OCR Interpretation


Proletarec. [volume] (Chicago, Ill.) 1906-19??, May 01, 1907, Image 7

Image and text provided by University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

Persistent link: https://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn83045377/1907-05-01/ed-1/seq-7/

What is OCR?


Thumbnail for 7

niso bali gromenja valov, ne nioči
viharja, so zaigra/le solze v očeh.
Njih tovariš, ki ni zakrivil nič, ki je
zvTŠil, kar bi storil vsak človek v
samoobrambi, je ležal s prestrelje
no glavo in prsi pa*ed njimi.
Ia; trenotek je čutil, da je človek
kakor drugi. ko ga je jxxloastnik
tepci. In to zavedanje je moral pla
čati s svojim življenjem.
O ironija. Verski in liberalni hi
navci pojdite se solit s svojimi fra
zami o človeškem dostojanstvu, v
imenu katerega morite druge ljiuli,
kakor mesar nerazumno živino.
MLADI JUNAK.
Zgodovinska črta.
/. Z—k.
Pariz je zavit v črnikasto sivo
meglo. Grmi in bliska se, kakor eta
bi preko njega drvila najhujša "ne
vihta. Topovi, mltreljeze m puške
pojejo smrtno posen.
Xa barikadi, ki brani vhod vlad
nim četam v predmestje St. Denis,
stoji še nekaj komimardov. Barika
do, je razstreljena. le sredi ulice je
še groblja kamenja, ometana na de
belo s prstio. s katere pošilja edin
še nepoškodovan top svoje smrto
nosne krogljc med Verzeljce.
Okoli njega je le še ipeščica ko
mu nardov. ki se je odločila, zabra
niti vhod sovražniku v mesto, ali
<pa umreti na Irarikadn za svobo<lo.
Vsi so ranjeni, kajti kroglie iz mi
treljez se osiipaio tako gosto med
nje, d.a bi še miiš ne otekla smrti,
kai še le ljudje.
Med branitelji barikade je tudi
komaj dvanajst let star bosonog de
ček. Krogljo za kroglio pošilja med
soviražrtka. ki se pripravlja, da z
naskokom vznme barikado. Pešci
z nasajenim] bajoneti pod zaščito
mitreliez in topov se pomikajo ved
no bližje in bližje.
< Hklaljeni so komaj petdeset ko
rakov. Sedaj štirideset. Deček se ne
zmeni za to. Strel za strelom poši
lja, med pešce, kakor da hi bifln še
tisoč korakov oddtaljeni. Približali
so se na dvajset korakov.
Deček se ozre po svojih tovari
ših. Sedai še le zapazi. <la je edini
branitelj barikade, kaj t i injegovi to
rn riši so jainaško umrli, vršili so
svojo dolžnost do zadnjega.
Okoli topa, čigar smrtonosno žre
lo ie bilo ohrneno grozeče proti na
skoku jočim ipešeem. je ležalo kar
cel kup mrtvecev. Sredi med njimi
ie ležal Piere. dvajset let star kova
ški pomočnik. V desnici je držal tle
čo hm to, z levico je pa kazal na
bližajoče se pešce, kakor da bi ho
tel reči, kam je treba poslati zad
nji strel.
Le trenotek je pomislil deček.
Plamil je k Pieru, izdrl mu tlečo
hrnto iz desnice in zapalil top. dasi
so krogi ie pele znano pesem olcolf
njegovih ušes: "Sss—zizi—sss-zi."
Včinek je bil grozen, top je bil
nabasan s Icartečaani. Ktaikor trava,
kedar kosec zamahne s koso, se je
zgrudila cela vrsta pešcev na tla.
njih kri ie pa pobarvala rdeče uma
zani pariški tlak. Pešci v zadnjih
