* lat m korlMi
■k*t* I|u4«lvt. D«l»v
M oo uprtvlžanl do
kar produclr»to.
T hi« popor I* dovotod
M ih« inurNla of tho
working cltN. Work
on aro ontiilod to oil
•rhtl lh«y produco.
PAZITE*
*
na itavllko » okUptl«.
ki m n*h»|» polat vt>
iH» nailevt. prllaplla
naga apodal ali
na ovitku. Ako (509)
t« itavilka . .
tada| vam a prihodnja
ttavilko naftaga liata po
tača naročnina, Proal
mo, ponovita |a takaf.
STEV. (NO.) 508. SLOVENSKO GLASILO JUGOSLOV. SOCIALISTIČNE ZVEZE. CHICAGO, ILL., DNE 5. JUNIJA, (JUNE) 1917. LETO (VOL.) XII.
Sodrug Spargo — izstopil iz stranke.
Kodruv John Spurgo je izstopil lz izvrševal
nega odboru in iz Socialistične stranke v Ameriki
sploh.
To je tako važen dogodek, da bi moral o lijem
zelo temeljito razmišljati vsak socialist v tej de
želi, če je res socialist, ne pa meh, napihnit s kupč
kom fraz, med katerimi so nekatere morda socia
listične, vse druge pa anarhistične, krščanske, tol
»tojevske, sentimentalne, in kdove kakšne Se, ta
ko da ne more biti njih zmes nič druzega kakor
konfuznost.
Seveda ni y.elo nenavadna reč, da Izstopi kdo
iz te ali one stranke, iz te ali i.tie organizacije.
Tenia resignacija sod ruga Hpargotu je zrto velika
reč, kajti Spargo je eden izmed tistih, zelo malo
številnih ljudi v tej deželi, ki resnično poznajo
socializem, ki ga znanstveno pojmujejo, kakor ga
je trelm pojmovati, ki socialistično mislijo in u
ravnavajo svoje delo po resničnih socialističnih
načrtih. Izstop tujega moža iz stranke pomeni, da
mora biti v stranki nekaj napačnega in da mora
jo biti napake globoko segajoče. Kajti zaradi ma
lenkostnih osebnih nasprotij, zaradi malopomem
bnih različnih nazorov o dnevni taktiki ne zapu
šča mož kakor Spargo vrst, v katerih se je t»ko
dolgo bojeval.
Resnično, v ameriški socialistični stranki je
kriza, in priznavati je treba, da je huda kriza.
Baš izstop sodruga Spar got a bi moral mtpreti oči
vsetn, ki so doslej mižali in niso hoteli spoznati
katastrofe, ki grozi socialističnemu gibanju v tej
deželi.
Zakrivili so to krizo fanatiki st. brniške večine,
ki imajo sicer dobra pluča in znajo kričati, kate
rim pa ni socializem nikdar zašel v krt In. meso.
le ta večina še zdaj ne spozna smrtnega gre
ha, ki ga je storila s svojim protisocialističnim
frazerstvoju, tedaj pade nanjo odgovornost za
vse zlo, ki neizogibno pride iz njenega površnega,
praznega, radikalno doneče ga, pa v resnici popol
noma votlega fanatizma.
Najbolje ilustrira ves položaj pismo, ki ga jc
•od rug »Spargo poslal Klavnemu tajniku stranke
Mdruffu Ciernierj u, da z n j iti t obrazloži svoj ko
rak. Priporočali bi vsakemu sodrugu, da prečita
to pismo natančno, ne le besede, anipax tudi mi
sli; fcdor stori to z dobrim namenom, bo moral
spoznati, da je zadnji čas za povratek '< pravim
načelom znanstvenega socializma. 1'rvo m naj
nujnejše je to, da se pri splošnem glasovanju po
bije tisto klavrno, konfuzno zntnšilo, ki se ime
nuje izjava večine in ki bi bilo nujžalostnejše iz
pričevalo duševnega uboštvn za vso stranko. Xe
socialkrtični značaj te krparije je najbolje ilustri
ran v Spargotovem pismu.
To pismo se glasi:
Old Bennington, 111.
30. maja 1017.
Narodiipinu lajniku Socialistične stra-iike, N(K1
W. Madison Str., Chicago, 111.
Cenjeni sodni g!
