OCR Interpretation


Proletarec. [volume] (Chicago, Ill.) 1906-19??, January 09, 1917, Image 5

Image and text provided by University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

Persistent link: https://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn83045377/1917-01-09/ed-1/seq-5/

What is OCR?


Thumbnail for 5

Se ena utopija.
Zavezniki so odklonili mirovno pogajanje na
tisti podlagi, ki jo je ponudilu Nemčija. Skoraj
da je s tem 'pogajanje sploh odklonjeno, vsaj za
Hedaj, četudi imajo optimisti Se take ui>e, kakor
da se pijejo državne izjave sploh le za Salo. Oni
si predstavljajo stvar tako, kakor da so sestavile
centralne sile svojo noto, zaveaniki pa svojo, le
zato, da prideta oha dokumenta v zgodovino;
sedaj, ko je to opravljeno, pa napiše president
Wilson dvoje pisem, na katera že čakajo v Berli
nu in Londonu, potem izvolijo nemški in angleški
zavezniki svoje delegate, kar je vse lahko v štiri
najstih dneh opravljeno, in tedaj se.snide konfe
renca, kajpada v Haagu. Veliko Noe pa bodo vo
jaki že obhajali douia, kjer bodo namesto vojnega
kruha jedli piruhe in potice.
Re<kli sim> že, da ni mirovno pogajanje niti
po zavezniški noti popolnoma nemogoče. V tonu
Rta si izjavi obeh vojnih strank zelo podobni; obe
sta namreč samozavestni, obe sta žal j vi za na
sprotno stranko in ol>e podtikata vso odgovor
nost sovražniku. Oe bi le ton odločeval, tedaj ni
mostu meti enim in drugim stališčem, in nič dru
zega ne ostane, kakor .nadaljevanje vojne —
bog.ngavedi, doklej. Kljub temu ni možnost po
dajanja popolnoma izključena; ampak če je po
izkus kupčije sploh mogoč, se morajo izpolniti
pogoji, o katerih se na noben način ne more reči,
da so lahki.
t'e je Nemčija rcsiio želela mir, tedaj ni
mogla storiti večje napake, kakor da je zopet na
stopala v pozi zmagovalke in da je metala odg >
vornost za vojno zaveznikom pod noge. S tem je
izzvala tisti odgovor, ki ga je dobila oil zavez
nikov in ki skoraj ni mogel biti drugačen. Akv»
bi bili v Londonu na besede o nemški zmagovito
sti in na žuganje z mečem molčali, bi bili \ tem
prignali, da so poraženi. In tega ni ino>;«*l nihče
pričakovati. Prav tako hi bili priznali, da so za
čeli vojno, če bi bili molčali na trditev, da je bila
vjjna centralnim silam vsiljena.
Ker niso mogli zavezniki sprejeti tega oči
tanja, so ga morali zavrniti, in to je hočeš nočeš
dalo noli tisti ton, v katerem je bila sestavljena
in tisto barvo, ki mora Nemčijo jeziti.
Ko je prišla nemška ponudba v javnost, je
zašumelo po gozdov ju zavezniškega časopisja:
Nemčija nas vnovič insultira! Na to ne more biti
drugega odgovora, kakor nadaljevanje vojne!
Ko je bila objavljena zaveznibka nota, je
enako zadonelo v Berlinu, na Dunaju in v Budim
pešti: To je angleška nesramnost! Na to more le
meč odgovarjati!
OI»e noti sta naredili velikanske težave. O
tem se pruv nič ne smemo motiti. Kljub temu je
gotovo, da si žele miru na obeli straneh in tla bi
bili do smrti veseli, ve bi se kdo našel, ki bi jim
pomagal iz zadrege. Ampak kdo naj izvrši to
umetnost t
Predsednik Wilson misli, da je on tisti ko
renjak. Ker je tudi Šviea in za njo še Švedska,
Norveška in Danska podprla njegov korak, se ču
ti močnega v vlogi poštenega mešetnrja. Želeli bi
mu prav od srea mnogo sreče. Toda vpraša se. če
je njegova moč res tako velika kakor njegova
zavest; če je tako velika, da more premagati vse
ovire, zlasti da uiore popraviti napake, ki so jilt
storili — drugi.
