Proletarec. [volume], January 09, 1917, Page 4, Image 4

About Proletarec. [volume] (Chicago, Ill.) 1906-19??

Image provided by: University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

                
FROLETAREC
.list za imruui diutiuoa
LJUDSTVA.
IZHAJA VS4JU TOREK.
— Lastnik ia Udajattlji
! JmwIwhU Ma*ka tiakma Aiiki
f Ofcteagt. IMimw.
Miniiiint: Za Amiriko $2.00 xa celo
hto, *1.00 ia pol leta. Za Erropo
HH sa celo leto, |l.t> «a pot lota.
Oglasi f» degevc? «. Pri sprtmembi
fitalilla je pelt g novega natnaniti
tudi tiari naslov.
Ohrih JwAt wvuiiMii* JwL
— iKUIblUaa »t—t A—rihl. —
Tm pri tot be glede nerednega potiljanja
Hrta is drugih nerednoeti, je potiljati
predsedniku druibe
Iran Molek. 4008 W..t 31. Street,
Chicago, HI.
PROLETARIAN
Owaad ud pnUlilad «wr Tmidw k|
Swtk Slavi« Viitaii'i Pabiakiag Csapaaj
Ckiiafo, Mliaaia.
Subscription rates: United States and
Canada, $2.00 a year, $1.00 for half
C it. Foreign countries $2.60 a year,
If for half year.
Advertising rates on agreement.
NASLOV (ADDRESS):
-PROLETAREC
«00» W. »1. S TREAT. CHICAGO. ILLINOIS
NAŠE OROŽJE.
Rešitev delavstva iz mezdne
sužnosti ni vprašanje kakšne mi
losti, ampak vprašanje boja in
zmage. Nihče ne prinese delavstvu
izpolnitve njegovih želja na krož
niku. t'e si je ne pribori, jo nikdar
ne doseže.
Za boj je treba orožja in arma
de. Vojska delavstva je njegova
organizacija, najmočnejše orožje
v njegovem boju je pa delavsko
časopisje.
Ako se vprašamo: "Ali je mo
goče delavstvu zmagati — to je
uvesti soeializem — brez organiza
cije in časopisja?" moramo odloč
no odgovoriti: Ne!
Socialistični nau.k nam razode
va jasno in neizpodbitno, da more
le socializem končno osvoboditi
delavstvo in človeštvo sploh izpod
kapitalistične sužnosti.
Socializem nam razlaga, da
se ne more nič temeljito izpreme
niti v korist delavstva, dokler ne
pade kapitalistični sistem. Lahko
se pač vrste reforme, ki provzro
če spremembe, ali izkoriščanje de
lavstva ostane nedotakljivo.
V današnji družbi sta dva sve
tova, dva razreda ljudi. Na eni
strani so tisti ,ki delajo od zore do
mraka v potu svojega obraza, na
drugi strani pa tisti, ki nič ne de
lajo, a se žive ob delu prvih. Na
prvi strani so delavci-proletarci,
•brezpcsesiniki, ki nimajo nič dru
zega nego svojo delovno moč, ka
tero morajo prodajati, če se hoče
jo preživeti, — na drugi pa multi
miljonarji, ki od proletarcev ku
pujejo delovno moč, da jhn
ustvarja zopet nova bogastva.
Tako so godi, da nimajo prvi,
ki vse ustvarjajo, kruha, drugi
pa ,ki lenarijo, žive v razkošju in
preobilici.
Če bi se vse to dogajalo po kak
šnem nam nerazumljivem zakonu,
ne bi nihče ugovarjal tem krutim
razmeram, marveč bi se bilo tre
ba samo vdati "v božjo voljo" pa
čakati, kaj vse še pride na vrsto.