Po dolgem in resnem razmišljanju sem skle
nil resignirati iz narodnega izvrSevalnejra odbo
ra in od članstva v Socialistični stranki. Hodi
tako prijazen in naznani ta sklep mojim kolegom
in preostalim tdimom izvrševalnegu odbora.
(.'utim, da ne morem storiti tega koraka brez
primernega pojasnHa z:i sodruge. Opravičeni so
poznati moje razloge za ixstop iz stranke !n moje
namene, kolikor se nanašajo na stranko, pa tu
di popolno pojasnilo od moje strani, ki morda
prepreči mnogo nesporazumljenja v bodočnosti.
Povem predvsem, da izstopam iz stranke
brez vsake nevolje ali osebne netečuosti. Napram
Tebi in napram vsem sodrugoni v narodnem u
radu in vsem članom izvrševal nega odbora sem
vedno gojil in čutim tudi sedaj popolno spošto
vanje in iskreno prijateljstvo. / ozirom na raz
draženi ton diskusije, ki se pravkarvodi v stran
ki, .smatram za potrebno, da naglasim to. V mo
jih doneskih k diskusiji o našem stališču
napram vojni prav pogostonia nisem sogla -
šal s tem, kar se smatra za »tališče večine. Kar
sera hotel reči o stranki in o njenem stališču, sem
dejal v okvirju stranke. Nisem namenoma napa
dal posameznikov, ('e se je pa v katerem sluča
ju zdelo, da wem storil tako, tedaj resnično obža
lujem in prosim uapodane, nuj »prejmejo moje
zagotovilo, da je <bil tak nameni daleč od mene.
Od vsega, kar sem spoznal v življenju, cenim naj
bolj sodruštvo mož in žen v socialistični stran
ki v dolgi do4>i let, in pri izstopu iz stranke ne bi
hotel kršiti te izkušnje ne z eno besedo bridkosti
tli očitanja.
Moj izstop iz stranke ne pomeni, da sem se
odrekel socializmu. Moje socialistično jvenriča
ni hilo nikdar trdnejše, nego je sedaj. Kakor
▼•dno sem sedaj socialist, mednaroden in proti
"»ilitarističen. Izstopam iz stranke, s katero sem
bil spojen od njene ustanovitve in v kateri sem
'mel čast zastopati po volji članstva najvišje u
r*de, ker sem trdno prepričan, da je nehala biti
W®<nio sredstvo za napredek socializma. Tekom
It mi je postalo žgoče jasno, da je socialistična
Rtranka skoraj največja ovira socialističnega na
Pi"«dka v Ameriki.
Pravi 'vzrok moje rcsignacije je seveda te
®*Uni <ipor med večino narodnega izvrševalne
ga odbora —j- in kakor se zdi večino članstva —
in med mano glede na vprašanje stališču, .spreje
tega od stranke v sedanjih ukolščinah. Ali kakor
veš Ti in mnogo članov stranke, imamo tudi dru
ge, resne spore iz doke pred vojno.
Od začetka vojne se je postavila stranka de
jansko na stališče osnovno nevtralnega, neame
riškega, a — progerinailskega programa. Dobr»
vedoč, da lx> vsak odkritosrčni pacifist, ki kriti
zira vojno ali nastopa proti njej, imenovan "pro
ge rman ski" in ho eventuelno izpostav:jen perse
kueiji, se<n se hranil porabiti ta i/.raz in dodajem,
da ni bilo po mojem nazoru (ir.vzcmši nekoliko
neljubjh slučajev) nobenega zavednega zagovar
janja nemške stvari kot take. Dejansko pa je bi
la takoj od začetka vojne stranka kot celota ta
korekoč soglasno na strani Nemčije. Izrazi in de
janja narodnega izvrševalnega odbora, narodnesra
odbora in našega tiska so bili postavljeni v po
zicijo, da so odobravati vse, kar so zahtevali nem
ški zunanji uradi in se postavljali proti vsemu,
proti čemur so se postavljali nemški zunanji u
radi. Ponavljali smo vse mizerne fraze in fajro
vore nemških državnikov in molčali snin o vpra
šanjih, o katerih je bil morda v interesu Nemčije.