vrstah so ofosiupmili, spreletel jih
je strah in videti ie bilo, kakor da
hočejo v divjem begu> iskati reši
tve.
V tem osodepolnem trenotku je
nekdo zakričal: "Tega dečka uje
mite živega!"
Ko so se prvi |>ešci pridrvili na
grobljo kamenja, je dečka zgrabilo
deset rok, ki se je trudil, d>a znova
nabaše top.
Peljali so ga pred mladega po
roeni'ka, ki je bil edini častnik, ko
jesmni« so pri naskoknjoeenui oddelku
pešcev prizanesle karteče.
"Postavite ga ob zid1 in vstrelite
ga," je dejal hladnokrvno gjoroanik
"Povelje se glasi, tla se v streli vsa
kega pnntarja, ne glede na starost
in spol, če se ga zajame z orožjem
v roki."
"Eno prošnjo imram še g. jx>roč
n?k," je dejal deček. "Upam, da mi
jo dovolite, ker sem obsojen k
smrti."
"Govori," ga je prekinil poroč
nik.
"Ta žepna ura je sjjomin moje
ga očeta, ki je umrl, ko sem bil dve
leti star," je pričel deček. "Dovolite,
da jo jxxnesem k svoji materi, ki
stanuje v ti hiši tukaj le i»n> da svojo
mater še enkna.t objaanem, predno
umrjem."
Poročnik je primikimal. Mislil
| ie, da N> deček to priliko uporabil
in irtekel, njemu pa ne bode treba
z vršit i smrtne obsodi >e nad otrokom.
Deček je kakor blisk od'hitel. A
ni nr'r.o'o pet minut, že ie stal pred'
po roč n i kom. rekoč :
"Tukaj sem! Mirno pričakujem
sedaj smrti."
Postavili so ga ob zid.
''Dobro merite sužnji." je zakri
čal deček. "Živela >voboda, enakost
m bratstvo!"
Poročnik je zamahnil s sabljo,
puške so |xx*ile in mladi jnvnak ie
izdihnil . . .
LJI BICA IX MOJE LJUBICE.
Črta.
N'apisa'1 L)—r.
2e nekaj mesecev je govorila, da
hiTim več ljubic.
Ljudje so ji baje ]x>veda<!i tako,
in ona. ki ne ^»ozniai biKlotniegia >ve
ta, je vrjJa.
( )d tedaj me je pri vsalki priliki
dražila stem — in sicer iresmo dra
žila, \n vsalka beseda je bila zame
rezkih, osorntau
Da me ljaibi, o tem sem bil pre
pričan ; \cmlar pa vsled tega nisem
v/.i'va! tistih zaulpnosti pri njej, ki
bi jih bil sicer lahfko. To me je 1k>
'.elo. Zalkaj ljnilbil sem Marto iz dnu
s1 votje^a srca in diulše in <ftal bi zia
njo svoje Immmio življenje. če bi bilo
treba.
Človek sicer nora (I žrtvuje življe
nje v talke «namene, toda v teh sluča
jih so izjeme.
Ktdo ne pozna iaitrig v življenju,
ki iili vstvarjajo včasih naši najibolj.
m prijatelji, dim otežfkočjo -življenje
in nam tkale cilje? I'rav tako je v
ljubezni. Ce je le mogoče se skuša
prvki ognijai 1 jai»l>eziii grenko teko
čini*, da provzroča človeku grenke
trenutke ob nje stiruijxMietm žaru. —
Marta ne jx>zna rat minanosti in ne
vi-fIn na prvi nHiih zlobne ria<kane ljai
di. \ki se i i v obraz dobr'lkajo, za
hrbtom pa smejejo — in prav to je
bil vedno vzrok, da mii je očitala
nekaj, kar sama ni mogla zapopa
sti kt:i>i naj bi tisto bilo in kdo so
tiste tyuibice; kiaj'ti vedela je, da o<l
kar občujem žnjo, .nisem zahajal v
ii jo ne \poaniane dnuržbe.
Trpela je Marta in tr,pel sem jaz.
Čemerno srva sedela ob večerih ob
mizi in ure so bile težke; po
giedd iz njenega očesa so 'bili neza
