Newspaper Page Text
Habsburška Avstrija. Etbin Kristan (Tiu* tran»lati»n filvtl with Ihr |HMtma»tcr at Chicago HI.. February 13. 1HI#. u» r«iuir*<i by »h«- act ut Oct. 6 IV11 I. Med mnogimi ugankami, ki jih porajajo raz mere sedanje vojne je ena najbolj misteriozuih ob sežena v vprašanju, zakaj so nekateri državniki tako tolerantni, skoraj blagohotni napram Avstro Ogrski, tla hi ji iiuvidezno še ratli pomagali i/, zadrege. v katero se je spravila in ji odpustili vse gn'.ie, če lii le obljubila, da bo zaunprcj pridna. Navadno >e to razlaga s pripovedko, da j*- uboga Avstrija le dekla -Nemčije. To jo sicer resnica, ki se je tekom vojne zlasti na utilitarističnem polju nedvomno potrdila; ali to dejstvo ne more uteme ljiti odveze za avstrijske zločine, kajti vrno-ru niena monarhija se je prostovoljno podala v slu žbo Hohenzolleriiov in za eele kupe hudodelstev iz zadnjih let je do zadnje pike sama odgovorna. Zlasti kar se tiče provokaeije svetovnega klanja, je njena duša tako črna. dn se ne umije \ nobenem Jordanu. Ultimatum, ki ga j»' grof Berehtold poslal v Belgrad tako mefistofilsko prikrojenega. da ni ntogla hiti posledica nič druzega, kakor vojna, Iti bil sam na sebi zadosten dokaz, da je Avstrija vo doma in namenoma kalila svetovni mir. Ali ta dokument perfidno diplomaoije ni edini doka/, avstrijske hudobno volje; skozi vso zunanjo in deloma tudi notranjo politiko Avstro-Ogrsko se vleče kakor jasno vidna nit stremljenje po oboro ženi intervenciji na Balkanu in predvsem p<» na padu na Srbijo. Nad vse očitno je to postalo /. aneksijo lbtsne in Hercegovine, dasi je imela Avstrija že davno prej svoje prste v balkanskih zadevah. V času okupacije Bosno in lloreegovine je igrala enako sebično kakor reakcionarno vlogo. V bolgarskih homatijah v dobi Battenhorga in potem Koburga je sodeloval njen duh. Srbski pu stolovec Milan je bil njeno orodje. Meti Albanci je trosila denar za avstrijsko propagando. Doma je pa na na j brez vest ne jši način aranžirala veleiz dajniake procese zoper Jugoslovane, in doguaiio je, da se je pri tem posluževala celo falsifiriranih dokumentov, ki jih je dobavljalo avstrijsko po - slaništvo v Bel gradu. Odkar je avstrijska vlada spoznala, da ni mogoče s samimi intrigami podjarmiti Balkana, se je začela pripravljati na vojno. Z anek>ijo Bosne iu Hercegovine je pnovocirala evropsko krizo, in tedanji zunanji minister grof Aehreii - thai ni bil tako kratkoviden. du ne bi bil razumel • nevarnosti tega Turčiji in Srbiji sovražnega ko raka. Zasluga Avstrije ni bila, da ni že tedaj vzplamtel požar. Docela jasna pa je postala tendenca Avstrijo ob časa balkanske vojno. Dasi je njena vlada v začetka izrekla svojo nevtralnost in formalno na glašala načelo, da naj Balkan pripada balkan - <»kiiM narodom, j« vendar praktično neprenehoma iskala priliko, da bi se vmešala in napadla Srbijo 'za hrbtom. Ker ni imela moralno utemeljenega povoda za to. si ga je sama ustvarjala, in tudi pri tem so bile drzne laži in rosramno blufanje vsega sveta njena sredstva. Poza/bljena še ne more biti zloglasna afera avstrijskega ikonzula I'rochnske v Skoplju, .