Proletarec. [volume], November 12, 1912, Page 6, Image 6

About Proletarec. [volume] (Chicago, Ill.) 1906-19??

Image provided by: University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

                
ADVERTISEMENT
Avstr. Slovensko
Ustanovljeno
Bol. Pod. Društvo
16. januvarja 1892.
I I
Sedež: Frontenac, Hans.
GLAVNI URADNIKI:
1'redsedmk: MARTIN OBERŽAN, Box 72, Mineral, Kans.
Podpreds.: FRANK AUOUSTIN, Box 360, W. Mineral, Kans.
Tajnik: JOHT' ČERNE, Box 4, Breezy Hill, Mulberry, Kans.
Blagajnik: FRANK STARČlC,Box 245., Mulberry, Kans.
Zapisnikar: LOUIS BREZN1KAR, L. Box 38. Frontenac. Kans.
nadzornik!"
PONGRAC J URŠE. Box S57, W. Mineral, Kans.
ANTON KOTZMAN, Frontenac, Kans.
MARTIN KOCMAN, Box 482, Frontenac, Kans
POROTNI ODBOR:
JOSIP SVATO, Woodward, Iowa.
•IAKOB MLAKAR, Box 320, W. Mineral, Kans
JOHN ERŽEN, Jenny Lind, Ark., Box 47. •
Sprejemna pristojbina od 16. do 40. leta znaša samo eden
Dolar. Vs: dopisi se naj blagovolijo pošiljati, gl. tajniku.
Vse denarne pošiljatve pa gl. blagajniku.
SPREMEMBE PRI KRAJEV
NIH DRUŠTVIH A. 8. B. P. D.
V MESECU OKTOBRU T. L.
Novo pristopli člani in članica.
K druš. štev. 3.: Anton Malis,
(.ieorg Kimgl, Louis Wesovisek,
Josef Korošec, Frank I'rislan,
John Kovačič, Frank Pi re, An
drej Podlesnik, Stefan, Lason,
.lernej lwolski in Katarina Iwol
ski.—K druš. At. 4.: Anton Drob
iu'. —- K druš. štev. 10.: Anton
Kaus, Andrej Kaus, Frank Po
renta in Frank Grilc. — K druš.
št. 13.: Josef Jeglič. — K druš.
.št. 17.: John Stairfel in Uršula
Perše. — K društ. št. 18.' Frank
Pangl. Blasius Heller, Louis !Ma
žič, John Gregar in Frank Lam
in-. — K društ. štev. 19.: Josef
Maatnak. Josef Everle, John Po
drižuik in Louis Sešina. — K dr
št. 20. John Teran in Josef Me-!
rid. — K druš. št. 21.: Konstan
te Dona.
Prestopili člani in članice.
Od druš. št. 1. v druš. št. 16.:
Ciril in Mary Smarda. — (KI tir.
št. 2. k druš. št. 8.: Anton in A
malija Schnler. — Od druš. št.
5. k druš. št. 12.: Peter Tomšič.
—Od druš. št. 7. k druš. št. 3.:
Stefan in Mary Lizi. Martin in
Mary Venišnik. Jos. Ooloh. John
Orožen, John in Frančiška C're
nio.šnik. Frank in Mary Cremoš
nik. Dom. in Antonija Zanona.—
Od dr. št. 11. k druš. št. 3.: John
in Marv Strah in k druš. št. 6.
Jaeoh Vidmar. — Od druš. št.
15» k druš. št. 4.: Pac. Sainadosi.
— Od ruš. št. 16. k druš. št. 3.:
Jiwef C'repinsek, John Črepin
šok. Josef Pečnik, Josef Pilih in
k druš. št. 4.: John Ilribar.
Suspendirani člani in članice.
Pri druš. št. 1.: Sev. Pinemon"
ti. Krnil Zcna. Josef Skubie, Pet.
MenRhini. Jos. Pilny, Jos. Pen
Čur, Etnil Pazi, Aur. Aldrigheti,
M. Marcjn, Josef Jare 111., John
Humar. — Pri druš. št, 2.: Ani.
Simion in John Bartoncel. —Pri
druš. št. 4.: Josef Brunat, Mihal
in SaVveta Wencel, Sperando
Franeiskinel. John Hribar in
Miu-jjareta Orudnik. Pri druš.
