovariševo roko pod pazduho.
Smejal se je. Z mirno nesramnostjo je razlagal pričakovano veselje
in rezgetal že naprej od pohotne razdraženo9ti.
"Vidiš, dragi moj Saint-Andre,'®je govoril (njegove besede po
navljamo tu v dostojnih izkazih), "vidiš, prijatelj, tvoj sin je -ne
dvomno prikupljiv mlad pli*iič in jaz ga imam zelo rad. Povem ti,
da ga obsujem z milostjo, kadar jo poroči. Toda priznati moraš, da
je to žlahtno dete zanj preveč nežen sad. In moj namen je, da ga
pokusim prej nego on. Mati božja! Srečnega naj se šteje, ako mu
kaj ostane!"
"Ubogi Roland!" je mirno vzdihnil Rolandov oče, ki je pač že
desetič posegel v žep, ali še ima dragoceno nakaznico.
"Le pomiluj ga! Že tri noči po vrsti stojim zdaj pod njenim o
knom in buljim gori, dokler ne ugasne luč. Zdi se mi, da to ni pri
meren posel za kralja!— Saint-Andre, tvoja ideja s pleteno lestvico
je izvrstna. Eh, tristo vragov, čas bi bilo, da veš! Malo je manjka
lo, da 'nisem jel laziti za Rondherollesom po kolenih in mu ponujati
polovice kraljstva. Polovica kraljestva pač ne bi bila preveč — si
noči ! Nu da, takrat še nisem računal s presenečenjem, ki si imi ga
pripravil noeoj!"
Kralj je udaril v smeh; tudi dvorjan je hihiknil. Ta hip pa sta
začula pred seboj nekakšno ječanje.
"Kaj je to?"
Obstala sta, iztegnila vrat m prisluhnila.
"Nič ni," je menil Saint-Andre. "Če bi kaj 'bilo, bi 'naju naši
ljudje posvarili.''
"Prav imaš. Stopiva—"
Tam, kjer se je cepila ulica \ ielie-Barbette od Tkalske ulicc,
po kateri je korakal kralj Heoiri s svojim spremljevalcem, je bilo maj
hno križempotje. Na hiši, ki je tvorila severni vogal tega križempot
ja, je bila dolbina in v tej dolbini kip svetega Pavla. Pod dolbino je
bil pristrešek. Pod pristreškom so bila vrata, od katerih so držale tri
stopnice nizdoli. Vse to je tvorilo zatišje, ki ga je varovala globoka
tema, dočim je obsevala nasprotni vogal najjasnejša mesečina.
Vrata so bila odprta; držala so v tesen, kleti podoben prostor,
poln goste teme. V tej temi je stala skupina, strašna v svoji molče
či nepremičnosti. Bilo je dvajset mož v sklenjeni vrsti, s krinkami
na obrazih in bodali v rokah. Niti njih dihanje se ni slišalo. Kdor
bi jih »bil videl, bi mislil, da so dvanajstorica kipov, ki jih je spravil
lastnik v ta skriti kraj. V temi so se videle samo žareče točke s čud
. nimi odse/i: bile so oči dvanajstorice kipov, vse srepo uprte v točko,
kjer se je .križala Tkalska ulica s svojo sosedo. Pred skupimo pa je
stal posameznik, napol sklonjen, ki je gledal istotako 'naprej. Ta'
dvanajstorica je bila "železna četa".
Lagarde je nastavljal uho v tišino. Koliko časa so bili že tu?
Morda dve uri, morda tri. Niti besede. Niti diha ne. Nihče se ni
zdrznil, kakor se časih zdrzne človek, ki je truden od nepremičnega
stanja. Lagarde je prisluškoval Zdajci pa se je vzravnal in re
kel, ne da bi se okrenil. Navaden človek, ki bi bil stal tri korake od
njega, ne bi bi slišal tega mrmranja. Toda železna četa ga je slišala.
Baron Lagarde je dejal:
"Evo jih. Kadar vzdignem roko. Z glavo mi jamčite, da nihče
ne krikne. Z lastno roko zakol jem vsakogar, kdor sune tako nerod
no, da bo slišati glas. Merite na grlo. Zadoščati mora enkrat. Dva
na vsakega moža."
Vse je utihnilo. Črno, zlovešče molčanje je zavladalo v kleti. A
že se. je pojavila šestorica kraljeve prednje straže, stopaje brez šuma,
oziraje se in prisluškavaje na vse strani, z roko na rapirjevem ročni
ku. Lagarde se ni ganil. Šestorica je molče prešla križempotje in
krenila v ulico Sv. Antona. Lagarde je vzdignil roka—
V trenutku je 'bila vsa železna četa na ulici. Še hip, in razkro
pila se je na šest skupin, vsaka po dva moža. To dvoje se je zgodilo
s strašno točnostjo in naglico, ki je pričala ,da je sleherni mig pri
pravljen.