<i so ga bili po avstrijskimi uradnih vesteh Srbi ubili, jioznejt* uškopili. dokler ni naposled sam povedal, da se mu ni skrivil las na glavi. Kljub svoji "ne vtralnosti" je Avstrija že takrat začela mobilizi rati. Kmalu jo bila vsa Bo-na, llerccgovira in Dalmacija zatlačea z vojaštvom. \ teli deželah j je zavladalo izjemno stanje. Srbska in soeiali - stična društva so bila razpuščena. Iz Delavskega j doma v Sarajevu so napravili vojašnico; menda zato, da sti dobili več prostora za vojake, so spra vili čim več civilistov v ječe. Do vrhunca je Avstrija pognala krizo v času ykadrskega vprašanja. Več kakor leto dni je mir no gledala, kako so Črnogorci operirali proti Ska dru in ni' enkrat ji ni prišlo na minel rekvirirati to mesto za Albanijo. Ko pa je popadalo na tisoče žrtev in je bilo zavzetje mesta le še vpraša nje dni in - ko Avstrija ni dobila od Črne (lore Lovčena V dar, je habsburška monarhija nenado ma napravila iz Skadra casus helli. Vsa interna cionalna diplomacija je bila na trnju; londonska konferenca si ji* morala le z avstrijsko trmo beliti glavo; dunajski zastopniki velesil so oMc'avali grofa Borclitolda; puhloglavi uristokrat se je pa vživel v vlogo velikega moža in francoskemu po daniku čisto jasno dejal, da se Avstrija noče ozi rati lie na potrebe Kvrope ne na interese miru; iz njegovih besed je bilo popolnoma razvidno, da si želi vojne. Avstrija je bila tista, ki je protestirala zoper srbski koriil.ir do morja, da bi pridržala Srbijo v gospodarskem vazalstvu. in s tem je zasejala seme druge balkanske vojne; preden je ta faktično iz bruhnila, je pa z intrigami v Sofiji in Bukareštu koiiterminirala vse poizkuse mirnega sporazuma med Srbijo in Bolgarsko. Tudi v drugi vojni je bila "nevtralna", in vendar je njeno vojaštvo ostalo mobilizirano. In ko je po miru v Buka rešti ves Balkan demobiliziral, niso mogli avstrij ski rezervisti še cele mesece domov. Berchtoldov julijski ultimatum 1!>14 je le do sledni rezultat te politike. Avstrija ni nedolžna žrtev; njena odgovor nost je absolutna in dohrotljivo prizanašanje, ki se javlja v gotovih krogih napram njej, je popol noma neumestno. H. Avstrijska politika na Balkanu je imela od nekdaj imperialistične tendence. Vojna leta 1H66. jo je pahnila iz nemškega Bunda in razdrla >anje o habsburški hegemoniji v Nemčiji. Zedinjenje Italije ji je vzelo mule na obnovitev in razširjenje italijanske posesti. S povečano močjo se je oži vela stara parola: Pot do Soluna. Kar bi jo bilo v tej j m • I i t i k i lahko oviralo, bi bila utrditev .lugo sloxanov. živečih v njenih južnih deželah. Ce bi >e njih moč okrepčtfla, bi bilo težko misliti na voj no ■/ njih rojaki onkraj meje. Bilo jo *crej treba preprečiti vsako jugoslovansko konsolidiranje; nemška buržvazija se je v tem lahko sporazumela z madjarsko oligarhijo; vse jugoslovansko o/em lje so je razdelilo pod njih dvojno oblast, vsaka stran je pa potem še svojo porcijo razkosala v drohtiue. V Avstriji se je germaniziralo. ua Ogr skem madjariziralo. V avstrijskem Primorju je mefistofelska administracija spretno podžigala boje med Slovenci in Hrvati na eni in Italijani na drugi strani; na Hrvaškem je zasejala in pri dno zalivala hrvasko-srbska nasprotja. l'o zgledu pruske kolonizacije na Poljskem se je zemljiška posest kolikor mogoče spravljala v tuje roke. Tuji so bili uradniki, tuji sodniki, tuje šole. Pouk je bil tako mejen. da ni mogel v avstrijski polovici ni hče doseči količkaj višjega znanja brez nemščine. Nemško-militaristični in avtokratični duh se je ljudstvu v triletni vojaški službi vcepljal v glavo. Vsa ta politika, združena z zatiranjem in več nimi pcrst'kucijauii, ni imela zaželjenega uspeha, (iermanizacija ni mogla doseči svojega cilja v dobi "prosvetljenega absolutizma" .Jožefa II.. ko S«- ni bila narodna zavest posebno živa in ko se je propagirala s kolikor toliko humanitarnimi me toilami; ruznaroditev je postala nemogoča, ko so se narodi po vsej Evropi začeli /.avedati svoje na cionalisti in