OCR Interpretation


Glas svobode. [volume] (Chicago, Ill.) 1902-1931, December 29, 1922, Image 7

Image and text provided by University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

Persistent link: https://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn83045203/1922-12-29/ed-1/seq-7/

What is OCR?


Thumbnail for 7

Za vero in cesarja.
Za d. S. piše Prijatelj.
(Dalje).
Dolgo časa je še stala straža in
gledala v jamo, če je kdo v njej a
li je bilo to le kamenje, ki se je
zavalilo iz griča navzdol v jamo
ter povzročilo šum. Po dolgem
pregovarjanju so vendar prišli na
to, da je kak kamen povzročil
šum, le 'neki Sicilijaa je zatrjeval
svojo, da ni kamen nego kak vjet
nik, in ko so se drugi vsi odstra
nili, je on ostal še vedno pri jami
ter paizil in poslušal kdaj da bode
kaj izašumelo v vodi. Mirno sem se
tiščal v kot ter z potrpežljivostjo
prenašal nič kaj prijetni vonj. Mi
nula je že poldruga ura moje ne
prijetne kopeli, ko so se sledftjie
straže zamenjale. Vsa pozornost na
jamo je sedaj izginila. Počasi in
kolikor najbolj mogoče tiho sem
se spravil iz jame ter se vlekel ka
kor kača po trebuhu kakih petde
set korakov. Luna je sijala kakor
da bi jo človek najel, in bilo je
videti skoro bolj nego v kakem o
.blačnem dnevu. Priplazim se pet
deset korakov proč, sem vstal ter
skrivaje se po grmovju počasi in
tiho koračil proti drevesu, Kjer J3
stala kopica sena in v kateri je 1_
la shranjena moja obleka. Prised
ši do kopice sem se hitro za silo 0
snaiil in obrisal s senom, nakar
sem se obrisal še s spodnjimi hla
čami, brez katerih sem vedel da
lahko prestojim do doma.Ka'e
četrt ure pozneje pa sem bil spe
v civilni obleki ter jo mahal proti
mestu. Še enkrat sem se ozrl na
laser, kjer so ostali moji tovariši.
Luna je lepo sijala ter razsvetlje
vala raztrgane celtne, okoli lager
ja pa so se sprehajale italijanske
straže. Zavriakal bi bil od veselja,
ko sem videl da sem prost, a neka
slutnja mi je dejala, nisi še doma.
Tako napolnjen srečnih misli,
da sem prost, sem prikorakal v
mesto, sam ne vedoč kedaj; za v
sem proti kolodvoru, ker sem ve
del, da je kavarna tam odprta ce
lo noč, vlak pa pride šele ob pol
sedmih. Tavati po mestu se mi m
ljiVbilo, ker bila je ura šele četrta
zjutraj. Prišedši pred kavacno sem
>0 krenil brez premišljevanja na
ivnost notri. Nobenega ni bilo
notri kakor samo natakar, bedel
sem za prvo mizo in si naročil ka
ve. Vzel sem italijanski časopis
pred se ter začel citati, toda čital
nisem veliko, imel sem ga le radi
tega, da sem si zakjival obraz z
njim, da me ne bi spoznal natakar,
kdo da sem. Vse moje skrivanje
pa mi ni pomagalo veliko, ker ta
koj, ko je prinesel natakar kavo
k meni. me vpraša: "Kam pa Leo
poldo?"
"Grem pogledati malo domov,
sem mu odvrnil. (On ni namreč
vedel, da sem Jugoslovan, kakor
tudi ni vedel, da sem pobegnil, ker
imeli' so me vsi tamkajšnji prebi
valci za Italijana — Triestma.)