Toda danes vemo prav dobro, kje
leže vzroki te neznosne bede in
krivic, ki se gode delavstvu. Ve
mo, da je vzrok gospodarske be
de med proletariatom v tem, ker
posedujejo kapitalisti orodje, to
varne in ostala produktivna sred
stva kakor zemljo, falbrike, rudo
in preinogokope, železnice in pre
vozna sredstva itd. Vemo, da je
gospodarska odvisnost posledica
dejstva, da ne more delavec ni
česar producirati brez delovnega
sredstva, ki ga posedujejo kapi
talisti, in da mora vsled tega biti
izročen nft milost in nemilost ka
pitalistom, svojim izkoriščeval
cem. In ker vemo to, vemo ob
enem tudi, da bo delavec šele ta
krat svoboden, kadar preneha
kapitalističen sistem, ki to odo
brava; kajti le v družbi, kjer bo
ves narod posedoval produktivna
sredstva in plod dela, je gospo
darska svoboda delavstvu zago
tovljena.
Ker vladajo kapitalisti gospo
darsko, vladajo obenem tudi poli
tično, kajti politične razmere so
le odsev gospodarske moči. Do
kler je delavec suženj v rudniku,
na železnici, v rudokopu, v fabri
ki itd., je suženj tudi v občini, de
želi in državi.
€>e vemo vse to, ne moremo ča
kati in upati ,da pride kakšno od
rešenje od zgoraj ali da se zgodi
čudež in da se razmere same spre
mene v naš prid. Zavedati se mo
ramo, da je vsak uspeh odvisen
od nafte moči. Samo stremljenje
in želje in prazno upanje, da bo
2e bolje, niso rodile nikdar ^adu;
vedno je odločevala sila.
Kapitalizem ne vlada "po milo
sti božji," nego le s »vojo moč
jo. In vladal bo tako dolgo, do
kler ga ne vrže druga moč, moč
delavstva, moč socfali2ma. Nikjer
ni sicer zapisano, kdaj vrže de
lavski razred kapitalizem ob tla,
ali brez koledarja se lahko izra
čuna in pove, da se to zgodi, ko
bo dovolj orgauiziran, ko bo nje
govo orožje dovolj močno.
Za iwpeSen boj mora prletari
jat pridobivati vedno nove moči.
ki je potrebna za končno zmago.
Te moči so organizacija in časo
pisje.
Kapitalisti in njih zavezniki —
posvetni in neposvetni — in hlap
ci, znajo prav dobro ceniti mof
časopisja, zato je kapitalistično
časopisje tako močno. Moč časo
pisja je ogromna. Časopisje je
izzvalo vojne in diktiralo mir; po
stavljalo in odstavljalo vladarje;
časopisje je in Se danes priprav
lja kapitalistom polje za izkori
ščanje.
Brez časopisju bi se kapitalizem
ne 'bil nikdar razvil do svojega
viška, ne bi mogel vladati, kakor
ne bi nihče mogel ustvariti kapi
talizma brez železnrc, parobrodov
in drugih industrijalnih pripomo
čkov. Časopisje je kapitalistom
meč, zagovornik in prerok. S po
močjo kapitalističnega časopisja
vlada kapitalizem krutejše, nego
katerikoli kronan glavar.
Odkar se je začelo delavstvo
zavedati, spoznavati svoje naloge
in zbirati svoje moči, da začne boj
za gospodarsko neodvisnost, je i
melo kapitalistično časopisje še
eno nalogo: Odvajati delavce od
njih cilja in napadati njih sobo
jevnike, z namenom, da bi »e na
dalje zvesto služili interesom ka
pitalizma. Kapitalistično časopis
je se je odtlje posluževalo vseh,
še tako umazanih sredstev, samo
da so imela uspeh v dosego njih
namena; zbegati delavce in jih
pahniti nazaj v tem oiu neved
nost. Zato najdemo v tem časopi
sju članke o proslavi izkoriščeval
cev, o pokorščini delavstva na
pram kapitalistom in o poveliče
vanju patriotizma, kateremu so
sami najmanj zveBti. Ljudi, ki so
pokradli največ narodnega boga
stva, postavljajo za vzor — in ka
pitaliste, ki so izprešali iz delav
stva največ krvavih dolarjev, za
patriote in velike državnike.
Zadnji čas, odkar vidi to časo
pisje, da socializem raste, je za
čelo včasi prinašati tudi vesti o
socialistih in socializmu, toda ve
dno v taki luči, da služi veduo
le kapitalizmu, kajti vsebina teh
vesti je zavita in zlagana po ka
pitalističnem načinu. Na stotine
laži o socialistih prineso ti časo
pisi vsak teden. Po eni strani se
delavstvu laskajo, po drugi ga pa
napadajo in grdijo.