Majhno upanje je v tem, kar pravi zavezni
ška nota o nemški ponudbi, ki ni nikakršna po
nudba, ker ne obsega pogojev. ("e bi Nemčija
naznanila svoje pogoje, bi se torej lahko govorilo
! o ponudbi. Zdi se, da misli predsednik Wilson,
da je sedaj res treba le dobiti nemške pogoje. Ali
pa morda še manj; kajti grof Andrasay trdi, da
i jih Wilson že ima. Odkod je to baš Andra-ssyju
znano, ne vemo. Mogoče je.
Ampak s tem vendar Se ni opravljeno vse.
i Gotovo so centralni zavezniki o svojih pogojih
vsaj v velikih potezah nu jasnem; če so izdelani
bolj podrobno, če so Wilsonu obljubljeni ali eelo
že naznanjeni, je drugo vprašanje. Toda naj že
leže v predsednikovi uiizniei, naj so šele na poti,
ali pa naj se s, , v.''.jo, ko s»> uiidejo predsedniki
eentralnih parlam »ntov, kakor je napovedano -
važnejše od vsega t-ga je, kaj obsegajo ti pogoji.
Ne gre za to, tia bi soglašali pogoji eentral
nih sil s pogoji zaveznikov. To je popolnoma iz
ključem). Nemčija ima zahteve, Anglijai ima za
lv?f ve. V tem je naravn » nasprotje. Vpraša se le.
če ni to nasprotje tako veliko, da je premostitev
sploh nemogoča.
Zdi se pa, da je diferenea res velika. V vseh
vesteh, kar koli jih je prišlo iz količkaj resnih vi
rov v javnost, se ponavlja zahteva Nemčije, da
se izpremene razmere na Balkanu. O tem. kako
I naj se izpreme, so tiamigavanja zelo različna. Med
njimi so eelo taka .ki so z ozirom na vojni polo
, žal navidezno zelo dobrohotna. Neka vest pravi
iiu primer, tla naj se obnovi Srbija, le ne pod ]
Karadjordjeviči, ampak pod kakšno drugo dina
stijo; ta Srbija naj odstopi kos svojega ozemlja
! na severovzhodu Avstriji in Bolgarski, dobi naj ,
' pa za odškodnino kos Albanije, dočiin bi se z juž
' no Albanijo naplačala (irska.
Ce se vzame v postev, da je Srbija dejansko
uničena, izgleda ta ponudba kakor nepričakovana
I ljubeznivost. Izguba teritoriju ob Donavi bi bila
! sicer bridka; ampak Srbija l>i prišla do Jadran
skega morja in s tem bi se uresničila skoraj naj
! večja njena želja.
Ampak veliki problem ni, kaj poreče Srbija
tej kupčiji; odločilno je, da se bo Anglija tej
i/.premembi upirala na vso moč, ne iz ljubezni do
Srbije, temveč zaradi svojih lastnih interesov.
S tem bi liil namreč zgrajen most za Nemčijo iz
Berlina čez Balkan. Malo Azijo v Mczipotamijo,
i do indijskih vrat. Malo je Angliji na tem ležeče,
ali ima Srbija par kvadratnih milj več ali manj.
Ona zahteva Bosno in Hercegovino za Srbijo;
toda če je na konferenci ne dobi — in po seda
^ njem položaju je gotovo, da je ne dobi — ne bo i
I zaradi tega vnovič začela vojne. Ce se ji pa pra
vi. da hoče Nemčija prosto pot dorrBagdada, je
koiuaj verjetno, da se bo John 1 tu!I hotel po- j
gajati.
Vse vesti, tičoee se preureditve na Balkanu,
kolikorkoli se sicer razlikujejo, soglašajo v tem,
da zahteva Nemčija balkanska vrata v Azijo.
To so razlogi, zaradi katerih je upanje pre
klicano majhno in imajo optimisti slabe izglede.
So pa riizun njih drugi, treznejši, ki vidijo i
in spoznavajo težave in ne verujejo v spravo •
vlad. Imenovali bi se torej lahko pesimiste; am- j
pak obsedel jih je vemlar vr.ig optimizma druge j
% rste.
"Vlade so jo zavozilc", prti vi jA, "in set laj j
imajo narodi besedo."
Kakšno besedo!
" Revolucija!" odgovarjajo.
1'topija! Fantazija!