Tako sva se pogovarjala, nakai ji.
vendar prišla zaiel jena mi ura mo
jega odhoda. Plačal sem ter jo
krenil na postajo. Bilo je ravno
nedelja. Delavci, kateri so delali v
mestni, so čakali istctga vlaka ka
kor jaz, da se popeljejo domov. —
Hodil sem pred postajo toliko ca^
sa, da je pripiskal vlak na posta
jo, nakar sem skočil k blagajni ter
si kupil vozni listek tretjega raz
reda do positaje Kazarse, kjer sem
moral presesti, da se odpeljem
p roti Vidmu (Udinam). Vlak se je
že pomikal počasi naprej, ko sem
skočil jaz na zadnji voz ter se ne
srečno vsedel ravno med delavce,
katerimi sem bil dobro poenan.
'Takoj sem spoznal, da sem nare
dil napak, vendar pa nisem mogel
sedaj več popraviti. Trije delavci,
kateri so bili iz Vidma doma, so se
spogledali, jaz pa sem videl svoje
pogubljenje. Pomaknil sem si če
pico bolj na oči ter se skril za ča
sopise. katere sem kupil v kavarni.
Po njih govorjenju, katerega sem
cul od prve do zadnje besede, sem
razvidel, da sta dva zato, da se me
izda, a eden je bil proti temu, ker
cul sem ga ko je rekel: "Naj gre
domov, saj ima gotovo več za jesti
nogo mi, in ko bi vsi ušli. bi tudi
mi imeli več živeža nego ga imamo
sedaj." Cele dve uri sem teko ne
premično sedel pri oknu ter čakal
na trenutek, da skočim skozi okno
iz dirjajoeega vlaka, ako bi me ho-,
teli prijeti. Malo od strahu, malo
od slabosti sem se tresel po celem
životu. Komečno smo se vendar sre
eno pripeljali na postajo, kjer sem
si moral kupiti nov vozni listek do
Trsta. Se predno se je vlak vstavil,
sem skočil doli in jo urno ubral k
blagajni in si kupil listek. Potem
sem se umaknil na stranišče ter
tam čakal, da pride vlak iz Rima
s katerim %e popeljem v Trst. Sli
šal sem vpitje železniškega vratar
ja, ki je naznanjal odhod vlaka.
Popravil sem si kapo na oči ter
šel ven. Prišedši na hodnik, sem
se vstavil ter čakal vlaka, katere
ga je bilo že čuti, da prihaja. Po
leg mene se postavi italijanski vo
jak. Ozrem se — kolena so se mi
začele tresti. V vojaku sem spo
znal svojega stražnika naše kom
panije.
Pritisinl sem časopis skoro na
obraz ter se obrnil kakor, da bi me
vdarila strela, medtem časom pa je
že pridrdral vlak in skočil sem pa
zeč. -da 'ne pridem v isti voz kakor
vojak, kateri me dobro pozna, a
me k sreči ni opazil. Peljal se je
na dopust. Približal sem se bolj
srednjim vozovom in skočil 'notri.
Tako kakor sem pazil jaz na voja
ka, da ne bi prišla skupaj, ta-ko so
pazili tudi tisti trije delavci, da
pridemo skupaj. Komaj da sem se
vsedel in oddahnil, so se že odprla
vrata in notri so stopili prejšnji
trije delavci.
Vlak je začel zapuščati postajo.
Vse je šlo sedaj nekam bolj mir
no, ko naenkrat stopi v naš voiz i
ta/!ija*nski karabiner (orožnik). Ta
koj ko ga zagleda eden od delav
cev, hoče vstati, da bi povedal kdo
da sem ja^, a v tean hipu, ga že za
grabita druga dva rn mu dene ta
roko na usta. Vse skupaj pa je
zgledalo, kakor da bi imeli špas,
kajti karabiner jih je gledal ne
kaj časa, ko pa je videl, da se dru
ga dva smejeta, se je tudi on za
smejal in šel naprej. Takoj ko je
karaibiner zaprl vrata našega voza
za seboj, sta ga izpustila in se mu
smejala. Toda delavec je zatrdil,
da me izda v Vidmu. Vsi trije pa
so 'bili precej pijani m imeli so tu
di s seboj steklenice in si gasili že
jo. Kakor vernost je bila ta vož
nja, 'niti za hipec nisem odmaknil
svojih oči in ušes, a tudi ne roke
od okna, skozi katerega bijbil ta
koj planil, kakor hitro 'bi bil videl,
da me hočejo prijeti. Seveda ni
sem takrat »popolnoma nič računil
na hitrost vlaka in tudi ne na 'go
tovo smrt, ako bi skc^il skozi ok
no. Tako v strahu sem vendar pri
čakal postaje Vidma. Vstal sem
ter šel k vratom. Tudi tukaj je še
vlak vozil, ko sem skočil raz stop
nic in jo urno popihal ti a postajo.