Nasproti temu časopisju piše
vedno v korist delavcev edino so
cialistično časopisje, katero vzdr
žuje delavstvo samo.
Socialistično časopisje in socia
listična organizacija, kjer je kon
centrirano delo za uspešno agita
cijo socialističnega časopisja in
literature, je najuspešnejše sred
stvo v boju proti sedanjemu kri
vi čn ^rau sistemu, ki mora pasti,
čim bo delavstvo dovolj rnočno.
Brez socialistične organizacije
in socialističnega časopisja sc de
lavstvo ne more, in ne bo nikdar
osvobodilo!
Zato je pa naloga vsakega za
vednega sodruga, da pomaga
množiti našo armado, socialistič
no stranko in našo brigado, Ju
goslovansko socialistično zvezo,
ter brusiti naše orožje z razširja
njem Proletarca .
Kdor to stori, opravlja najres
nejše delo za svobodo.
Premog imenujejo črni dia
mant. Kmalu bo tudi tako drag
kakor diamant.
S trditvijo, da je oglje belo, se
ne pobeli.
V naukih cerkvenih očetov je
več argumentov za socializem,ka
kor proti njemu. Aimpak sedanje
kršča tstvo je pozabilo na cerkve
ne očete.
Nemški kajzer ustanovlja novo]
korporaeijo: "Wilhelin, Gott und
Compagnie."
Socialisti uče solidarnost vseh!
delavcev. Airmpalk s tistimi, ki nas
ob vsaki priliki izdajajo, nimamo:
nobene solidarnosti.
Zemljiška špekulacija.
Detroit v Michiganu je glaaovito mesto. Nje
gova slava je razširjena po vsej Ameriki, sega pa
še dalje, kajti tudi v stari Kvropi je znano, da se
izdelujejo tam ogromne množine avtomobilov in
da je tam doma slavni Henry Ford, v čigar tovar
nah znslužijo delavci najmanje po pet dolarjev na
dan.
Detroit v Michiganu je mesto znatne industri
je, torej mesto, ki potrebuje mnogo delavcev.
Kajti toliko le še nismo napredovali, da bi mogli
| stroji sami delati.
Delavci so ljudje, ki imajo potrebščine kakor
vsakdo. Meti drugim potrebujejo stanovanja. V
brlogih ne morejo prebivati, kajti civilizacija ti
tisočletij se tudi njili ni ognila: in če bi mogli, ne
bi v bližini iue«ta našli dovolj brlogov.
Industrija v Detroitu se je zelo hitro razvila.
To ni v naših časih nič nenavadnega. Ampak take
prikazni imajo svoje nujne posledice. Nagel raz
voj industrije pomnožuje prebivalstvo z veliko na
glico. lu naenkrat je v takem mestu lahko več
ljudi nego stanovanj.
To je slabo za prebivalce, ki se morajo sti
skati po najslalinih luknjah kakor čebele v panju,
pa še za to drago plačevati. Ampak dobro je za
hišne posestnike, zakaj vse, česar 'primanjkuje, se
lahko draži.
Dobro je pa to še za eno kategorijo ljudi v '
naši prelepi družbi: Za zemljiške špekulante, i
Kjer primanjkuje hiš, je pričakovati, da se bodo
zidati. V oblakih se morejo graditi le gradovi; j
za hiše je treba stavbi&e na zemlji. Kdor ima teh
dovolj; ima pa najlepšo priliko, da jih drago pro- |
da in tako obogati. '
Zemljiška špekulacija se je tudi v Detroitu
mogočno razvila. Ljudje, ki razumejo to kupčijo,
so ustanovili družbe in so pokupili ogromne plohe !
zemlje v mestu in okolici, pa iih sedaj na dajo
drugače iz rok, kakor z ogromnimi proifti. Ker
pa ne mara teh plačevati, kdor ni naravnost pri
siljen, leži večina teh zemljišč še nezazidana in
draginja stanovanj je od dne do dne občutljivejša.