št. 0.: Leop. in Sofia Scheucher.
— Pri druš. šU 11.: Frank Bo
stif.
Izključeni člani:
Pri druš. št. 1.: Anton Itla/.ie.
Frank Fabro. — Pri druš. št. 2.:
John Balant. — Pri druš .št. 6.:
M. Viscer. — Pri druš. š. H.: Fr.
Potočnik. — Pri dr. št. 0.: Leo.
Pojjaeer. — pri druš .š. 11.: John
Kocman, Stefan Arto in John
Eržen. — Pri druš. št 21.: Loid
Windbiehler.
IVI AT I
Socialen roman v dveh delih.
Spisal Maxim Gorkij.
Huma vihra neskladnih glasov jo
je omamila, zemlja se ji je maja
la pod nogami, voter in strah sla
ji jemala sapo. Nemirno so trepe
tali v zraku žvižgi policajev, raz
legal se je surov, ukazovalen glas.
histerično so kričale ženske, lese
ne ograjo so pokale in zamolklo
je donel topot. nop po suhi zemlji
. . . T>olgo je Itrajalo to in materi
ni bilo več obstanka.
Odprla je oči, zakričala in t iz
tegnjenimi rokami skočila naprej.
Ne<laloč od nje na ozki gtesioi, «re
Umrli člani:
Pri dr. št. 4. v Mineral. Kains.,
•John Konrad, cert. št. l mrl
!>. stepteiubra t. I. v starosti ">2
let. Pri drnš. št. 1 <». v Frank
lin, Kuns., .lolin ("isar, cert. št.
14:Uv Umrl IG. oktobra t I. v sta
rosti 25 let.
•
Opomba: Naznanja si' vsem j
članom A. S. K. 1'. I>., da se jej
krajevno društvo št. ti. prestavi
lo iz Nelson, Kans., v Newburg,
K H IIS.
Kadi slabili delavskih razmer,
bili so naši člani primorani Nel
son zapustiti, ter se naseliti v
druge kraje. Pri omenjenemu
društvu ostalo j«- samo še !) čla
nov. Ker pa naša pravila nedo
■ voljujo obdržavati društva z !•
člani, so se isti uvrstili k bližne
iiiu društvu št. ti v Yale, Kans.i
Newbury je nova naselbina in |
leži 8 mil severno od Fronte^iae, i
Kans. Y omenjeni naselbini na
selilo se j«* večje številu našiti1
članov, ki so naprosili glavni oil
bor, da se društvena štev .'5. pre
seli v to naselbino. (Slavni od
bor je radevolje ustregel njih
želji, ('lani tega društva so ta
koj pokazali, da delujejo /a na
predak naši skupni organizaciji,
s tem da so pri prvemu zboro
vanju sprejeli 12 novili članov.
Prihodni mesee je velitev dru
štvenih uradnikov. \sa društva
naj pazijo na to. da se volitev iz
vrši natančno, kakor naša pravi
la predpisujejo.
Predsednikom naj hode izvo
ljen član. ki mu je v resnici pri
srcu napredek našega društva, on
naj pri vsaki seji agitira za pri
dobitev novih članov, čim večje
število nas je. tem sigurnejši na
predek nam je pričakovati.
V tajniški urad naj se izvoli
'najzmožnejša oseba, kajti ta po
sel je najtežavnejši. Vsaki tajnik
se mora natančno Seznaniti z na
šimi pravili, ter mora točno iz
polnovati vse dolžnosti, ki mu
jih nalaga ta urad.
Tem potom se opozarja vse
društvene računovodje, da takoj
po izvolitvi novih uradnikov
naznanijo na glavni tajniški u
rad, prve tri uradnike z imeni in
njih natančnimi naslovi,
j Nadalje se opozori vsa krajev
na društva, da pošljejo na glavni
urad "Poroštvo" za novoizvolje
nega računovodja in blagajnika,
najkasneje do 1 r». januarja 1013.
Računovodja ima položiti *200
in blagajnik $:U)0 poroštva.
Društva, ki nimajo tozadevnih
listin, naj se pravočasno oglasijo
na davni urad, da sj.4 iste do
pošiljejo.
| '/• bratskim pozdravom.