ivpni; vi« njih se je citato tožba in
karanje, žalost jxa je ikaa^la svitla
solzi«, ki se je lesketalo v očesu kot
briOjant.
Hnvdo lili je bilo in maseni si znal
pomagat:.
\ >i u«j'ov( iri o lnwdobn-itli jezikiili
ni«o |>oimagali ničesar; živela1 je v
•trdnii veri. da imam več ljubic.
Nekega večera jo junabni v mo
je stanovanje. " Vkletaibošunoje lju
bice.'' sem ji dejal. \ se ti jjolkažeiu,
•lii' jiih spoznaš . . .
Stresla se je Marta in zadrti telo
je njeno telo, tako. da senu se pre
strašil.
"l'a zakvuj si tajil <lo sedaj." me
je nagovorila z žalostnimi in trepe
ti aljoč: m glasom.
"Nič nisem taji'1, dragica, le j)o
111 iri se. vse bo <1<>*1 «-<». I>aines Ti ho
čem poiktazJjtti moje lijulbicc, da jih
si^vz.las itn jih sprejmeš za svoje
prijateljice, zakaj jioštene so in
vredne, da j ill sprejmeš za svoje."
Zaplatkala je Martin in svetle sol
ze kot biseri so se vlile na modri
1 predpasnik.
Prejel sem jo za ramo in jo ho
tel objeti, t« l:i odrinila me je z vso
silo ol sebe; znkirH je obraz v
pre:P;>ami l< :iii je iihtelui glasno.
Zunaj se ie storil mrak in luči so
lirlele v svetilkah ol» cesti, ko je
vstala Marta izza mize. Oči je
mela motne, gloflxiko vdrte v ja
micah in rdeče. Njeni lej»i dolgi
hsje so plavali veličastno nad če
lom in zdelo se mi ie. da vidim pred
selxyj simflxil', lx>ginje svobode.
Zaničljiv -pogled .se je rodil v
njenih očeh, ki je bil n»prt narav
nost v me.
Poče la! seni jo proseče, ljubez
njivo. To je j* nnaga.o.
< )zirla m." je zadovolneije in odšla
v stransko sobo.
*
Ko sva stopala z Matnto i*:v ulico,
je bila že trda tenia. Juig je neprijet
no meša' g< rk<> atmosfero irn sem
tertje se je za vogalom vzd gn lo
nekoliko pralvu v zrak. pa ga% neslo
v vrtincu naprej cesti. Zavila sva
po B. cesti, ki je l>olj v zatišjm, da
se ogneva prahu in zoperni južni
sapi.
Hodila sv%a naglo in malone mol
čeča : edino Marta me je spomnila
na ljubce. Konečno prideva do sta
novanja. Pred vrati sva se še ozrla
jk> prašni cesti, potem pa vstopila.
Majhna je moja soba; umival ti ilk,
perilnia omara, pos'tclj. en stol in ne
kaj kljuk po zklu, vlada skoro cel
prostor v soflii. Človek se .mora mu
zati olkoli te'h -predmetov ko kača
nikoli zidu. če hoče, da pride od ene
stvairi <lo druge. Marta je sedla na
stol wi vzela v roke na omoiri ležeči
čr.siiik iz stare domovine. Pogledala
ga je iiti ga je odložita'.
"Kije so ljul>ice — Ti?!"
Namuznil sern se in stopil sem
v kot k |>ostelji.
V kotu je s-tcil jK>'.eg v zglavja
rdeče barvan |*n:i.|)or. siarnlx)! iz neke
maštkarade. in na njeim je bilo z le
pimi belimi erikaim« zja-p snnio: svo
bodna. jcdnakost 11 bratstvo!
Razmotal sem pnijior in razgrnil
ga tako, nla se je bliskal napis na
ru'docem blaigu.
To-le. <[naga. je moja 1/jiufoica. Na
tirni jwia'i>orj'U p<a iso še tri ljubce, to
je 1 jrrtwca enakost, ijtu'bica svoboda
in tjuiibljeno bratstvo.
Začudeno je gledala Marta rde
čo zastavo in začudeno je inotrila
na njej lepi beli .napis.