Sitnost je postala že tako velika, da gre celo
vse drugim kakor delavskim krogom za kožo.
Zbralo se je več meščanov, ki so večinoma spojeni
z industrijo, tla bi iznašli močno sredstvo, s kate
rim bi se tem špekulacijam napravil kraj. Ford
sam je objavil oglas, v katerem pravi, da so po
njegovem mnenju te špekulacije zelo pretirane in
da bodo le škodovale mnogim ljudjem, ki ne mo
rejo za zabavo izgubiti denarja. Nespametno je,
pravi Ford, napravljati stavbišča mnogo milj iz
ven mesta, daleč od vodovoda in kanalizacije.
Obenem svari svoje uslužbence pred takimi špe
kulacijskimi družbami, ki so si v nekaterih sluča
jih izposodile tudi njegovo ime.
Ford se najbrže ne moti v tem. da bodo razni
ljudje pri teh špekulacijah izgubili svoj denar.
Tako je vedno v kapitalističnem sistemu, kjer ve
lja načelo: 4'Vzemi drugim«, da boš sam več i
meir
Špekulacija z zemljišči je kakor špekulacija
z borznimi papirji igra. nihče ne more pri kvar
tah ali pa pri konjskih stavah dobiti, ne da bi
drugi izgubili. Kdorkoli se poda v špekulacijo,
prevzame tudi riziko, da jo polomi. Ampak povBod
so razlike. Že pri kockah je tisi i na boljšem, ki
sede s polno mošnjo za mizo. Ce ima igralec malo
denarja, pa izgubi parkrat po vrsti, mora prene
hati; kdor more dlje časa vztrajati, ima več upa
nja, da obere druge. V kapitalistični špekulaciji
velja to še bolj. Kdor je na primer kupil par stav
bišč, pa nima dovolj drugega denarja-v rezervi, si
ne more časa za prodajo tako izbrati, kakor drugi,
ki lahko zadržujejo prodajo, dokler se jim ljubi.
Tudi v zemljiški kupčiji lahko nastajajo krize;
veliki posestniki jih lahko umetno provocirajo, da
uničijo male. In prav nič čtidnega ne bo, če se
zgodi tudi v Detroitu kaj takega.
Ni dvoma, da so veliki špekulanti pripravljeni
na to. Kajti profiti, za katere gre, so že sedaj
ogromni. Ford pripoveduje, kako je zemljiška
špekulacija posegla tudi v njegov žep. Se preden
je vpeljal sedanjo plaoilno lestvico, je prodal ne
ko zemljišče blizu svoje tovarne; ko se je obrat
povečal, je pa sam potreboval tisto stavb išče za
razširjenje tovarne in ga je moral kupiti od teda
njih novib posestnikov, ki so pri tej kupčiji
zaslutili četrt miljona dolarjev brc/ dela in brez
truda.
To je čeden profit. V njem je pa tudi zna
menje, da je vsa špekulacija zasnovana na široki
podlagi, in glavnim igralcem gotovo ne bo nič le
žeče na tem, če oskubejo nekoliko manjših sošpc
kulantov za vse, kar imajo. Vest ne igra pri tem
nobene vloge. Družba, s katero nima Ford, kakor
sam trdi, prav nič opraviti, se imenuje Fordova
zemljiška družba. To je očitno reklamno sred
stvo ; da bi bilo pošteno, se pa gotovo ne more
trditi.
Omenjeni meščani si belijo glavo, kako bi
ustavili to špekulacijo. N'e borno prisegali, da
jih navaja na to ljubezen do delavstva, ki je se
veda najbolj prizadeto od žalostnih stanovanj
skih razmer. Najbrže zadene resnico najbolje
tisti, ki išče njih brigo v strahu, da utegne zmanj
kati delavcev. Detroit ne leži na kraju sveta, da
bi ostale razmere, ki vladajo v njem, neznane po
Ameriki. <V pa izostanejo delavci, s»' ustavi raz
voj industrije in z njim razvoj profitov. Briga
industrijalcev je torej tudi brez človekoljubnosti
razumljiva.
t'e bo to, kar nameravajo, dosti zaleglo, je
drugo vprašanje, (lovori se o zakonu, s katerim
naj bi se znižali davki na hiše in industrijske
naprave, zvišali pa na zemljišča, ki so bila na
kupljena le za špekulacijo.