To besedo o revoluciji smo že tolikokrat sli
šali tekom vojne, da je človeku že žal, ker se ta
ka lepa reč tako zlorablja. Sedaj j" je baje celo
Tisza rabil; neko poročilo pravi, tla je približno
dejal: "Vojna se ho končala s popolno izkrva
\ i« vi jo, če m' ne hod o prej narodi v revoluciji
t.prli svojim vladam." i V je madjarski grof res
; kaj takega dejal, tedaj je seveda mislil na revo
I uc i jo v Kiudji, v Indiji, v Alžiru — na Ogrskem
pa gotovo ne. Kajti doma /.na bolj upore zati
rati kakor podpirati.
Ampak kdorkoli govori sedaj o revolueiji,
sanjari. Seveda bi bilo to najlepše, kar bi se
»ploh moglo /.goditi v Kvropi. Seveda bi splošna
revolucija prekrižala vse račune diplomatov. Se-t
veda bi pomrdla vsa vprašanja dinastij, ker bi
vrgla krone in že/.la sploh v ropotarnico. l'e bi
prišlo do revolucije!
Toda zdi «e, da so ljudje, ki tako govore, po
polnoma pozabili, kaj je revolucija in kaj je ža
rijo treba. Oni očitajo narodom, da trpe vse
gorje, pa se ne upro. A narodi so vendar ne
dolžni iu z vsemi očitanji se obsipavajo po kri
vem.
Kje pa so sedaj narodi!
Na frontah, v zakupili, ob Soinini, v Karpa
tih, v Solunu. Tisti, ki so ostali doma, store lahko
to, kar se je tupatum zgodilo: Nekoliko šip po
bijejo, par branjarij izpraznijo in v strastni jezi
i/.tresejo moko v kanal, namesto da bi jo odnesli
»lomov. 1'otem jih pretepo, nekolik«* zaf>ro, mor
da So katerega obesijo. S kakšno močjo, s kak
šnim orožjem, predvsem s kakšno organizacijo
na i začno resno revolucijo z »per strojne puške
in kanone?
Kh, če bi mogel kdo organizirati tiste, ki so
na frontah — to bi bila druga rei. Ampak odkod
naj pride tisti bog? Kajti božanske sile bi moral
imeti, <la bi zasejal revolucionarno misel in —
kar je važnejše — omogočil revolucionarno de
janje od enega do drugega krila fronte, razteg
njene na sto in sto milj. ker ne ve koiupanija,
kateri oddelek je desno ali levo od nje. Možan
ske sile bi moral imeti, kdor bi hole! dopovedati
nemški armadi, da je angleška enako priprav
ljena in bolgarski, da prične ruiiiun.tka enako
revolucijo.
Tega boga ni. Pač pa je sugestija vsake vla
de, da je sovražnik vsega kriv; faktično je raz
položenje vojakov, da verjamejo svojim vladam,
in če že ne verjamejo, da nimajo uoheneg^ za
upanja v svojo revolucionarno moč. Cinjeitica
je. da ni revolucionarne organizacije, ne revolu
cionarnih voditeljev, ne revolucionarnega načrta.
Narodom se ne sme očitati, da lie store tega,
česar ne morejo. Za r< volucijo niso bili sposob
ni, ko je vojna izbruhnila; vojna jim | .i ni dala
sposobnosti, katero hi bili potrebovali prej.
Lastna režija.
V zadnjem zasedanju je kongres dovolil 11
miljonov dolarjev za ustanovitev vladne tovarne,
v kateri naj bi se izdelovale jeklene oklepne
plošče za ladje. Podjetje, v katero se vtakne
enajst miljonov dolarjev, je že nekaj, in zato je
precej razumljivo, da je stvar povzročila dosti
hrupa v kongresu, v časopisju in v prizadetih
kapitalističnih krogih. Schwab je izdal lepe ti
sočake za agitacijo zoper to podjetje in je pre
plavil vso Ameriko z brošurami, ki so hotele d >
kazati, da delajo ZeJinjene države same sebi
škodo.
To je bilo res nezaslišano. Amerika se je ho
tela izneveriti sviji preteklosti. Vedno je tukaj
veljalo načelo, da spada vsaka produkcija v pri
vatne roke; to je amerikansko — so dejali — in
vse drugo je neamerlkanKko in socialistično.
Kongres je pn vendar sklenil ustanovitev
vladne tovarne, ker so privatni kapitalisti že tako
nesramno odirali strica Sama, da je bilo tega tudi
vladi preveč. Ravno strastna agitacija jeklarskih
oderuhov je veliko pripomogla, da je bil zakon
sprejet.