Ljudstva je bila polna postaja, jaz
pa sem se že mešal pri izhodu. Na
enkrat začujem glas: "Primite
ga, pasjega si'na avstrijskeg-a —
Več nisem čul in ne videl, kajti v
tem hipu sem že stal na ulični že
leznici in se peljal v sredino me
sta. Pred nekim hotelom sem iz
stopil, šel sem in si vzel sobo ter
kopalnico.
Ko sem se skopal, preoblekel in
dobro •najedel, sem plačal in jo
»pet mahnil tna kolodvor. Kuipil
sem si nov listek do Trsta; vlak
je tačas že stal na postaji. Vsedel
sem se v zadnji voz in se odpeljal
brez ovir naprej v Trst. Bilo je o
krog desete ure zvečer, ko se je
vlak vstavil v Trstu.
Takoj sem stopil z vlaka ter
vprašal kdaj odide vlak na Rakek.
Ker se pa ta postaja ni več imeno
vala Rakek, me dotični uslužbenec
ni razumel. Takrat je bila namreč
še ta postaja v italijanskih rokah,
kasneje pa so jo zopet morali pu
stiti Jugoslaviji. Šel sem naprej,
ko naenkrat začujem slovensko
govorico. Bili so trije Slovenci. —
Stopil sem k njim in jih vprašal,
kako se sedaj imenuje Rakek, ko
mi ne ve Italijan povedati, kdaj
da odide vlak na to postajo. (J.az
namreč nisem še do takrat nič
znal, kako da se je zgodili s slo
venskimi pokrajinami; vedel sem
le toliko, da obstoja Jugoslavija.)
Ko so mi t-orej ti trije Slovenci po
vedali, da se postaja Rakek imenu
je Reccio, sem šel zopet k drage
mu uslužbencu in ga vprašal kdaj,
da odide vlak. Jutri ob osmi uri
zjutraj, mi odgovori. Preostajalo
mi torej 'ni drugega nego iti spat:
v kak hotel, kar sem seveda tudi
naredil. Zopet enkrat po tolikem
času v postelji, to je prijetno. —
Zjutraj okrog sedme ure pa me
zbudi shužkinja. Urno sem vstal
ter se oblekel in se odpravil na no
staio. Kake četrt ure sem čaka1
vlaka, nakar jc slednjič le odrinil
in me odpeljal proti domu. V vozu
sem sedel med italijanske vojake
ter se začel z njimi raizgovarjati.
Ker so leti začeli psovati Slovence,
sem jim tudi sam pomagal, ker ve
del sem, da je bolje tako, v resni
ci pa so mi te besede segale do sr
ca in stri bi bil celo tisto italijan
sko drhal v eni pesti, ako bi mi bi
lo to mogoče. Toda moral em, ker
sem vedel, da mi zna to veliko po
magati, ako se pokažem, da sem I
talijan in ne Slovenec. Zapuščali
smo že postajo Postojna in se bli
žali postaji Rakek, ko vstopi v 'naš
voz italijanski karat)iner in zahte
va potne liste. Jaz sem se naredil
kakor ,da bi ga ne cul in začel še l
huje zabavljati čez Slovence, ko
me slednjič karabiner prime za ra-J
mo ter reče: "Potni list, prosim."