To je zahteva, ki se vjema tudi s socialistič
nim minimalnim programom. Ali uspešna more
biti taka davčna reforma le tedaj, če je dovolj
radikalna. 1'ar procentov ni dovolj, da bi se pri
šlo oderuhom do živega. Kjer gre za tniljone, se
špekulanti i ne ustavijo zaradi par stotakov; če
je tak davek majhen, ima enako posledico kakor
vsi indirektni davki: Prevali se na konsumente,
tukaj torej na tiste, ki zidajo in po njih na sta
novalce. Da bi imel tak davek nameravani re
zultat, bi moral biti tako velik, da vzame špeku
lantom ves proit, ki presega normalni "zaslu
žek" v zemljiški kupčili, tako da ne bi mogli zem
ljiški volkodlaki imeti nobenega interesa na špe
kulaciji.
Nikakor pa ne verjamemo, da bodo v De
troitu tako radikalni; zakaj industrijski kapita
listi se morajo bati, da bi se jim vrnilo, kar store
zemljiškim kapitalistom. Detroit ni socialistično
mesto in Michigan ni socialistična država. So
cialističnih reform tam ni pričakovati.
<'e bi pa socialisti imeli upravo v mestu in
v državi, tedaj mislimo, da bi našli sredstvo, ki
bi veliko temeljiteje udarilo zločinsko špekula
cijo, kakor sama davčna politika. Stanovanjsko
vprašanje bi bilo, k°likor je to v kapitalistični
družbi sploh mogoče, najbolje rešeno, če bi ob
čina sama nakupila dovolj zemljišč za pametno
ceno, kar bi se omogočilo s primernim zakonom,
in bi na njih zgradila hiše, ustrezajoče modernim
kulturnim in zdravstvenim zahtevam, pa bi odda
jala stanovanja za najemnino, s katero bi pokri
vala svoje lastne stroške.
To ne bi bilo dobro le v Detroitu. Bilo bi
koristno ne le zaradi znižanja najemnin, ampak
tudi zato, da bi izginila stanovanja, ki niso nič
druzega kakor gnezda jetike in drugih boleznih.
In koristno bi bilo naposled tudi zato, ker bi do
bile občine svoj razvoj in splošno ureditev mest
bolj pod svojo kontrolo.
Ampak to so socialistične, torej pregrešne
ideje. In nič so ni treba bati, tla bi se uresničile,
dokler je ameriško ljudstvo še tako ljubeznivo,
da rajši polni vse kapitalistične 'žepe na svojo
škodo, kakor da bi se postavilo na svoje noge.
Puška v šoli.
V mnogih višjih šolali v Zedi
iijenih državah vpeljujejo vojaš
ki pouk. Tudi Chicago je že na
vrsti, In dolgo ne bo trajalo, ko
bodo dijaki streljali v tarčo, e
ksercirali in sploli delali vse to,
kar se navadno dela v vojšnieah.
Vojni tajnik Baker je odobril od
šolskega superintendenta Shoopa
izdelani načrt in dovolil, da bo
vodil ta pouk kapitan zvezne ar
made K. H. Kteeves, kateremu' bo
do dodeljeni Art i rjo lajtnanti in 16
seržantov. Dijaki sieer ne bodo
prisiljeni, da se udeleže tega po
uka; toda v praksi postane tak
fakultativen pouk navadno obli
gatoričen, ker se najde zelo ma
lo takih, ki bi se odtegnili šegam
večine. Našla se bodo že sredstva,
s katerimi se bo vojaški pouk
dijakom "prikupil". To ni tež
ko, če je le kaj dobre volje; in
dobre volje, da pritegnejo če mo
goče vse dijake k orožnim vojam,
bo dovolj.
Za dekleta se vpelje sanitetni
pouk. Učila se bodo delati obve
ze, streči bolnikom, pomagati
zdravnikom in podobne reči.