John (Vrne. gl tajnik.
«1 i grobov so policaji zajeli dolgo
lasega človeka in odrivali množi
co. ki je 7. vseh strani vrela proti
njim. V zraku so s«- belo in hladno
lesketale gole sablje, dvigale nad
glavami in vbadale. Zabliskale so
*e palice in late iz ograje, v div
jem plesu so zarajali vzjpriki in
nad viharjem ogorčenja je zado
nel njegov krepki glas
Sodnigi' Znkaj tratite svojo
moft . . .
Zmagal je. Ljudje so vrgli pa
lice. dnig z.a dnigim so odskako
villi pro?, a mati je. gnana od no
odoljive sile. rinila naprej videla
je, kako je Nikolaj s čepico, po
maknjeno za tilnik, potisknl od
tocrote nezavontne ljudi naprej,
slikala je njegov grajalni glas;
— Ali ste ob pamet . . . pomi
rite se! . . .
Zdelo »e ji je. da je njegova ro
ka rdeča . . .
— Nikolaj Ivanovi?. bežite! —
je zaklieala :n skočila k njemu.
— Kam pa T Pobijejo vas . . .
Zgrabil jo je /a pleča. Poleg njo
je stala Sofjn brez klobuka, z raz
puščenimi lasmi; podpirala je
mladega fanta, otroka roko si
je otiral razbit, okrvavljen obraz
in mrmral s trepetajočimi ustmi:
Pustite . . . saj ni nič . . .
— Vzemite ga . . . peljite ga
domov k nam . . . tu je prtič . ..
obvežite nvu obraz' ... je urno
dejala Sot'ja in izroči vsi fanta ma
teri v roke. je odhiteia proč. re
koč :
— H: ž! Mr/. . . da vas ne /a
pro! . . .
Na 'v >c strani pokopališka so se
razhajali ljudje; /a njimi, med
grobovi, so ležko korakali polica
ji in v neokretno zapletali v škri
ee svojih plaščev: psovali so in
mahali s sabljami Fant jih je
sm-emljal / volčjim |M>gledom.
Hitreje, hitreje! je tiho
dejala mati. «>tirnje njetro\ obraz
s m tičem.
Kri je pljunil in /a mrmral:
\e vznemirjaj:e >e . . . nič
m«- ne boli . . . 7. ročajem sablje
me je . . po l»! azu in po glavi
. . A tudi jaz sem ga . . . pa še
kako sem tr«' ■> pnlieo !. . Kar za
tulil je! . . .
Ziiuiahnivšj / okrvavljeno pest
jo je končal / odtrganim elasom:
Počakajte . . . Hrez spopa
dov vas pohodim«, kadar vstane
mo mi. vse delavsko ljudstvo!
Le li i t reje! - je priganjala
mati urno hiteč k tnaliin vratom
v ograji pokopališča. Zdelo s«- ji
je. kakor da hi se l>ila /a oprajo
na polju skrila policija in da pre
ži na nje — ko pridejo na prosto,
plane nad nje. Opre/no j* odprla
din i. popledala na pol.e. ovito v
>iv pla.še jesenskepa miaka — ti
liota in praznota sla jo |Mtmirili.
Dajte, da \am oliVfžcm oh
ra/.! — je dejala
Ni treha . ni ui> sram!
('ostril spopad je Kil on mene.
a jaz njepa
Mati je nahilro oliv.vala rano.
Popi,-d iia Uri. svc/.o in rdečo, je
napolnil njeno src«- z žalostjo, a
ko jr s prsti začntila v lažno toplo
to. je zatrepetala od strahu. Mol
če in hitro je peljala ranjenca
preko polja, držeč pa /a .ioko. O
pros ivši usta je dejal smeje:
Kam pa me tirate. sndru/i«*a* '
Saj grem lahko auiu ! . . .
A ona je čutila, da omapujc.
da stopajo njepove nope liepoto
vo in da se mu trese roka. Z osluh
Ijenim plasom je nadaljeval:
Klepar Ivan se in ... a vi?
Trije smo liili v krožku Jegorja
Ivanoviča . . . trije kleparji . . .
a seli pn enajst . . Zelo radi smo
pa imeli . . . Hop mu daj mir! ..