ko se je germanizacija in mad juri zabija posluževala nasilstva, ki je neizogibno mo ralo izzvati odpor. Izgubilo se je pa«' dosti posameznih članov na rodu . Posebno število Slovencev se je skrčilo. Ali naroda v eeloti ni bilo mogoče ubiti; posledica vsega zatiranja je bil nacionalen boj, ki karak terizira vso notranjo politiko Avstrije in nima enakega na svetu. Toda če ni bilo mogoče Jugoslovanov pripra viti ob jezik in 11 jih narodne posebnosti, je bilo vendar njih razkosanje doseženo. Dualistični si 1 steni monarhije, pohujšan s tem, da se je cepitev nadaljevala še v vsaki polovici, je napravil Jugo slovane politično, gospodarsko, kulturno iu social no brezmočne. Politično je bilo vsako njih zdru ženje kratkomalo nemogoče. Ali avstro-ogrski avtokratični šahlonizem je preprečil tudi vsako drugo vzajemnost. Nobeno društvo na primer, pa naj je bilo tudi čisto kulturno, stanovsko ali socialno, ni moglo razširiti svojega delokroga čez politične meje. Literarno društvo ua Kranjskem ni smelo imeti članov ali celo podružnic na Hrva škem. Hrvat zdravnik iz Dalmacije ni mogel pri ' padati organizaciji hrvaških zdravnikov v Zagre bu. Kljub svojemu znatnemu skupnemu številu so bili Jugoslovani na ta način obsojeni na življe nje v najtesnejših okvirih, kar je služilo v prvi vrsti namenu, da se jim onemogoči politično uve ljavljenje, pa tudi še podlejšemu naklepu, da se jim čimbolj zapre pot do kulture iu šiloma iz njih ! napravi "inferiorno pleme", kakor so vladajoči | radi označevali Jugoslovane. Ta karakterizacijn je bila pač skrajno krivična, kajti faktično so po rodili Jugoslovani skoraj na vsakem polju kultu re, naj že gre za umetnost in literaturo ali za po zitivne znanosti, prav znatno število >tvai jajočih talentov, in le njih politična zapostavljenost je kriva, da je le malo takih imen znanih širšemu svetu. Kako jo .sistem metodično .ustvarjal kulturne ' težave, kaže med drugim na primer dejstvo, da niso imeli izpiti na zagrebškem vseučilišču veljave v Avstriji, kjer pa niso mogli Jugoslovani na no ben način dobiti svojega vseučilišča. Dasi bi bilo za Hrvata iz Dalmacije ali Istre, pa tudi za Slo vencu najbolj naravno, da bi študiral pravo ali filozofijo v Zagrebu, ni mogel tega storiti, ampak se je moral vpisati na kakšno nemško univerzo v Avstriji. Namen takih šikan je pač tako očiten, da ga ni trebu posebej razlagati. Dokler je bila Avstrija in Ogrska ugrožena od turških napadov, so živeli Hrvati v takozvani Vojaški graniri v popolni militarizaeiji in fcili do bri r.a rečne stražarje. Ko je ta nevarnost že dav no minila in se je •'Granica" razpustila, so za na grado dobili zatiranje in razkosanost. Tako sc je med Jugoslovani ustvarilo stanje, ki jc bilo šc najbolj podobno položaju kakšne osvojene kolonije. Avstrija je tudi /. drugimi na rodi ravnala krivično in despotično. kajti sanje llabsburžunov so »le vedno za »t rogu centralizi rano in germ an i/i runo državo. Ali ravnanje z Ju goslovani, ki so občutili največ absolutizma v vseh mogočih oblikah, je imelo .