O resničnosti tega ni mogoče dvomiti. V ča
su, ko je nemški zunanji urad pozival vlado Z"
| <1 in jen ill držav, naj svari svoje državljane, da *ie
potujejo 11a ladjah, ki plujejo v gotove dežele in
je odrekal zaščito za tiste, ki ne ubni»ajo te za
hteve, je nastopila naša stranka /. ena\o zahtevo.
A ko so Nemci zahtevali, naj prepove nasa vla
da izvoz vsake municdje in živil, smo Izrekli enn
' ko zahtevo kot glavno točko svojega stališča
j brez obzira na to, da bi tako načelo, če bi bilo
' od vseh narodov splošno sprejeto, preden -nastopi
doba splošnega razonr/enja, navalila temu in
vsem drugim narodom kolosalen militaristic-en si
stem. Pooneje, ko so bili prekinjeni diploniatiSni
stiki in je bila vojna neizogibna, je ponovil nas
I ožji odbor to nemško zahtevo. Po naključju okol
ščin ga je izrekel tudi Jcreauias O'Leary v New
Yorku.
Mnogo naših prvih govornikov in znrnali- ,
»tov je netečno opravičevalo izdajstvo niedr.aro.l
nega socializma otl strani nemške večine, inolea'i
so pa vpričo okrutnosti, ki so se vršile v lielgi
ji, kakor bi si želeli najlojalnejši podaniki holicii
zollernske dinastije. Naša takozvana prottvojna
izjava je bila, kakor sem že prej pokazal, izogi
bajoče se opravičevanje nemškega postopanja in
mednarodne anarhije.
O resoluciji, ki je bila sprejeta na konven
ciji v St. l^ouisu, sem dosti pisal v časopisju
stranke v New Yorku. Dovolj je, če pravim, <la
stranke v New Yorku. oDvolj je, če pravim, da
jc ta resolucija po mojem nazoru izdajstvo te
meijnih načel mednarodnega socializma; da jo
zelo nepravilna v svojih izrazih, kolikor se tire
dejstev in resničnih dogodkov in da obsega de
laven program, ki lahko uniči socialistično gibn
nje v tej deželi in napravi iz njega izreka same
ga žalitev ameriškega ljudstva.
Kaj drugega je izjava, da se sedanja vojna,
ki se vodi med dvema skupinama držav, "ne 1 i«'*e
delavstva", kot izdajstvo sprejetih načel medna
rodnega socializma? Kaj je. če se pravi, da je e
dini hoj, v katerem je delavstvo opravičeno pri
jeti za orožje, socialni hoj in da so žaro vsi hoji
za narodno neodvisnost neopravičeni, druzega,
kakor zatajitev narodnosti, h rez katere ne hi nin
glo hiti mednarodnosti?
Ali ni to temeljna ločitev od Mancovega in
Engelsovega, Liebknechtovega in Jauresovcga so
cializma, če se zahteva od belgijskega delavstva
prav tako kakor od nemškega, naj "odreče svoji
vladi vsako potlporo?" Ni li jasno, da je bila bel
gijska vlada pri obraiuhi svoje dežele in svoje
ga ljudstva zoper neopravičeni nemški napad n
pravičcna do podpore vseh belgijskih socialistov
na podlagi soeializma in da hi se bili morali nem
ški socialisti na vso moč upreti strahopetni kr
šitvi suverenitete mirnega in prijateljskega sose
da od strani svoje vlade! Trditi nasprotno se pra
vi postavljati socializem v nasprotje z moralnim
zmislom človeštva. Celo Bethnumn liollucg, pri
znavajoči težko krivieo nad Belgijo, je v neo
paznem trenotkn pokazal hHrojšo oecnitov te
meljev mednarodnega soeializma, kakor naša na
rodna konvencija.
Resolucija, sprejeta na konvenciji, ki ho iiaj
brže odobrena od članstva (mi upamo, da ne: op.
ur.), pravi, da "v vsej moderni zgodovini ni hi
lo manj opravičene vojne od te, v katero vstopa
Amerika." Pri misli na franeosko-prusko, na bar
sko, nn mizerno, za krade/, dežele sproženo itali
jansko-turško vojno v TripoMtaniji, kar je le ne
koliko modernih vojn, se pride do zaključka, da
je ta izjava prej posledica histerične nego hi
storične misli.