Dasi ne verujem v Ho pa
V neki ulici je mati najela iz
voščka posadila Ivana v kočijo in
mu /ašepetala :
- Sedaj molčite! . . . in mu
opre/no zadelala usta s |»rtičem.
Vzdignil je roko. a ust ni 1110
pcl več oprostiti — roka nru je
lire/ moči omahnila na kolena.
V/Jie temu je mrmral skozi ]>rtič:
-— Teh udarcev vam ne ]>oza
I»ini. drapi moji . . . A pred njim
se je z nami ukvarjal štmlcnt Ti
tovi«" . . politično ekonomijo ..
zelo strop je I »i I . . . l'otem so pa
zaprli . . .
Mati je objela Ivana, položila
njegovo glavo na svoje prsi. Fant.
je naenkrat postal težji in je ob
molknil. Napol mrtva od strahu j«'
gledala izpod čela na vso st'iani.
in zdelo se ji je. kakor da pribite
iz/.a vogla policaji, ngledajo obe
zano glavo Ivanovo, ga zgrabijo
in n bije jo . . .
— Ali so j«* napilje vprašal
iz.voveek obmivši se na kozlu in
»e dobrodušno nasmejal.
Xalezel se ga jo pošteno' • —
je vzdih nil 11 mati
— Ali jo vaš sin 1
Da. čevljar . . A ja/ sem
kuharica . . .
— Trpiš, kaj ...
Mahnivši z bičem po konju se
je izvošook zopet obrnil in bolj
potiho nadal jeval:
— Na pokopališču, veš. jo bil
pravkar pretep! . . . Pokopali so
politikarja . . . enega teh. ki so
proti oblastem . . . Pokopavali so
ga pač enaki, njegovi prijatelji...
Pa so kričali: dol s samodršivom.
ki je nesreča /j» ljudstvo . . . Po
lieija se je navalila nanje . . .
Pravijo, da jih je nekaj pobitil
do smrti ... A tudi po policiji
je padalo ... — Obmolknil ie,
zmajal to/.no z glavo in nadalje
val s čudnim glasom:
— Mrtve vznemirjajo, rajnike
hude . . .
Kočija je odskakovala |>o ka
menju. Ivanova glava je mehko
zadevala ob materint prsi in izvoS
ček je zamišljeno mrmral:
— Ljudstvo je močno razburje
ni* . . neredi se pojavljajo . . .
<la. Knoei so prišli k sosedovim o
rožniki in odvedli seboj kovača.
Pravijo, da ga od vedo i>o noči na
reko in ga skrivaj ulope. Kovač
ni bil napačen človek, zelo razu
men . , .
— Kako i»a mu je bilo ime? —
j«' vprašala mati.
— Kovaču! Savel, a priimek
Jevčenko. Mlad je še bil. a je ve
liko znal ... to pa j«-, kakor se
kaže. prepovedano! . . Nekoč je
prišel k nam in dejal: kakšno je
Vaše življenje, izvošeki ? Kes je.
smo mu rekli. .dal>še kol pasje je
to življenje . . . <la . . .
Stoj! - j«* dejala mati.
I \ aii sr je prebudil \ sled sunka
in tiho zaječal.
Premagalo je talita! — je
pri|Mtmnil izvošček. Kb. ti pre
ljubo moje žganje . .
'/. naporom je prestavljal noge
in telo mu je omahovalo; gredoč
čez dvorišče je dejal :
l.e pustite . . sii.i grem lah
ko sum .
XIII
Sol ja je ItiIh že doma • s eit»are
to v ustih ji- nemirno prihitela
materi nasp:oti.
Položivši ranjencu na divan, j»*
spretiio razvezala obvezo na nje
govi glavi in uredila vse |x»lrebno
Ivan Danilovi«* pripeljali so
nekoga . Ali >te utrujeni. Ni
louia \l ste s.- kaj prestrašili"
l.e oddchiiite <e . Nikolaj, daj
brž Nilnviii čašo čaja in ko/aree
portskega vina !
Omami jena od prežitih dogod
kov je mati težko sopla in (»obust
no /.badanje je čutila v prsih: za
mrmrala je •
Nikdar ne skubite zame . . .