še posebni namen, da se prepreči na jugu naravna konsolidacija naro da. ki Si bila mogla ovirati imperialistične nakane črno-rumenc monarhije na Balkanu. Trpeli so pod tem ravnanjem kajpada najbolj neposredno Ju I goslovani sami, nli obenem je bil« lo ravnanje ne varno svetovnemu miru. Sedanja vojna jc ialo I sten. ali mogočen doka/, te ideje. i 1,1'* I Sedaj se v Avstriji resda mnogo govori o miril in vrasi Iti se /delo človeku, če čita Sevdler jeve, zlasti |>a 1'erninove govore, da je habsburška monarhija le po kakšni nesreči zabredla v vojno in da ima za bodočnost same plemenite, celo demo kratične namene. Avstrija je sprejela načelo miru "brez ane ksi j in vojnih odškodnin,*' in je akudemično celo i priznala pravico samoodločevanja narodov. Toda doba odkritosrčnosti še ni prišla za cesarsko kra ljevsko diplomacijo, in zdi se, da ne pride nikdar. Mir brez aneksi j — to pomeni za Karlove državnike v najboljšem slučaju, da ne pričakujejo od sedanje vojne nobenega novega deželnega ropa* Ce bi bila Avstrija le v nekoliko boljšem polo žaju, se ne bi niti takemu plenu odrekla; morda bi namesto besede aneksija porabila izraz "regu lacija meje", ampak otrok ne dobiva značaja po svojem imenu. 'Pri konferenčni mizi bi se prav go tov«! pojavila uljudna želja po 'majhnem koščku" Srbije, da bi bila pot do Carigrada neprekinjena. Tudi gora Lovčen je objekt avstrijskega hrepe nenja. Ni pa niti potrebno, da bi se teritoriji formal no anektirali, pa se vendar lahko doseže enak cilj kakor z aneksijo. Kdor >»e je bavil z avstrijsko po litiko, ve, da smatra Albanijo za deželo svojega opravičenega vpliva. Ogromne svote so se med Skipetari potrošile za avstrijsko propagando. Lju bezen, ki jo je oficijelna Avstrija izkazovala Al bancem, je bila v čas i kar ginljiva, ali bila je t i >t e vrste ljubezen, ki bi najrajša požrla ljubljenca. Albanija dobi I ali ko samostalnost na papirju, toda avstrijska diplomacija bo porabila vso svojo spretnost, da bo "neodvisna" Albanija de facto njena provinca. Saj so se reptilski učenjaki že dovolj trudili, da bi dokazali "vitalne interese Avstrije v Albaniji." Načelo miru brez aneksij pa pomeni vendar še nekaj druzega, kakor da se ne kradejo dežele na novo. Ce priznava Kusija Finski neodvisnost, če naglašata Wilson in Lloyd (Jeorge potrebo, da se popravi grob aneksi je Alzacije iu Lorene, tedaj ho težko priznati Avstriji privilegij, da obdrži, kar jc prej pokradla. Kadi bi pa videli Cerninov obraz, če bi se mu reklo, da je treba oddati na primer Bosno in Hercegovino. Avstrija odobrava tudi mir brez vojnih od škodnin. To se njenemu zunanjemu ministru la hko verjame, kajti praktično rezultirajo njegove ideje v tem, da ne bo treba Avstriji nič plačati. To bi veljalo, če bi ne bilo drugačnih odškodnin. | kakor vojne kontrihucije. takorekoč globa, ki jo nalaga zmagovalec poraženemu s pravico svoje brutalne sile. Ali kdo povrne škodo, ki jo je bar barska avstrijska metoda prizadela občinam in za sebnikom v Srbiji? Kaj bo s tem, kar je enostavno pokradla v zasedeni deželif (Konec jutri.) tTrue translation filed with the postmaster at Chicago. III., February 13. 191H. a* requii«! by the act of Oct. 6. 1917. 'Amsterdam, 11. februarja. — lierlinske ve sti pravijo, da obsega mirovna pogodba med l' krajino in centralnimi silami vzajemno odpoved wli povračil vojnih stroškov iu vojnih »kod; obo jestranskim vojnim ujetnikom je dovoljeno, da se vrnejo »lomov, ali pa da ostanejo v deželi, v ka teri so bili v jet i ali da odidejo v kakšno drugo dc I želo. (Jospodarski stiki se obnove. Socializem in vera. Cesto se očita, da so socialisti brezverci. l>o eela neprav. I .učiti se mora socializem od socialno demokratične si rankc. Socialuo-demokratična stranka je praktična, politična in ekonomična stranka, ki ima v politiki cilj, da spravi delavsko ljudstvo do vlade v državi in ki ga zbira in v< d i v ekonomičnem'boju proti zlorabi bogastva in de la .proti kapitalizmu. Zato so politične in strokov ne organizacije tudi temelj in glavni obseg soci alno demokratične politične stranke. Kes