Kaj vraga hočeš od tega človeka
potni list, so se takoj zavzela za
mene vojaki, saj ga vidiš, da je 1
talijan. A vse besede niso pomaga
le nič, to videč sem hladno, kakor
.da ne bi bilo nič, potegnil svoj po
narejeni potni list ter ga dal kara
binerju in se naprej pogovarjal z
vojaki. Pogledal je na datum pot
nega lista ter mi >ga vrnil rekoč
"dobro". Kakor da bi imel cel
Triglav na svojemu srcu, tako mi
je bilo, ko je karabiner gledal moj
potni list.
Tako sem torej prišel na posta
jo Ra(kek, stopil sem z voza ter jo
mahnil naravnost k nekemu moje
mu znancu, da bi izvedel kje je
meja. Ko vstopim v njegovo hišo,
me ni seveda takoj spoznal,, šele,
ko seni en čas govoril, se je ime
nujoč me po imenu začudil: kaj ti
si? Nisem mu hotel namreč takoj
povedati, da bom videl če me spo
zna. Tukaj so ravno 'nosili jedila
na mizo — 'bilo je poldan. Ko sem
se pošteno najedel, sem mu šele
povedal, da mislim še danes oditi
domov. Ja, mi reče, meja je tukaj
na temu hribu in imaš komaj ka
kih dvajset minut do nje, toda v
tej obleki ne moreš tja iker te prej
primejo italijanske straže. — Po
kratkemu ugibanju mi je on dal
staro gozdarsko obleko in sekiro,
katera je imela pa samo še ušesa,
rezalo je že 'bilo popolnoma obrab
ljeno. Tako, sedaj greš lahko v
grič, ker bodo italijanski postni
mislili, da greš sekat drva, ko pa
prideš do dratu, sekaj tam en čas
kake veje in ko boš videl, da ni ni
"* - • • IV
•kogar, skoči skozi žice 111 i>os v
Jugoslaviji. Zgovorjeno, storjeno.
Sekiro lepo d enem pod pazduho in
jo počasi maham navzgor po griču.
Bil je lep dan, in solnce je še mo
čno pripekalo, ko sem prišel okrog
druge ure popoldne do dratu. Par
krat sem mahnil po (tamkaj stoje
čih leskah, nisem odbil nobene. —
Pogledam malo na okoli — niko
gar ni bilo. Vržem sekiro preč in
skočim k dratu. Komaj pa da sem
;ga vzdignil in pomaknil glavo na
prej,, se je že zatčul klic od desne
stra/ni: "Stoj!" Planil sem še huje
skozi bodečo žico, katera je bila v
štirih vrstah prepletena. Trije
streli so počili in tri krogle so za
žvižgale mimo moje glave, jaz pa
sem ves strgan in opraskan od ži
ce skočil v grmovje na jugoslovan
ski strani. S tem je bil končan m o
beg in mučeništvo. Ne bom vam o
pisoval mojega prihoda domov in
sprejema, ker si lahiko vsak sam
predstavlja veselost starišev, ko
zagledajo zopet po dolgem času
svojega sina, katerega imajo že za
mrtvega. Ker pismo, ki sem ga pi-j
sal kmalu ko sem bil zajet, je pri-1
šlo šele tri mesece 'kasneje domovi
nego jaz sam. Moje veselje doma
pa je bilo le kratko, ker moral sem
takoj spet k vojakom in na koro
ško bojišče. Tudi od tam ne bom
veliko pisal, ker hočem danes kon
čati. Omeniti hočem le vas, v kate
%
ri se je zgodil čudež, da so ubili
hudiča. Prišli smo večkrat tukaj 7
Ameriki v pogovor radi tega hudi
ča, in videl sem, da je še veliko ta
kih, ki niso verovali. Seveda, če
jim bi Kazimir rekel, da je kaka
nuna postala svetnica, bi gotovo
verjeli. Ker pa Kazimir pravi, da
to ni res, pa nočejo verjeti, 'iker so
gospod rekli,, da ni res in da so se
to samo rdeokarji izmislili'.