Razkrimo svojo grešno dušo
in priznajmo odkritosrčno, da ni
smo prav nič presenečeni. Kdor
se je sploh hotel toliko potruditi,
da je odprl oži in pazil, kaj se
godi v deželi, j«- moral biti davno
prepričan, da pride do tega. Da
se je vlada zavzemala za take na
erte in da so jih priporočali za
stopniki armade, je le ena plat te
medalje; druga je ta, da niso vsi
podobni poizkusi naleteli na no
ben resen odpor, in človek se naj
brže ne moti, če pravi, da je, če
ne večina, pa vendar gotovo velik
del ljudstva popolnoma zadovo
ljen 7. njimi.
Ne pravimo, da ni bilo nobenih
protestov. Te smo pač našli v
raznih socialističnih listih. Tu
di pacifisti so s» tupatam oglašali
in globoko vzdihavali, kako straš
no bo, če se bodo že majhni otro
ci učili moriti ljudi. Ali vsi ta
ki protesti so bili praktično sko
raj brez pomena, in novembrske!
volitve so najboljši dokaz za to.
Marsikdo je ipričakoval, da bo pa
cifizem pri teh voli'v«h igral ve
liko vlogo; bilo je celo mnogo so
drugov, kj so ipostavljali velikan
ske nade v "antimilitariste", ker
ne bi mogli glasovati ne republi
kansko ne demokratično, če ne bi
hoteli odobravati vojaške načrte;
obeh teh strank. In računali so,
da dobe socialisti dva miljona
glasov, največji del prav od ta
kih pacifistov.
Nismo jih dobili. Dasi smo i
meli mnogo agitatorjev, ki niso
•godli nič druzega, kakor večno
! pesem "Dol z orožjem!" in neko
liko časopisov, ki so tolkli le na
mirovni boben, vendar nismo do
' bili dveh miljonov glasov.
Mi jih resnično nismo pričako
vali. Kdor jo črtal nas list, nam
lahko pritrdi, da nismo obljubo
vali čudežev in nismo trosili no
ibenoga optimizma. In niti ne pla
čemo sedaj, ko vidimo, kako kru
to so prevarjene nade optimistov.
Kajti glasovi, ki hi se pridobili
le zaradi enega gesla, ki bili pre
klicano malo vredni; dva niiljona
takih glasov še nikakor ne bi po
menilo dvrfi miljonov socialistov.
In če se stvar predari, je sicer res,
da potrebujemo glasove, ampak
prav tako je res, da potrebujemo
še bolj socialiste.
No, volitve so na vsak način
pokazale, da imajo pacifistična
gesla neverjetno majhen vpliv na
ameriške mase. (V pa vidijo vla
dajoči, da jim dajo ljudstvo pro
ste roke in da celo odobrava nji
hovo početje, 'bi morali biti čudni
ipatroni, da hi opustili svoje na
mene.
Militarizem prihaja v Zedinjene
države ne le po volji kapitalizma,
ampak /. odobren jem ljudstva, z
odobrenjem velikega dela ameri
škega delavstva.
To ni doka/, la je militarizem
zaradi tega lepši in boljši, ali pa
da .bo celo bolj demokratičen.
Ljudstvo odobrava v časi največje
neumnosti in zločine; včasi jih
eelo zahteva. Kajti tudi ljudstvo
ni tisto božanstvo, pred katerim je
treba poklekniti in mu prižigati
kadilo. Razlika je med zavednim
in nezavednim ljudstvom; neza
vednemu ni delati demagoških po
klonov, ampak treba je icl^dati, da
ne privede k zavesti.
Večina, brez strahu se lahko
pravi anutna večina ameriškega
delavskega ljudstva je razredno
in politično nezavedna in zato do«
voljuje kapitalizmu, da vpeljuje
militarizem. Vladajoči se danes po
pravici lahko sklicujejo na to, da
ga vpeljujejo s pooblastilom ljud
ske večine.
Vpričo vsega, kar militarizem v
Ameriki že zahteva in kar bo tudi
iz navedenih vzrokov dobil, je
vpeljevanje vojaškega pouka v
Sole še najmanjša nesreča. Ne gle
de na to, da nas utegne zopet kdo
razglasili za heretika, eelo prizna
vamo, da bi nam bil tak pouk pod
gotovimi pogoji popolnoma všeč.