pa je, da ima socialno demokratična stranka višje, idealne cilje in da se ti vjemajo z vsebino in cilji socializma. Socializem je, lahko rečomo, velik znanstveni sistem. Sprva je bil so eializem le nauk, da so vsi človeški pojavi po javi človeške družbe in stremljenje to družbo pre noviti in okrepčati v prid velike nit: ;e človeštva proti izkoriščanju l»oga.stva in izobrazbe malega števila ljudi. Socializem že po svoji besedi pove, da je nastal iz družabnih bojev človeštva in je moral nastopiti vidno v človeški zgodovini ta krat, ko je postala vidna delitev človeštva na dva glavna sloja: gospodnjočega in služeeega. Zaradi 'ega je socializem v praksi ustvaril razredni hoj. Socializem temelji na razvojnem principu. Socializem je ugotovil, kako in zakaj se je razvija la človeška družba, in kaže na tej podlagi, kako in v kateri smeri, s katerimi cilji se mora razvijati naprej, donilna si'la socializma je ravno pogled v bodočnost. To je ona velika idealna sila, ki jem lje tudi naše holjinbolj vse res inteligentne moči, tudi iz razreda kapitalistov. Ker sloni socializem na principu razvoja, razši ri človek v želji po spoznanju smeri in ciljev člo veške družbe nehote svoj ipi.gled na obdajajočo ga prirodo. Vsled istega principa se tako druži socializem z drugimi znanstvenimi s: .temi, kate ri so: naturalizem, subjektivizem, el •.tetizem. i Tako predstavlja danes združeni socializem, na- | turalizem in ekstetizem novo svetovno naziranje 1 ter vsled tega načelnega, glavnega in lahko rc- j eeino, edinega pravega nasprotnika starega sve- i tovnega naziranja. ki se izraža danes v krščan- 1 1 slvu, vcepljenem na starogrško kulturo iu rimsko j civilizacijo. No, te znanstvene teorije ne spadajo v delo krog socialno-deniokratične stranke, ki je, kakor rečeno, zgolj stranka s praktičnimi cilji. Tako li st a ja socializem torišče znanstvenikov, sociali stov-! eoretikov, ki pripravljajo novo svetovno na ziranje, ki mora seveda v bodočnosti in potom svo'hodne šole postati last širokih mas, ako ho čejo izkoristiti pridobitve politike in ekonomije v svojo moralno in umstveno povzdigo. Oglejmo si -sedaj od druge strani, kaj prav zaprav pomeni vera kot religija na sebi. Preden je človek spoznal približno obdaja j očo ga priro do in človeško družlio, je spoznaval sebe. In vsak človek, ki je. spoznavaje svojo notranjost, lahko ločil tri glavne lastnosti ali sile v sebi; čuvstvo. razum in volja. Vi vsi, ki me poslušate, prav do bro h čite. da čutite, ljubite, sovražite, da hočete nekaj storiti, in da razločite, da mislite. Otrok, ki količkaj telesno doraste, se skoro zave teh trojnih moči v sebi. Vere pa, ako ločimo prav človeške notranje sile, ne zasledimo kot nekaj ta kega edinstvenega, kot združim cuvstvenega na šega notranjega življenja in našega spoznavanja. Hazumemo ta poj m vere, če se ozremo v ka terikoli obliki se je vera javila med človeštvom. ,AJ<o seženio nazaj v prazgodovino človeka, in ko ga najdemo v prvih počet kili, ko so vladale na zemlji vulkanske sile in sile vesoljnih potopov, takrat je bil človeški razum še nerazvit. Vladala ko v človeštvu čuvstva in afekti pod groznim vtiskom vulkanskih erupcij in uničujočega vodov ja. Strah in groza sta morala biti najmočnejši čuvitvi v človeku in trdi vidimo, da se prav vera pri divjih narodih izraža i/, tega čuvstva. Divji človek predvsem obožuje, kar je groznega, ne znanskega a!i nerazumljivega, ali je že blisk na nebu, ali čudovita zver, ali strupena kača. Prva oblika vere je lak fetišizem, to je obo ževanje neke pedobe, ki predstavlja