Ali je to resnica, kar govoriš —
Ti? — Prisegam Marta, da govo
rim čisto resnico.
To so moje ljubice, — druzih po
leg Tebe ine .poznam . ..
Xa njenem obrazu ie bilo zaje
ziti vračujočo zadovoljnost, n ven
dar iM.nKt mi znala od kod je to pri
šlo. Vse je prišlo samo ob sebi...
Pogledala je ljtufoeznjivo Marta
in so'.zu- brezvziročtiega veselja je
zaiiprala v njenih očeh.
IVivil som jo na lahnoik sebi, pri
tisni! na u stnico in vroče j>oljubii.
liilia sva zopet srečna . . .
Ko >v.u odfliajala na njen dom se
mi je iz srca smejala — nevem pa,
a'.i njeni razočaramosti. ali ljiKlem.
ki so hf.:Uobn: in ne privoNČiijo dru
gim sreče ...
(Iz 3. strani.)
val. \a>a zemlja pa t ml i ni bila ta
ka. kakršna je danes; ona sc je raz
vajala iz plina v tekočino in goreči
planet liki solnce, a je dandanes že
preživeli planet. Kakor ima vsaka
stvarca, vsako bitje svoj početek,
življenje, smrt ali konec bitja, tako
je tmli s planeti: tudi ti se poraja
jo, tudi ti žive in izumirajo. Razli
ka med jjosameznimi dobami jx>ro
da. življenja in smrti pa je obsežna
v velikosti in različnosti sestave in
drugih okolnosti teles. Muš:ca živi
k- par minut, človek doživi 70 in
več let im planeti miljarde let. Iz tp
ga razlaganja vede o [»Stanku sve.
tov, pa je patlla svetopisemska prav
ljica. češ. svet je bil ustvarjen v še
stih dneh. Trehalo je milijone let.
da je naša zemlja za dobila trdo
skorjo, da se je pričela na njej da
našnja prekrasna flora in favna. Po
Svetem pismu naj bi bila zemlja sta
ra ka«kili 4000 do 5000 let. Eksaktna
veda je >tari nazor zavrgla kakor
marsikaj v praznoverstvu, čarov
ništvo. čudeže i.t.d. Svet ni ome
jen prostor, temveč je neskončen v
velikem in malem. Na tisoče je
solne, na milijone zvezd in drugih
planetov. V tem velikanskem pro
storu so osolnčja, eno. okrog kate
rega se vrtita dve solnci sparoma.
Imamo v vsemirju zemlje, ki ima
jo dva solnčna vzhoda. Drugo
osolnčje je s štirimi solnci, a vsaka,
tero ima drugo barvo. Po zahodu
rdečega solnca izide bledo, potem
ono s . smaragdno barvo in zatem
pride solnce barve kakor sa.firv Ta
neizmerni umlverzum je poln življe
nja in gibanja. Tu propad življenja,
tam porod. Ustvarjenje je večno in
se nikdor ne neha Nižje oblike pre
hajajo v višje in jx>|x)lnej'še. Jeze
ra izginjajo in nastajajo drugod.
Večen je razvoj itr večen napredek
in ni sile. kii bi ga ustavila. Tudi člo
vek -XIi bil koj izjx)četka tak kot je
danes. Kakšen je bil tisti človek, ki
ga je Sveto pismo krstilo za Ada
ma? Divjakv rua otoku Borneo, juž
nomorski otočani — tu imate tiste
Adame; nagi so. na pol' živalski, in
pojedo — tudi svojega bližnjega.
In vendar so te neljube temne stvar,
ce napredovale od svojih .nekdanjih
pradedov. Celo v tej priposti mani
festaciji civil'zacije je potreboval
divjak milijone let, da je postal tak,
kakor je dandanes. Napredek je pre
mogočen, da hi ga bilo možno uta
jiti. Sveto pistno, koran i.td. so le
proizvodi svojega časa, že davno u

xml | txt