Ampak to je bilo po leti. Medtem so minili
meseci, celo letna šte\ilka se je že izpremenila, in
vroče glave so se ohladile. Med vladnimi uradniki
v Washingtonu se že širi mnenje, da ne bo na
posled iz vsega podjetja nič in da ostane vse pri
starem. Kljub dolgemu času, ki je že minil, od
kar je bil zakon sprejet, se niso mogli mornariški
izvedenci odločiti niti za prostor, kj«-r naj bi se
tovarna zgradila. 1'važcvali so sicer, že razne
kraje, n. pr. Brooklyn, Newark, Sandy Hook, to
da vojna akademija je prišla do zaključka, da bi
mo"ala biti tovarna kakor kakšen arzcnal ali voj
ni magnzin varna sovražnega napada ali osvo
jitve. Vsled tega bi morali biti izključeni vsi
kraji vzhodno hI allcghenskih hribov ali pa za
padno od Rocky Mountains.
V tem oziru imajo vojaški modrijani lahko l
prav. Ampak med enim in drugim gorovjem je
na ameriškem zemljevidu še precejšen košček
prostora; in če mora biti vladna tovarna varna,
da je sovražnik ne osvoji, velja to menda tudi za
I vsako privatno podjetje, od katerega hoče vlada
dobivati svoje vojne potreličine. Vlada pa go
tovo lože ukazuje sama sebi kakor privatnemu
podjetniku, kje naj gradi.
"V vprašanju prostora torej ne more biti resne
zapreke. V poštev prihaja, da plačuje vlada se
! daj po 42 dolarjev /.a tono ladijskih oklepov, in
mornariški tajnik Daniels je prepričan, da bi jih
vlada v vlastni režiji lahko mnogo ceneje izdelo
, vala.
Ne more biti dvoma, da ima Daniels prav.
Seveda hi moralo biti vodstvo podjetja v stro
kovnjaških rokah; ker ni treba vladi gledati na
to, da napravi profit, hi moralo biti njeno izdelo
vanje, če bi bilo pravilno urejeno, za toliko ce
nejše, kolikor znaša v privatnem podjetju kapi
talistični dobiček. O tem hi se le tedaj lahko
dvomilo, če bi vlada ustanovila kakšno majhno
delavnico, kajti da ne more malo podjetje uspeš
no izdržavati konkurence velikega, je res. Toda
i če l>i se v tej tovarni izdelovalo vse. kar potrebu
jejo ladje jeklenega, bi bila t,o že velika produkci
ja. in denar, ki bi se na ta način prihranil davko
plačevaleeni, bi znašal vsako leto nekoliko miljo
| nov.
■Nezmisel je, če kriče privatni izkoriščevalci,
tla je to socializem. Podržavljenje vse orožne pro
dukcije je pač socialistična zahteva, zato pa še ni
j socializem. Tudi osemurni delavnik je socialistič
na zahteva, ampak smešno bi bilo trditi, da je to
socializem.
Vladna režija v orožni industriji ni priporoč
ljiva le zaradi varčevanja, ampak tudi iz drugih
važnih razlogov.
Orožje se izdeluje danes, izdelovalo se bo ju
tri in pojirtršnjem; izdelovalo se bo tudi po se
danji vojni, pa naj bodo mirovni pogoji kakršni
koli. t'e govori Bethmann Ilolhveg ali Lloyd
(leorge o razoroženju, ne misli ne eden ne drugi
na to, da se odpravi orožje sploh s sveta. Naj se
ustanove po sedanjem klanju kakršnekoli držav
ne zveze, toliko je gotovo, da ne bo nobena država
drugi popolnoma zatrpala. Sklenejo se lahko po
godbe, ki otneje trdnjave; vlade se lahko dome
nijo, v kakšnem razmerju naj bodo brodovja po
i sameznih dežel; vojaška sila v bližini mej se u
tegne določiti. Ampak vojaštvo bodo vzdrževale
, ui orožje bodo fabricirale države tmli nadalje.
Ha j je n. pr. Bethinann Holhveg, ki je govoril
zadnje ease toliko <• razoroženju* kolikor se ni
o tem v Nemčiji še nikdar govorilo, kategorično
. naglasil, da si ne da njegova dežela zaradi tega
| vzeti splošne vojne obveznosti.