Ali / vsemi svojimi kretnjami
je repetajoee prosila po/ornosti
ill lležlle ljube/lli.
I/ sosednje sobe >ta prišla Ni
kolaj >> obve/aiio roko in doktor j
Ivan Danilov i«'-, ves ra/mt'šeii in j
kosmat kakor jež. 1'rno je sto-!
pil k Ivanu in se sklonil k njemu
rekoč:
V«m|i\ liiltogn VOtlt* . . . ri- j
nI ill platnenih robeev. \ iiii- .
Mati je šla \ k 1111111 ,j • i. ;i Niko
I.1.1 j•» je /. levieil \ Zel |M».l |»1I/.Ill
II.. in jo |n'ljal \ j«'<lilnieo rekoe:
To III- Veljll VHIII. tem vee
Sol'ji . . Vznemirjena ste. dra
ir;i moja. k:i.j
Mati .j«- vjela njegov po/orni.
soontni polled in ilitje v/klik*
lliln :
Kakšno je bilo. . Ijubeek
moj! 1'h ljudeh so sekali!
Videl st-iii! — je dejal Niko
laj. pokitnal in ji dal vina. — Na
olieh straneh so se razgreli ... A
lie vznemirjajte se le s |>losko.
resno ranjen j«« menda en sam....
; Pred mojimi oenii so <ja ranili,
potegnil sem ya iz gneče . . .
Nikolajev oltra/ iu >rlas, gor
kota in svetloba v sobi so poto
lažili Vlasovko. Hvaležno se je
ozrla nanj in vprašala:
Ali so tudi \as ranili
Zdi se mi. da sem se sam ra*
nil . . noprevidno sem zadel oh
nekaj in si odrgnil kožo. Pijte
eaj . . . hladno je. a vi ste lahko
oblečeni . . .
Iztegnila je roko po eaši in o
pazila. da so njeni prsti pokriti
s pegami strjene krvi: roka ji je
omahnila na kolena krilo j«*
hilo vlažno. Široko je odprla oči.
privzdignila obrvi, izpod čel« je
pogledala na svoje prste, v glavi
se ji je /vrtelo in sree ji je raz
bijalo :
— Glej. tako bo enkrat s Pa
vlom . . .
Vstopil je Ivan llanilovie v sa*
molu telovniku. / zavihanimi ro
kavi in na tiho vprašanje Niko
lajevo je odgovoril s svojim ten
kim glasom:
Na obrazu je neznatna ra*
na. a eepinja je prebita, dasi ne
hudo. . . . fant je zdrav. ... a
mnogo krvi je izgubil . . Ali ga
pošljemo v bolnieo!
Celim T Naj ostane tu! — je
vzkliknil Nikolaj.
- Danes lehko ... in jutri, a
potem mi je udobnejše, če leži v
bolniei. ("'asa nimam za obiske!
Ali napišeš letak o dogodkih na
•lokopališeu 1
— Seveda ! — je odgovoril Ni
kolaj.
Mati je tiho vstala in odšla v
kuhinjo.
— Kam pa, Nilovna? — jo j«'
nemirno zadržal. — Sofja opra
vi vse Kama!
Pogledala ga je in t Teptajoč, s
čudnim nasmehom, mu je odgo
vorila :
— Vsa krvava sem . . . vsa kr
vava . . .
Ko se je v svoji izbi preobla
čila, se je zamislila še enkrat v
mir teh ljudi, v njih sposobnost,
da hitro prežive strahoto. Ko je
vstopila v izbo. kjer je ležal ra
njenec, se je Sofja ravno sklonila
k njemu rekoč:
- Neumnosti, prijatelj!
Ali na poti vam bom! je
odgovori) s šibkim glasom.
Kar molčite: bolje bo /a
vas . . .
Mati je stopila vzad za Soljo
in položivši roke na njen« pleča
se je smeje ozrla na bledo obličje
ranjenčevo in pripovedala, kako
se mu je hledlo ua vozil iu kako
jo je prestrašil s svojimi nepre
vidnimi besedami. Ivan je poslu*
šal. njegove oči so mrzlično gore
le. / nstni je emokal in tilio izre
kel:
Kli. kakšen bedak!