Imel sem svojo postajo v vasi
Črnova (>Schwarzenibach), kjer
sem bil nastanjen kot pomožni o
rožnik med plebiscitom. Imel sem
dvanajst mož svoje posadke. Neke
ga večera okrog enajste ure potr
ka nekdo na vrata in vstopi. '' Go
spod", me obgovori tujec, "hitro
pojdite h Knapu (tako so namreč
nalivali neko hišo. ker so bili vsi
sinovi pri knapih); knapov sin je
ubil hudiča." Seveda sem se za
smejal na te besede ter se odpravil
z dvema možema v imenovano hi
so. Prišedši tja sem videl na tleh
v krvi ležati hudiča. Sklonil sem
se in mu potegnil raz obraza ko
smato masko, a jo takoj zopet za
grnil nazaj, 'ker spoznal sem, da je
to domači duhovnik. Po nadal
njem izpraševanju sem izvedel sle
deče:
Brat od fanta., ki je ubil hudiča, je
bil bolan in žena je prosila, da naj
se da izpovedati in obhajati; ta pa
je bil tudi za časa vojne pri voja
kih in ji je rekel, da to je vse ne
umnost in da so farji na svetu pre
več, ker drugega ne delajo kakor
žro in se vesele na naše žulje. Se
veda je žena mislila, da bo sedaj
tudi ona pogulbljena, ker ima nje
nega moža že hudič v rokah. Hite
la je k gospodu in ga prosila, da
naj jo spove in žegna, da tako od
žene hudiča. Ko je žqpa gospodu
vse razložila, jo je potolažil, da o
na je prosta greha in tudi hudiča
je zapodil od nje, a njenega mo'ža
bo najbrže hudič vzel'iz smrtno
postelje. Tako je bolni mož uimrl
še tisti dan, in ko je brat zvedel
na delu, da je njegov brat mrtev,
je šel domov. Okrog enajste ure
ponoči pa se odpro vrata in v so
bo stopi sam hudič. Kar je bilo
ljudi v sobi so zbežali Ten, le brat
je skočil k vratom, kjer je stala
sekira. Hudič se je sklonil čez c
der, da bode vzel »truplo napred
nega delavca, a v tem hipu je že
mahnil brat s sekiro po njegovi
glavi, in hudič se je s smrtnim kri
kom prekobacnil na tla. Drugi
dan zjutraj pa smo našli pri fa
rovžu, kateri je stal tik cerkve,
pripravljen grob. kamor je mislili
gospod hudič odnesti svojo žrtev,
a je bil potem sam tam pokopan.
To je torej zgodba od ubogega
"Gospoda hudiča", katera je res
nična, in se vsak lahiko prepriča
sam o njej.
Mojo vojaško službo pa sem
končal sedmega avgusta 1920.
Kmalu po dokončani službi pa
sem zapustil svoj dom in se podal
v Ameriko.
Sedaj pa želim vsem bralcem
veselo in srečno novo leto, listu pa
obilo uspeha.
(Konec.)
ZDRAVSTVO
Bolan otrok.
Mati je prinesla v otroško bol
nico bledo in zabuhlo dete ter po
tožila zdravniku, da je otrok ne
prestano prehlajen. Otrok je bil
prav do nosa zavit v vsakovrstne
oblekce in cunje, da se ni mogel
niti gibati in zdravnik je takoj u
ganil vzrok bolezni. "Otroka pre
več zavijate," je dejal, pa je ves^
omehkužen in tudi zrak ne pride
do 'njegove kože, kar je tudi po
trebno. Otrok mora biti pozimi si-1
cer dobro oblečen, toda ne zakop-|
Ijite ga popolnoma v cunje! Pole
ti, (kadar je toplo, pa naj bo otrok
oblečen čiim lažje. Ako otroka v/
kupa cunj izvlečete?- opazite, da jc
ves poten. Tako se portem otrok po
zimi tudi v topli sobi silno lahko
prehladi.''
VRNIMO SE K PRVOTNEMU
POMENU.