Od začetka te vojne sem verjel in naravnost
govoril, da posluži interesom civilizacije In med
narodnega socializma najbol j poraz centralnih sil.
Verjel in govoril sem, da bi bila zmaga nemške
ga militarizma največja katastrofa za civilizacijo
in resna ovira mednarodnega socialističnega gi
banja ter strašna nevarnost za Zedinjene države
in njih demokratične institucije. Ne glede na
i množino zapletenih diplomatu" nih aspiraclj sem
gledal na to vojno od začetka kot na konflikt
med militaristično avtokracijo in demokracijo.
Povsem dobro s«* zavedam, da rmajo dežele, ki m*
bojujejo proti Nemčiji, svoj inilitaristlčnl sistem
! in da ni nobena med njimi, ne izvzemši Zedinjene
države, popolnoma demokratična. Vendar pa tudi
vem, da predstavlja Nemčija duha posebnega in
nenavadnega militarizma, in da predstavljajo za
vezniške dežele duha demokracije v večji meri
kakor Nemčija ali katerakoli njenih zaveznic.
Naravno je, da sem bil, ko sem izrav.il te na
zore, imenovan prijatelja zaveznikov, in razlaga
lo se je to s leiu, da sem bil rojen in vzgojen na
Angleškem. Podtikalo se mi je, da je moje na
rodno čuvstvo premagalo zmisel za mednarod
nost. Na drugi strani so pa tisti, ki so stali na
nasprotnem stališču tcir bodisi opravičevali ali
branili dejanja Nemcev, ali naglašali za ameriško
stališče, da so v imenu nevtralnosti zahtevali u
krepe, ki so se vjeniali z načrti Nemčije in ki .so
jih res zahtevali diplomatje centralnih cesarstev,
glasno izrekali svojo neodvisnost od nacionalnih
predsodkov, kljub temu, da so po rodu in poko
ljenju tudi tujci.
Kar se tiče moje osebne zgodovine, sem bil
rojen v Angliji in bilo bi nesmiselno trditi, da ni
imelo moje angleško rojstvo, vzgoja in stiki ni
koli nobenega vpliva name v tej vojni. Vsak člo
vek, ki bi trdil kaj takega, bi moral popolnoma
ignorirati zelo važni psihologični prores podza
vesti. Lahko pa pravim, da sem se od začetka voj
ne trudil gledati na vojno ne z narodnega, ampak
z mednarodnega stališča. Ne enkrat se nisem
vprašal: '' Kaj je najbolj uspešno za interese An
glije?", ampak vedno mi je bilo v mislih vpra
šanje: "Kako bo najbolje posluženo mednarodne
mu socialističnemu gibanju?" To je po mojem
prepričanju resnično mednarodno stališče.
Mednarodnost ni protinarodnost. Mednarod
nost predpostavlja narodnost. Ona je posredoval
ka med narodi. Ohranitev narodne skupnosti in
neodvisnosti je nujen pogoj mednarodnosti. (To
naj bi %e malo natančneje naučili nihil 1st i, ki se
v prevzetnosti svoje ignorance postavljajo IcoV
"čisti" socialisti. Tako so namreč "čisti," da so
se "očistili" vsega, kar je v resnici socialistično,
pa hi radi socializem zastrupili s svojim krščan
skim anarhizmom. Op. ur)
To načelo se ni v našem gibanju doslej ni
kdar resno tajilo. Po njem smo uravnavali svoje
stališče. 1/. tega razloga smo bili vedno na strani
malih narodov v njihovemi boju za neodvisnost.
Podpirali smo ljudstvo na Irskem, Pin.skeni, Polj
skem, Češkem in v Indiji v njihovih bojih za na
rodno neodvisnost. Sedaj se zahteva od nas, naj
se odpovemo historičnemu socializmu in sprej
memo doktrino, da je narodno edinstvo in naro
dna neodvisnost brez cene, če ne celo napačna, in
da delavci greše, če jo branijo. Razume se samo
ob sebi, da služi taka propaganda izvrstno name
nom napadajočih militarističnih sil.