- Samega vas pustiva ! je
rekla Sofja. poravnavši odejo.
Oddehnite si . . .
Odšli sta v jedilnico in tam so
dolgo hesedovali o dogodkih dne
va. lir/, so se oddaljili od te dra*
me. iiverjeiio so zrli v bodočnost
iu se ra/govarjali o jutrišnjih
nalogah. Obrazi njihovi so bili u
t i*n jen i. misli pa bodre, in govo
reč o svojem delu ljudje niso
skrivali nezadovoljstvu s seboj.
Doktor se je nemirno premikal
ua svojem stolu seiuiiitja in le s
težavo liliižil svoj tanki, ostri
glas:
Propaganda, propaganda!
Te je premalo, delavska mladina
imn prav! Na širšo podlago je
treba postaviti agitacijo. . . de
lavci imajo prav. pravim . . .
Nikolaj m ii je čemerno odgo
voril :
«>dpovsod prihajajo tožbe o
pomanjkanju literature, a mi ne
moremo ustanoviti poštene tis
karne. Ljudmila dela na vse pro
tege in gotovo nam zboli, če ji ne
preskrbimo pomočnikov . . .
A Vjesovščikov je vpra
šala Sofja.
On lic sme v mesto. . . \'je*
sovščikov začne šele v novi tis
karni ... a zanjo je treba še dru
gega človeka . . .
Kaj pa jaz ' je vprašala
mati po liho.
Vsi trije so se ozrli najno in
molčali nekaj trenotkov.
Dobra misel! j" vzklikni
! Iu Sofja živahno.
Ne. to j«- pretežko za vas,
Nilovna! — .je suho dejal Niko
laj — zapustiti bi morali mesto,
pustiti Pavla in sploh . . .
Vlasovka je vzdihnila :
Za Pašo bi to ne bila pre
huda izguba ... a meni ti obiski
le trgajo si\*e!. . . Govoriti itak
no sineš o ničemer . . . kakor ne
umna stojim pred svojim sinom...
a uradniki li zijajo v usta in pre
/i — če m1 zineš katere preveč....
Dogodki zadnjih dni so jo u
trudili;ko je sedaj slišala o mož
nosji. da živi izven mesta, daleč
od teh dram, je željno pograbila
za t<> priložnost.
A Nikolaj j«* prekinil ta raz
govor.
O čem premišljaš, Ivane! —
se je obrnil k doktorju.
Doktor je vzravnal nad mizo
nizko sklonjeno glavo in mrko
odgovoril:
Premalo nas je, to je vse!
Neobhodno je. da se resnejše o
primemo dela ... in da pregovo
rimo Pavla in Andreja za beg;
predragoeena sta oba, da bi hr< z
dela sedela . . .
Nikolaj je namršeil obrvi, zina
i jal z glavo in se ozrl na mater.
Hazumela je, da jim je neprijet
no govoriti o Pavlu ob njeni pri
solnosti. zato se je poslovila in
odšla v svojo izbo užaljena, da za
njeno željo ni bilo zanimanja. Z
odprtimi očmi na postelji leže se
je je ob tihem šepetu glasov lo
til nemir.
Pretekli dan je bil mračen, ne
razumljiv in poln zlovestnih zna
menj ; težko ji je bilo misli n«nj.
odrivala je od sebe mračne v• i -
ske in mislila na Pavla. Rad.i bi
ga videla na svobodi, a hkrati se
ie prestrašila: čutila je. da se
vsennokolo priostrnje. giblje in
tla groze hudi spopadi. Tiho po
trpežljivnst ljudi je izginila, od
stopivši svoje mesto napetemu
pričakovanju ; očitno je narašča
la razburjenost, rezke besede so
padale, odpovsod je velo nekaj
novega, vznemirljivega... Vsak
oklic je zbujal na trgu. v proda
jalnah, med uslužbenci in roko
delci živahne razgovore, vsaki)
aretacija v mestu je obujala pla
Sen, časih nezaveden, sočuten od
me v v pogovorili o vzroku a ret a
eije. Vse pogostejSe je slišali
med preprostimi ljudmi besede,
ki ho jo časih strašile: punt, so
cialisti, politika — porogljivo s<
i jih izgovarjali, ali za postnehon
se je skrivalo radovedno vpraša
nje, z zlobo, — in za njo je zve
nel strah zamišljeno, upanjapol
no in grozeče . . . Počasi, a v ši
rokih krogih so se širili valovi p»
postanem življenju, dramile so s<
zaspane misli in običajno, posil
mirno razmerje do dnevnih do
god kov s«- je omajalo. Vse to j«
videla jasnejše od drugih, ker j<
bolje od njih poznala obličje živ
Ijenja, ker mu je stala bližje; k«
je opazila na njem gube preiniš
ljcvanja in razdrazenosti, se j,
radovahi in bala. Radovala se je
ker je vse to smatra bi za deli
svojega sina. bala se je, ker j»
vedela, <la zapustivši ječo. stoj
na najnevarnejše mesto. . . . ii
da pogine.