Rimljani so po sprejemu julij
skega koledarja ('ki ga je upeljal
leta 46 pred Kristusom Julij Ce
zar) obhajali prvi januar kot v.?
lik splošen praznik. Izmenjavali
so med Seboj darila in obiske. Ta
darila so zvali "strenae", izraz,
ki izvira od običaja začetega od
pravljičnega kralja Talija. Temu
kralju so darovali prvi dan leta
747 pred Kristusom veje oljčnih
dreves, kd so bile natrgane v sve
tem Gaju mesta Strenua; to dari
lo je veljalo za dobro znamenje.
Povrnimo se k temu prvotnemu
pomenu ("strenuus" pomenja v
latinščini močan, krepak, delaven)
in imejmo Trinerjevo zdravilno
grenko vino v svojem domu tekom
celega leta 19231 To zanesljivo
zdravilo bo poskrbelo, da bodo
Vaša čreva vedno odprta in čista,
in njih redno delovanje bo pospe
ševalo vašo moč, energienost in de
lavnost in Vas bo usposobilo za
življenjske bitke leta 1923. Vsak
lekarnar ali trgovec z zdravili ima
v zalogi Trrnerjeva zdravila. Piši
te na Joseph Triner Company,
Chicago, 111., ako slučajno ne mo
rete dobiti Trinerjevega grenkega
vina pri Vašem trgovcu.
(Advertisement)
ODVETNIK PATENT
CARL STROVER
' Sobe Štev. 1009
331 W. Washlngton St. Chicago,
TEL. MAIN 3989
BLED IN SUH
Mnogi niso kos svojim dnevnim nalogam Često kašljajo in so pre
hlajeni ali pa so suhi in bledi Oni potrebujejo bogato in redilno
scoirs mm
ribje olje, ki čisto in polno vitaminov in pomaga, ojačiti vi
talne sile telesa. Vaša rezistenca bo večja, ako jemljete
vsak dan Scott's Emulsion!
Scott & Bowne, Bloomfield, N. J. 22-23
DANES
vjutro ste vstali tako trudni,
kot če bi delali celo noč; sitni
ste, vznemirljivi; nimate nobe
ne energije in vaše delo je sla
bo.
POTEM
pa vzamete Trinerjevo zdravil
no grenko vino, kot je predpi
sano na steklenici.
IN DRUGO JUTRO
vstanete poln energije, greste
7. veseljem in dobre volje na
delo in delo vam gre hitro od
rok!
Tak je učinek Trinerjevega zdravilno grenkega vina. 33 let stoji to zdravilo v prvi vrsti, uaje
vam hitro odpomoč v slučajih slabega teka, slabe prebave, pritiska na srce, kislega želodca, gla
vobola, nervoznosti splošne pob it ost i in podobnih želodčnih neredov. Čitajte sledeče pismo:
"Cleveland, Ohio, 19. dec. 1922. — Jaz se strinjam s priporočil za Vaša zdravila in rečem, da
so v resnici priporočljiva, ker imam sam skušnje z Vašimi zdravili. S pozdravom! J. Jalen." —
V vseh lekarnah in (prodajalnah zdravil, kjer dobite tudi druga izboma Trinerjeva zdravita,
v zalogi. Njih imena najdete na krasnem Trinerjevean stenskem koledarju za lete 1923, —
vprašajte lekarnarja ali trgovca za ,ta koledar!
Joseph Triner Company, Chicago, lil.
SPOMNITE SE
Vaših sorodnikov in znancev v daljni stari domovini, ki obračajo
svoje oči k Vam. Vi, ki ste v Ameriki, ne pozabite jim poslati kak
dar v denarju, da jih razveselite na božične praznike. — Če jim že
lite poslati denar, storite to takoj, ker sedaj je najboljša prilika in
čas, kajti kasneje, sosebno tik pred prazniki, bodo izplačila zakas
nela vsled "prevelikega denarnega obrata.
Vaš dar bo sigurno prišel ob času in v prave roke, ako poverite po
šiljatev stari in zanesljivi
Kaspar State Bank
1900 BLUE ISLAND AVENUE
CHICAGO ILLINOIS
KAPITAL IN PREBITEK
$1,250,000.00
IMOVINA $13,000,000.00
Bančna trdnjava Jugoslovanov v Ameriki«

xml | txt