Ko som prostovoljno prišel v to deželo, ker se
mi je zdelo, da mi nudi boljšo priliko za delo, ka
kor moja rodna dežela, so prinašale pravice in
koristi, ki sem jih pridobil, gotove olievznosti na
pram temu narodu s seboj; in ko sem pozneje po
stal državljan, sem storil to brez vsakega pri
držka. Odklanjam trditev, da nasprotuje lojalnost
napram temu narodu resnični mednarodnosti.
Lojalna podpora tega naroda v sedanji vojni se
strinja s temeljnimi institucijami, brez katerih ur
bi moglo biti svetovne organizacije socializma. Ne
gre za lojalnost napram vladarja ali vladi, ampak
za lojalnost napram temeljnim institucijam ame
riške demokracije, ki je, četudi nepopolna, vendar
najbolj napredna na vsem svetu.
Izstop iz socialistične stranke nI bil zamie
lahka reč. Več kakor četrt stoletja, od mojega
mladeništva, sem stal v vrstah organiziranega so
cialističnega gibanja. V njem je obseženo vse
moje prijateljstvo in ločitev od tega pomeni
praktični začenjati novo življenje. Co bi bil mogel
obvarovati svojo intelektualno integriteto in
izogniti se žrtvi, ki jo moram doprinesti, bi bil
storil tako. Upiral sem se temu, dokler som so
mogel, toda prisiljen sem bil do sklepe, da ne
moreni častno ostati v strank?
Upam pa, da najdem še dosti prilike za delo
za socializem. S posredovanjem, dijaške sociali
stične stranke, iiom nadaljeval razširjanje sociali
stičnih načel kakor »prej, v minolih letih. Delal
bom za napredek resničnih socialističnih ukrepov
v vsaki smeri, kjer najdem priliko za to. f'e so pa,
kakor upam, izmed tisočerih sodrugov, ki so v
zadnjih petih ali šestih letih izstopili Iz stranke,
ustanovi nova organizacija, prosta tesnega
dogmatizma in še tesnejše taiktike, ki so paralizi
rale socialistično stranko, vstopim vanjo bi jo po
magam po motnosti povzdigniti.
William Morris je j>red triintridesetimi leti
napisal: "Ne morem še upati, da ustanovimo so
cialistično stranko, ki začne delati v naši dobi,
nnmesto navadne teoretične družbe." Mislim, da
je prišla doba za tako stranko. Razmere so danes
zrele za reorganizacijo socialno demokratičnih sil
v tej deželi na trdnem programu demokratične
• javne lastnine, ki združi vse, ki hočejo pomagati
; pri ustanovitvi industrijalne demokracije. Vsako
i gibanje za tooi namenom bom na vse najine pod
i pirn I in v njem sodeloval.
S prijateljskim pozdravom in z željo vsega
! dobrega Tvoj Ukreni Spargo.
• • •
Izotop sodruga Spargota je neprecenljiva iz
guba za stranlko. Obenem je to memento za vso
stranko, tla temeljito revidira svojo taktiko in vse
svoje počenjanje in najde pravo pot znanstvene
ga, materialističnega socializma, s katere je
klavrno zablodila.
Socialistivna stranka v Ameriki ima prav
malo sodrugov, ki bi bili v socialistični teoriji
temeljiti podkovani. V Ameriki je v vseh rečeh
mnogo površnosti, in ta bolezen se je lotila tu Ji
socialistične stranke. Prav tako se tukaj zelo
i šopiri individualizem, in tudi to je zašlo v strau
, ko, tako da razlaga vwakdo socializem po svoje.
Pri tem ne dobi največ veljave tisti, ki največ ve,
j ampak tisti, ki je najl>olj predrzen in ki najbolj
kriči. Naglasa se pač neprenehoma demokracija,
resnično se pa uganja najbolj demagogija, s ka
tero se socializem potvarja in di*kreditira.
Vedno je bila stranka ponosna na to, da stoji
. na znanstvenih temeljih. In res more doseči svoje
, cilje le tedaj, če uredi svoje delo po znanstvenih
\ načelih.
Znanost pa zahteva znanje. Kdor ne poznn
i socializma do njegovih temeljev, se ga mora učiti,
I ne pa da odloča iz prazni buče o življenskth vpra
šanjih stranke in proletariata. Takozvani "zdravi
razum" je prazna fraza in ne pomeni prav nič;
le za izgovor služi nevednežom, ki si domišljajo,
»la s svojo premodro glavico lahko zakrijejo vse
neznanje. Prav tako ni "dobro srce" za social i
' zem niti centa vredno.