Šestorica Henrijeve predstraže je menila, da ji je veter udaril
v hrbet; toda bil je veter smrti. Okrenili so se, ali vsaj dva izmed
njih, ki sta obzijala s široko odprtimi usti, da 'bi zarjula od groze. —
Toda grlo ni spravilo krika iz sebe. Padla sta kakor dve grudi, z
odprtimi usti in očmi. V istem hipu so se zrušili tudi ostali štirje.
Delo je trajalo največ pet ali šest sekund. Dvanajst bodal je blisni
lo v mesečini — <to je bilo vse, Samo eden izmed nesreenežev je poiz
kusil jekniti, a tudi njemu se je utngal glas.
Urno se je sklonila vsaka dvojica in prijela svojega mrliča za
glavo in za noge Nekaj trenutkov 'nato je ležalo na -dnu brloga
šest trupel, nakopičenih drugo vrhu drugega; vsa so imela oči in u
sta odprta, vsa na *;rlu zijočo rano, iz katere je lila kri v toplih valo
vih na vlažna tla. Železna četa pa je spet otrpnila v svoji strašni *ne
premičnosti.
Pretekla je minuta. Na križempotju sta se pojavila dva rnožka.
Stopala sta brezskrbno, držeč se pod pazduho. Dalje za njima je ko
rakalo šest oborožencev — Henrijeva zadnja straža.
"Pozor!"
Šestorica je prešla križeanpotje in stopila v ulico Sv. Antona. —
Lagarde je vzdignil roko. Železna četa je planila. Niti diha. Šum
korakov se ni slišal. Noben krik ni pretrgal nočne tišine. Zgodilo
se je.
Strašno klanje je bilo opravi jeno.Pravkaršn ji dogodek se je bil
ponovil. In v brlogu, kjer se je širil vonj po topli krvi, je ležalo
dvanajst nametanih trupel s prerezanimi vratovi, odprtimi usti in iz
buljenimi očmi, ki jih je iapreletaval le zdajpazdaj še kak posmrtni
drhti ja j—
Železna -četa je čakala na ulici. Lagarde je zaklenil klet, ki je
hila postala v par trenutkih turobna mrtvaščnica. S hnbtom dlani
si je otrl znoj, ki mu je curljal po čelu, in zannrmral:
"Vse to še ni nič. Zdaj pride najtežje!"
Nekaj hipov je prisluškoval — v daljavo ali sam vase, kdo ve?
Nato je velel osorno":
"Na pot_!"
(Dalje prihodnjič.)
Bo| nalezljivim boleznim.
OPISI VAŽNIH KUŽNIH BOLEZNI Z NAVODILI ZA
NEGO BOLNIKOV.
Spisal dr. Josip Tičar
Knjiga obsega 155 strani in je opremljena deloma s tiskanimi in
deloma z barvanimi slikami. Knjigo se lahko dobi pri Glasu Svobo
de; stane 80c. ,
Ker je sedanji čas posebno nevaren radi prehlada in iz tega iz
virajočih raznih nalezljivih bolezni, smo se odločili ponatisniti nekaj
najnavadnejših in najnevarnejših nalezljivih bolezni obenem z navo
dili, kako postopati v slučaju obolenja.
PEGAVEO.
(Nadaljevanje).
Povzročitelj bolezni in prenos.
Dasi zasledujemo pegavee v dobo starih Grkov in upravičeno za
časa Perikla razsajajočo kugo pripisujemo njemu, dasi je umrlo za
njim milijone ljudi, so bile predstave o vzroku bolezni naravnost fan
tastične. Prištevali so ga k boleznim, katere razširjajo pogubni pli
ni in so ga navajali kot tip miazanatične nalezljive bolezni. Ker se
je" v gosto obljudenih prostorih posebno rapidno širil, so domnevali,
da se v smratdljivem vzduhu tvori strup, ki razširja bolezen. Do iz
bruha svetovne vojake pa o povzročitelju in prenositelju bolezni uče
njaki niso vedeli ničesar gotovega.
. Da bolezen ne nastaja vsled strupenih plinov in vzduhov, o tem
je večina veščakov po odkritju povzročitelja malarije, ki je tudi ve
ljala za miazmatieno, nalezljivo bolezen, bila na jasnem. Nekateri
so začeli sumiti tudi, da stenice, bolhe in druiga golazen prenaša pe
gavee.
iŠele svetovna vojska je odkrila ono žival, ki prenaša peg*avec in
ki ga povzroča; to je uš, predvsem ona v obleki. Uš z vgriaem in
iztrebki prenaša pegavec in brez nje bolezen m nalezljiva.