IV ne bi bilo drugega vzroka, bi države že
zaradi notranjih razmer vzdržavale vojaštvo.
j Kajti "domačih sovražnikov" tudi po vojni ne bo
t zmanjkalo. Tisti, ki vodo, kaj je vojna prinesla
I narodom in kako je |>o pršila kapitalizem, so celo
prepričani, da jih bo vedno več. In dokler bodo
države kapitalistične, I tod o hotele krotiti "notra
njega sovražnika.*' Zn to bodo pa potrebovale
orožje. In dokler ne bo delavstvo socialistično, j
bo dobiti dovolj delavcev, ki bodo fabrieirali ta
ke reči.
Ako spoznavam ), da je tako, moramo pa tudi
priznati, da je razlika, če fabrieirajo vojne po
trebščine privatni kapitalisti ali pa države same.
Vladna režija gi:tovo ni čudežno sredstvo, ki pre
pieči vsako vojno. Ampak poleg vseh drugih voj
nih nevarnosti je ena tudi v privatnokapitalistični
prrdukciji vojnih potrebščin. Gospodu Schwabu
v Zedinjcuih državah ali pa Kruppovi familiji na
Nemškem bo vedno ljultše, če pmda veliko svojega
blaga, kakor če je malo naročil. V miru je kupči
ja tem boljša, čim bolj se razvija militarizem in
čem bolj se širi strah pred konfliktom. Oboje pa
pospešuje vojno nevarnost. In prav to je v inte
resu orožnega kapitala; iz vojne nevarnosti se
ii!'. j lože izleže vojna, ki je največji blagoslov za
morilno industrijo. Ker ne prihaja tak blagoslov
vedno sam od sebe iz nebes, se pa tisti, ki si ga
žole. radi vča>i potrudijo, tla ga izsilijo.
Privatni kapitalist, ki nima od oboroževanja
in vojne pričakovati novenega dobička, ne bo
žrtvoval nobenega centa za vojno agitacijo in za
hrbtne intrige. <V odpade od mnogih vojnih vzro
kov vsaj eden. je to vendar dobiček za mir.
V Ameriki je oboroževalna agitacija velikan
ska. Tiste narade za "Preparedness", ki so se
' visile lani -poleti, so še najmanje. Kongres je Se
danes popolnoma vprežen v utilitaristični voz; ro
man za romanom, četuidi ne drug od drugega
boljši, pa drug od drugega debelejši slika »me
riško nepripravljenost. V kinematografskih gle
dališčih je viutka tretja slika militaristiena. Po
eele mesece se vlačijo serije, ki niso nič drnzegn
kakor oboroževalna agitacija. Celo po cerkvah
se lahko slišijo kanonske pridige.
Velik del te agitacije bi odpadel, če je ne bi
podpiral denar oboroževalnih kapitalistov. A ti
sti hip, ko ne bi imeli gospodje multimiljonarji
pričakovati novih miljonov od šrapnelov, bomb,
plošč, podmorskih ladij i. t. d., ne bi žrtvovali
nobenega dajma /a to "patriotično" agitacijo.
Koliko nevarnosti za mir tiči v privatni pro
dukciji orožja, nam kaže navidezno majhen slu
čaj. Razmerje med Ameriko in Mehiko je že dav
no napeto. Krivda je na obeh straneh. Zaradi te
napetosti je vlada prepovedala izvoz orožja v Me
hiko. Ce imajo tam slabe namene, bodo gotovo
tem bolje podprti, čim bodo militaristično moč
nejši. Kdor daje Mehikancem orožje, povečava
vojno nevarnost. A dajejo jim ga — ameriški
municijski kapitalisti. Pravkar je l>il zopet me
hiški konzul v New Yorku aretiran, ker je po
šiljal orožje iz Zedinjenih držav v Mehiko. Ce bi
bila tabrikacija orožja v rokah vlade, bi bilo to
nemogoče.
Razlogov za podržavljenje vse vojne industri
je je torej na kupe. Zedinjene države so storile
majhen korak v tej smeri, a zdi se, da so se ga
že same ustrašile.
Mornariški tajnik je prepričan, da bi bilo za
vlado koristno, če bi imela podjetje v svojih ro
kah. Kongres je sklenil zakon in dovolil investi
cijo. Pa vendar se nič ne gane in resni glasovi
se slišijo, da ne bo iz vsega skupaj nič.