Resnica pa je, da vlada že nekaj časa v stran
ki neznanje naiuesto znamuti in o najvitalnejših
vprašanjih sa ne posluša glas tistih, ki kaj vedo,
j ki predvsem resnično poznajo socializem, ampak
' osladne pridige prerokov, ki apelirajo na sam
j sentiment, na samo čuvstvo in hi na ta način radi
j postali popularni. Pri tem lahko napravijo svoje
: osebe popularne, nikakor pa ne popularizirajo
socializma. Tako so napravili iz socialistične
: stranke sekto, ki si ne more priboriti političnega
j vpliva, vsied česar ne more storiti za proletariat,
kar bi morala, in namesto, da bi napredovala v
pravo politično stranko, nazaduje.
Sodrug Spargo ima žal zelo prav, da postaja
socialistična stranka v Ameriki boljinbolj zapre
ka socializma, namesto da bi bila njegova pospe
ševal ka. In če ne revidira svoje kratkovidne, po
polnoma zgrešene taktike z ozirom na sedanjo
vojno, tedaj ne bo kmalu za groš več vredna od
komedijaške S. L. 1».
Sod rug Spnrgo spada v malo število tistih, ki
v Ameriki res kaj razumejo o socializmu, ker ga
poznajo znanstveno, ne pa "iz prakse" ali 'iz
dobrega srca" In po napadih, ki so leteli nanj od
najbolj nepoklicanih ljudi, v mnogih slučajih ml
popolnih ignorantov, je razumljivo, da se je od
ločil za usodepolni korak.
Tenia ta korak je globoko obžalovati, ker bi
stranka krvavo potrebovala še nekoliko Spargo
tov, ne pa da jih moralno peha iz svoje srede.
Sod rug Spurgo označuje v svojem pismu
možnost, ki leži pred nami: Ustanovitev nove so
cialistične stranke, ki bo hotela biti res stranka,
ne pa sekta. To .bi pomenilo razkol. Tn če bo
stranka res delala še nekaj časa s socializmom
lako kakor žival, ki tepta svojo pašo, postane tak
dogodek neizogiben.
Mi ga ne želimo. Toda fe se hoče to prepre
čiti, mora stranka res postati socialistična in se
odreči vse tiste de<magogije, ki je bila zaneSena
vanjo. <'e se to ne zgodi, tedaj je popolnoma na
ravni«, da jo zap ust e vsi tisti, ki ne trpe, da bi se
s socializmom delalo kakor svinja z mehom in da
bi se marksizem potopil v konfuznent anarhizmu.
V ta namen je predvsem potrebno, da se čim
bolj globoko pokoplje spakedrana "Izjava veči
ne" s st. louiške konvencije, ki bi bila sramota za
stranko, če bi ostala kot dokument v njeni zgo
dovini. Izjava manjšine, kakorkoli je nepopolna,
vendar omogoči, da se popravijo velike napake,
ki so bile storjene, zlasti da se pride v temeljiti
didk'.Hji do pre,,Aga, resnično socialističnega po
gleda na svetovni položaj, na vojno in na življen
ske interese prolelariata.
Ali naj stranka res izgubi vse svoje najboljše
duhove? Kpargo je bil eden med njimi; že pred
njim je zapustilo stranko i/, podobnih razlogov
nekoliko dobrih glav. In če pojde še nekaj časa
tako dalje, bo stranka kmalu telo brez možganov,
j Ako se hoče to preprečiti, je treba možganom
dati njih pravo funkcijo; trčita je napraviti kraj
z demagogijo; treba je spraviti socialistično
znanost do veljave. In v ta namen je najprej
treba napraviti velik in debel križ čez izjavo ve
čine, ki ni nič druzega, kakor klavrna satira
znanstvenega socializma. Le tedaj se bo mogla
stranka tako konsolidirati, da postane resnična
| stranka, da pospeši razvoj socializma in postane
; sposobno sredstvo za praktičen boj zoper kapita
i lizem in za uveljavljenje socializma na tem, ne pa
I šele na drugem svetu.