Pravi povzročitelj je neki v človeški krvi najdeni mikro-organi
zeon, ki potrebuje za svoj razvoj kot posredovalca še uši, v koje tele
su se še tako razvije, da postaine zopet izmožen znova okužiti druzega
človeka. Od bolnega človeka, ki je zanesljivo čist in brez uši, ne
more nalezti nikdo pegavca. Okužena uš je vir in vzrok novim o
bolenjem.
Razumljivo nam bo po odkritju teh dejstev, zakaj je pegavec
bolezen revnih ljudi, zakaj se v vojski širi hitro, zakaj se rapidno ši
ri v gosto obljudenih, nesnažnih stanovanjih, zakaj nagi zamorci na
suženjskih ladjah niso oboleli Pa tudi dejstvo, da v tropičnih, vro
čih pokrajinah ne eksistira, najde razlago v tem, da uš visokih tem
peratur ne prenese. Že pri 35° postane uš omotena.
Da pegavec nastopa posebno po zimi in v hladnejših krajih, si
razložimo lahko z dejstvom, da so ljudje v teh razmerah bolj obleče
ni, in da najde už zase v njih ugodnejše pogoje za življenje in mno
žitev.
Uš, ki se je okužila vsled vgriza na pegavcu bolnega človeka, pa
m takoj nevarna za druge ljudi. Poskusi so dognali, da je šele 7.
dan dozorel kužni organizem v njej tako daleč, da se more razvijati
naprej v človeku. Razlika med razvojem v uši pa je ta, da človek
težko zboli med tem .ko majčkena životinja v uši brez škode za go
stiteljico živi, raste in se razvija.
Razvoj bolezni.
Po okuženju ostane človek okoli 9 dni brez vsakih znakov bolez
ni. Včasih je ta doba krajša, včasih daljša in traja celo 24 dni.
Nenadoma ga napade huda mrzlica in glavobol z bljuvanjem. —
Slast izgine, občutek težke bolezni se pojavi, jezik (postane bel, v kra
tkem kosmato obloižen. Belina očes postane rudečkasta. Telesna
toplota se dvigne v kratkem na 39° C in pride že koncem prvega dne
na 40°. Bolnika hudo žeja, telo je zaprto, javlja se kašelj.
Prve d'ni je po dnevu še 'nekako jasen, ponoči sanja nemirno in
blede, aH sploh ne spi. Žila ibije hitro in je slabo napeta.
Okoli 4. do 5. dne se pojavijo najpreje oib straneh ledij rožnato
rdeče pege, ki izginejo na prstov pritisk in so neznatno vzvišene. —
Tudi na plečih in pod pazduho se pokažejo. V daljnih dveh dneh
jih najdemo na prsih, na lehteh in bedrih. Posebno na upogiibni
strani.
Z izbruhom peg pa se ne iziboljša 'bolezen, nego postane še huj
ša. Oimračenost bolnikova napreduje, svetlih trenotkov *ni več. Ble
dež je zmerom izrazitejši, večkrat prav nemiren in razburljiv. Bol
nik skače s postelje, sili k oknu, na prosto, postaja silovit. Jezik in
ustnice so raapokane, suhe; zobno meso krvavi; 'žila slaba. Pege
postajajo vedno temnejše, temnovijolčaste, ob todu rujavkaste. Te
lesna toplota dosega višek, in pade med dnevom le neznatno.
Polagoma postane bolnik nezavesten, leži brezizrazno, nemočno
in 'negibno na hribtu, od časa do časa nerazumljivo mrmrajoč. Med
10. in 14. dnevom, navadno 12. dan se odloči 'njegova usoda. Če ne
podleže, pade nepričakovano v težko, večurno spanje, iz .katerega se
ves spremenjen prebudi. Topli'«a telesa se je znižala, žila utrirplje
polno, jezik postaja vlažen, koža hladna. Bolmk je pri zavesti. V"
2 do 3 dneh je temperatura oiormalna.
Prehod v definitivno ozdravitev je polagan in pa večkrat moti
jo komplikacije. Tudi v rekonvaleseenci je (bolnik še opasen, da po
ušeh širi .bolezen dalje.
Umrljivost je velika in ®naša 20—30%. V Sloveniji je umrlo
leta 1920 od 34 javljenih slučajev 11 (bolnikov, torej vsak tretji bol
nik! Pri bolnikih nad 50. letom jih umrje nad polovico. Zdravo
srce in krepko telo je najboljša garancija' za srečen izid bolezni. —
Kdor je prebil pegavec, ostane varen pred njim navadno za celo živ
ljenje t. j. pridobil si je trajno imuniteto. Dvakratno obolenje je
sila redko.
(Paljp prihodnjič.)
Pekel je samo senca resničnega trpljenja.
Človeško srce je kakor roža: Najslajše je v brstju.
. t
Slovenski sokolski dom v Dolnjem Logatcu.