Le kdor je naiven, more verjeti, da dela vpra
šanje prostora take preglavice. Večja zapreka oil
prostora so kapitalistični interesi, ki nedvomno
pritiskajo z vso silo, tla bi si ohranili mastne pro
fite; in sedaj je vprašanje, ali se bosta res vlada
in kongres tudi v tem vprašanju vklonila gospo
dom miljonarjem. Skoraj je videti, da se bosta.
UTRINKI.
*
Italijanska vlada j«- s posebno naredim pro
glasila sladkor za državni monopol. Ves sladkor
je sedaj pod kontrolo vlade in razdeljen v so
razmerni količini na vsakega prebivalca, za kar
bodo izdani posebni listki, kakršni so v rabi za
ineso in kruh v Nemčiji in Avstriji.
Državni monopoli se v Italiji m note kakor
gobe po dežju. Nevednezem se zdi, da je tudi to ;
socializem.
(Iraška "Tagcspost" filozofira: Balkanska
orientalna sekcija avstrijskega orientaliteg.i in
prekomorskega društva je imela pred kratkim se
jo, o kateri se je sedaj izdalo tiskano izvestje. j
Bodoča balkanska politika se ho naslanjala v bo
doče na štiri glavne točke: 1. I<ojalni politični
od noša ji. 2. Nova trgovska politika. 3. Spora
zum z Ogrsko in 4. skupno delo z Nemčijo. V ta
namen je treba prepotovati celo Bolgarsko in
1 v njej oNiiovati kakor tudi v Turčiji nemške sole,
ki bi olajšale ek-jport.
He he!
V Avstriji so na podlagi 4 26 .tiskovnega za
kona sledečim ameriškim listom prepovedali pri
ln .1 v državo: "Jadran", ki i/.hnja v Hue nos
Aires", "Jugoalavenska država", Antofagasta,
Chile, "Hrvatska Ktnmpa", Youngstown, ().,
"Napredak'' v Chicago. III., "Srpskn Sloga",
Pittsburgh. Pa., "Srpski Kadnik". Cleveland in
"Srp«ko dedinstvo", San Francisco, ('al.
Prepoved in konfiskacija — to je stara av
strijska modrost.
Avstrijski listi poročajo, da so veleizdajni
ški proces proti državnemu poslancu Sonkupn, u
redniku praškega "Časa" Hajeku, Dušekn in to
varišem, ki se. vrši pred domobranskim divizij
ski in sodiščem, dne 20. novembra v svrho novih
poizvedb glede neknlcrih obtožencev odgodili.
Že dlje časa je znano, da je tudi sodrug dr.
Sonkup olrtožeai radi veleizdajstva, nikakor pa
ni mogoče izvedeti, v čem je pravzaprav njegov
grozni "zločin". V Avstriji |M>stane človek zla
sti v sedanjih časili kaj lahko veleizdajalec.
Kod mg Sonkup je tudi v Ameriki znan, ker
je bi! leta 1012 lin povabilo češke socialistične
zveze na daljši agitaeijski tnri in ga je tudi mno
go sieve isUiii sod ni gov slišalo.
N*n r! i'z eesarjn Karla 1. bo glavno ravna
teljstvo "najvišjih" zasebnih in rodbinskih za
kladov podpisalo 10 miljonov kron imenske vred
nosti pelega avstrijskega vojnega posojila in rav
no tako visoko svoto petega ogrskega vojnega
I posoiila.
č'e se vzaunc v po«tev, da gre vojni za habtt
burške. interese, je teh deset railjonov majhna
svota. Kar so morali pdopisavati revni ljudje, jili
je veliko bolj bolelo.
Avstrijski vojni tiskovni urad je zopet izdal
poročilo o italijanskih oficirskih izgubah, ki se
glasi:
Po neki zasebni statistiki imajo Italjani od
začetka vojne mrtvih: 11 generalov, 12H polkov
nikov in podpolkovnikov, 1!I4 majorjev, 1014
stotnikov, KH2 nadporočnikov in .524H poročni
kov. Od 1. do 16. novembra so padli 'A polkovni
ki in podpolkovniki. I majorji, poleg tega 27 stot
nikov, 2?) nadporoenikov in 70 poročnikov.
Kajzcr Viljem je, kakor poročajo časopisi,
daroval papežu razkošno vezano Lu okrašeno sveto
pismo. — V Sašu svetovne vojne je to od Viljema
res primeren dar.

xml | txt