("asih se je razrasla sinova po
doba kakor pravljični orjaki: \
sebi je združevala vse poštene ii
smele besede, kar jih je čula. v
ljudi, ki so ji bili všeč, vso j^
naštvo in svetlobo, kar je j«' p«
znala. Prevzeta in ponosna je
tihem razkošju poljubovala t
podobo in nadepolno mislila
— Vse bo dobro. . . vse!
Njena materiska ljubezen se j
razgorela in stiskala srce do bc
lečin. zavirala ljubezen do lji:<I|
in jo sežigala. in namesto velik
ga euvstva je v sivem pepelu n
mira plašno trepetala utrnjei
misel: fe
J
Pogin«-. . . propade . . .
Pozno j«* zaspala, s težkimi
njami; zgodaj zjutraj ho je zbi»j
dila s trganjem v udih in 7. bolt]
riiia m i v glavi.
XIV.
Opoldne je sedela v jetni.šl-1
pisarni l'avlu nasproti 111 ogledi
vala skozi meglo v svojih očel
njegovo bradato obličje čakajož
ugodne priložnosti, da mu izroči
pismo, ki ga je stiskala med prsti.
Zdrav sem in vsi drugi s>
tudi zdravi! —- je dejal po til.it
In kako je s teboj?
Že gre! .legor Ivanovič
umrl! — je dejala mehanske.
Kaj* — je vzkliknil Pavj
in tiho sklonil glavo.
Pri pogrebu so policaji t<
kli s sabljami in enega so zap
li! — je prostodušno nadaljeval
I'radtiik je nejevoljno zaem
k;:! s svojimi tenkimi ustni, sk
čil kvišku in zamrmral:
To ne gre. . . zapomnite
da je to prepovedano! Vsak ra
govor o politiki je prepoved«
Tudi mati je vstala s stola
dejala, kakor da ne bi razumeli: I
—- Ne govorim o politiki, tea- J
več o pretepu! In pretepali so s«,
to je resnica . . . Enemu so čete
razbili glavo . . .
— Vseeno! O tem kar molčite!
Molčite o vsem tem, kar se vas
osebno ne tiče . . . vaše rodbine
in vašega doma sploh . . .
Spoznal je. da ga je vjela, pi I
je sedel za mizo. urejeval papifje
I in t rudno dostavil:
Jaz sem odgovoren, da
Mati se je ozrla, urno stisnil*
Pavlu pismo v roko in olehčano
I vzdihnila :
Človek in ve. (< čem bi sro-"|
voril. . .
Pavel se je nasmehnil.
Tudi jaz ne vem . . .
Potem no pa ti nhiski n< pO-1
trebni! — je razdraženo prifo- I
ninil uradnik. — Ne veste, o < .'W |
bi govorili, pa letate sem in po
tite ljudi . . .
Ali bo kmalu sodna razpra
va? je vprašala mati po krat
kem molku.
- Pred neka j dnevi je bil dr
žavni pravdnik tu. pa je rekel,
I da kmalu . . .
(Halje.) j
Ali že imate prvi drzavljamkf I
papir? Ako ne, pojdite precej fo- J
tri poni! Ako ga imate, vzenrtU U
kakor liitro mogoče drnzega. D*- I
lavec volilne nravi re. je žol- I
nar brez ve*la. Kdor W lahko ro- I
lil in nt voli. le zločinec, kor i» I
1 kriv, da drugi trpe zaradi njej^. |