Rojaki! Morda ni še znano vsa
komur. da je bil Logatec pol tret
je leto v rokah zločinskih Italija
nov. Koliko je Logatec v omenje
nem času prestal, se ne da popisa
ti. Karkoli je bilo kulturnega in
naprednega, so vse Lahi uničili in
razdejali. Ali prišel pa je čas. ko
so morali laški lopovi pobrati šila
in kopita, ali to pa samo z ozem
lja treh kilometrov, ter imajo v
Gornjem Logatcu na Kalcih zase
dene še tri hiše.
Ker je laška sodrga tik pred
vrati, je bilo potrebno, nujno po
trebno zgraditi trdnjavo naših
3] o venskih svetinj, ki ščiti in pod
žiga slovensko zavednost od roda
do roda.
Zastrantega so plemeniti ljudje
sklenili postaviti "Sokolski dom"
in te ideje se je razen klerikalcev
seveda oprijelo vse ljudstvo z naj
večjim navdušenjem. Bilo je vese
lje gledati, kako so celo ponoči
kopali stavbin temelj ter dovažali
gromoe.
Sokolski odbor je zgradbo pove
ril 1 * Slovenski gradbeni in indu
strijski družbi "SIograd" v Ljub
ljani, ki bo dogotovila veličastno
zgradbo še letos.
Gornja slika nam predočuje
stavbo seve v pomanjšani obliki,
in njena dejanska velikost in ob
sežnost je naslednja:
Stavbina dolgost in širjava je v
metrih 28.35x24.80. — Notranji
prostori so: Telovadnica 10x20
m, glediški oder 7x10 m, čitalnica
6.5x5 m. Polegtega je zborovalna
soiba, kuhinja, kopalna soba in po
dve garderobi za moške in ženske.
Vse je dobro preudarjeno in pri
pravno.
Cena stavbišcu je preračun j en?
približno na 3 milijone kron. Po
drobne načrte si lahko ogledate t
našem upravnistvu.
Sedanje razmere v Dolnjem Lo
gatcu bi prav težko omogočile po
kriti velikanske stavbine izdatke.
Zato apeliramo na vsa svobodomi
selna in napredna društva pa ena
ko tudi na vsakega posameznika
in vsako posameznico, naj poma
ga vsak po svojih močeh z denar
nimi prispevki pokriti vsoto
treh milijonov kron.
Prispevke sprejema nase uprav
ništvo, ki bo priobčilo v "Glasu
Svobode" imena vseh darovalcev
in darovalk in darovane zneske
ter tako javno potrdilo prejem ti
stega denarja. O Novem letu pa bo
naibrani denar odposlalo odboru
"Sokola" v Doljnem Logatcu v
Jugoslaviji.
Upravništve
"Glasa Svobode".
AMERIŠKE ČETE BODO ODPO
KLICANE OD RENA, ČE ZA.
SEDEJO FRANCOZI RUHR.
Washington, D. C. — Neki vi
sok uradnik je izjavil, da bo vla
da takoj odpoklicala vse svoje če
te, ki se še nahajajo ob Renu, ka
kor hitro bi poskusila Francija za
sesti ruhrsko ozemlje.
Naša vlada ne soglaša s franco
skim načrtom, da bi se -zasedlo o
zemlje Ruhra in noče, da 'bi se
smatralo, da ona priznava ta ko
rak s teim, da bi ostale ameriške
čete na svojem sedanjem mestu.
Nemčija je prolsila Ameriko, da
bi ne odpotegnila za enkrat še
svojih čet. Tej nemški prošnji so
se pridružili tudi Angleži, in Ame
rika je privolila v to. Znano pa jo
da bi Harding rad poklical domov
ameriške vojake ob prvi ugodni
priložnosti.
Kdo ima naj reč zaslug v
svetovni roj ni?
Konj, krava in osel so se.pogo
varjali, kdo je največ storil v sve
tovni vojni.
Pa je rekel konj: "Jaz sem pre
našal generale, ki so izvojevali
marsikatero bitko."
Krava se je oglasila: "Jaz _em
dajala mleko, s katerim so hranili
ranjene in bolne. Moje meso so u
porabljali za jed."
Slednjič je zarigal osel: "Glede
zaslug se ne more nihče meriti z
menoj. Jaz sem bil tisti, ki sem
dajal za vojno posojilo."
Ne ljubi ga.
Vrtalič je še1 na obdsk k svoje
mu prijatelju. Ta je bil rarno pri
obedu, pa povabi za mizo stfarega
pobratima in mu reče: "Dobrodo
šel! Tvoja ljubica te ljubi." Čnvši
te besede odgovori Čntalič: "Ne,
ne! ne ljubi me. Če bi me ljubila,
mi ne bi obesila na vrat svoje hče
re."
A

xml | txt