Seveda so pri tem pogoji ne
izogibni in nanje je treba pola
gati največjo važnost.
Mi mudimo še vedno, da ni bilo
vse, kar so socialisti učili in pisali
in imeli v svojih programih pred
vojno, brez repa in glave. Tistim,
ki pridigajo, da se mora ves socia
lizem postaviti na nove podlage,
se nikakor ne prištevamo. Kljub
vsem zmotam, ki so se zgodile te
kom vojne, tudi Se mislimo, da je
imel socializem doslej v Evropi
boljšo oporo kakor v Ameriki, da
je bil tam teoretično bolje podko
van iu praktično uspešnejši.A tam
je socializem sam nastopal za
hrambov.fki pouk v šolah in za
hteval vzgojo, ki napravi človeka
sposobnega za brambovstvo; " Kr
zichung zur Wehrhaftigkeit" pra
vijo nemški, in podobno se izra
žajo drugi programi.
To se ni zahtevalo zato, da bi
se "že majhni otročički priprav
ljali za umor," ampak za to, da
ne bi ostala orožna sposobnost
vedno privilegij vladajočega raz
reda, temveč da bi postala last
ljudstva samega. Ce človek ve,
kako se orožje v slučaju potrebe
rabi, še ni treba, da hi zato bil mo
rilec; in če se nauči, kako se bo
najbolje varoval, ako bo napaden,
se inu s tem ne vcepljajo nobeni
mesarski instinkti.
Puške so na svetu in z resoluci
jami jih ne odpravimo. Vse, kar je,
je dobro poznati: tudi poznavanje
puške je bolj koristno kakor škod
ljivo. Pri tem prihaja najbolj v
poštev, da ima vladajoči razred
orožje na razpolago in ga noče za
nobeno ceno odložiti, ar ima na
sprotnik, je pa vedno dobro po
znati.
Zahteva orožnega pouka v Šo
lah, s čimer je v zvezi zdrava telo
vadba, higieničen pouk in vse, kar
pomaga človeka napraviti močne
ga in čilega, je posledica sociali
stičnega protimilitarističnega sta
lišča. Vojašnica je leglo militariz
! ma. Zato so evroi>ske stranke za
htevale, da .se prenese brambovski
pouk v šole. In če hi se to v Ze
dinjenih državah tako izvršilo,
kakor so 'hotele socialistične stran
ke v Evropi, ne hi mi prav nič
; protestirali.
Ampak tu so pogoji.
Vojaški pouk se vpelje v višje
i šole. To se pravi, da to ne bo
1 ljudski pouk, ampak treniranje
j privilegiranih. Višje šole niso šole
proletariat«. Delavski otroci, ki
morejo obiskavati kaj več, kakor
ljudsko šolo, so izjeme. Vpričo
vedno bolj se razširjajočega otro
škega dela so sinovi delavstva
boljinbolj prisiljeni, da odhajajo
iz ljudskih šol naravnost v delav
nice. Tako bo vojaški pouk privi
legij buržvaznih sinov, torej tistih,
iz katerih se večinoma rekrutirajo
nasprotniki in sovražniki delav
stva.
Drugo je to: Pouk bodo vodili
oficirji armade. To se pravi, da ne
pojde za vaje v rabi orožja, tem
več za militaristično dresuro. Ar
madni častniki ne morejo iz svoje
kože; oni bodo nastopali v civilni
šoli tako kakor v vojni akademiji;
tu se ne bo dijakom le razlagalo,
kako je sestavljena puška, kako
porabiš grm za kritje, kako ne
smeš teči, če nočeš biti gotovo za
det, ampak tu se bo dijakom res
vcepljalo militaristično mišljenje,
vzgajali se bodo za džingovstvo in
orožni pouk 'bo kasarniškn ura v
šoli.
Toda kdo bo zabranil take na
črte T Kdo zastopi danes militariz
mu pot?
Dokler ne bo večina ameriškega
delavstva prepojena z duhom so
cializma, temeljitega socializma,
ki ne ostaja na površju in se ne
zadovoljuje z lepimi frazami, ima
militarizem široko cesto pred sabo.
Več socializma! To je najvažnejši
klic.