ravno nekaj nerazumljivega, neznanskega, groznega, ali tudi naposled grotesknega. Se danes zasledujemo fe tišizem pri zaostalih dvjih narodih. V boju s prirodo se razvijajo »"lovewki out i, človeški razum. Kakor liilro človek spoznava pri kazni v prirodi, se jili več ne boji, groza mine, in z njo se zožuje premoč efekta, premoč čuvstva nad razumom. Tako lahko rečemo že sedaj: prvi sovražnik vere je razum. Vidimo, da je torej naj nižji duševni temelj vere čuvstSo zavisnosti od premogočne prirode, ki se v teku razvoja člove škega uma premeni v čuvstvo zavisnosti, ponižno sti in pokorščine do neznanskega, velikega, vsega mogočnega bitja. Z napredkom človeške omike stopijo prirodne sile v ozadje, in storila se je predstaviteljiea človeške družbe, država. Pod nje okriljem se razvije družinska ljubezen, rodovna ljubezen, ljubezen do rodnih tal, tovarištvo v bo ju, zvestoba in različne lastnosti na človeku, ki se čislajo in vpoštevajo povsod, kjer priraja člo 1 veški rr.d do omike, ter tvorijo temelj sožitju j človeka. V jndaizmu vklimo temeljni motiv vere: za visnost «d enega vsemogočnega, strahujočega, I groznega bitja; v krščanstvu se dvigu izmed člo veških lastnosti kot prva in najvišja: ljubezen do bližnjega, čuvstvo, ki se je moralo razviti vsled ! rpolne, materine in otroške ljubezni, poleg čnv stva grozote in zavisnosti v človeku, z vso svojo silo. — Ljubezen tvori tako drugi sestavni ele \ mcnt vere. (*Movek v boju s prirodo povečuje svoje mo či, blaži svoja čuvstva. razširja svoj razum, in I vladajoče postaja hrepenenje in stremljenje po | višjem, po boljšem: čuvstvo sreče, iskanje sreče. Kakor je nastalo pri človeku čuvstvo zavisnosti iz razmerja v vsemogočno prirodo, kakor je čuv stvo ljubezni nastalo iz dotike med ljudmi .tako je nastalo čuvstvo sreče iz stremljenja po višjem I in boljšem, je izraz egoizma, ljubezni do samega sebe. In to je tretji sestavni del vere. Vidimo torej, da sloni vera na treh velikih gonilnih čuvstvih: na čuvstvu zavisnosti človeka od premogoenega bitja izven njega, čuvstvu lju bezni v zvezi človeka s človekom in čuvstvu sre če, hrepenenja po povišanju samega sebe. Kjer ta čuvstva prevladujejo, tam prevladuje tudi voni mid človekom in vera je bila v treh sestavnih glavnih delili gonilnn moč človeka k omiki. Tudi danes tvorijo največji del čuvstev v človeku ime novana tri glavna čuvstva, zato človeka še danes vlada najbolj vera. s stopnjevanjem človeškega razuma peša in jenjava čuvat vo zavisnosti od prirode, zavisnosti ud vsemogočnega hitja, zato tvorita vsebino vere pri modernem človeku ostali dve čuvstvi, to je čnvstvo ljubezni do bližnjega in čnvstvo sreče. Lahko bi rekli, da se ločita v stopnjevanju teh čuvstev staro krščansko svetovno naziranje in mo derno svetovno naziranje, ki se izraža tudi v so cializmu. Tam pred vsem čnvstvo zavisnosti, tu čnvstvo bratske ljubezni in enakosti ter hrepe nenje po sreči posameznika v človeški družbi. Kakor vidite, lahko imenujemo socializem ve ro, blažjo in višjo od krščanstva. In zopet lahko poreeemo: razum je glavni in temeljni sovražnik krive vere, babje vere in poganstva. Zato na je tudi glavni sovražnik klerikali/.ma, to je organi zatorjev slepe vere, slepe pokorščine. Ločiti pa je pojav klerikali/ma kot družabni pojav strogo od onega vere, kajti vera je dana in vero ima vsak človek in je sestav njegove notranjosti, klerikali zeni pa je pojav kakor fevdalizem in drugi ena ki družabni pojavi v teku človeške zgodovine. Klerikalizetn ne pomeni nič druzega, kakor zlo rabljanje verskega čuta po organiziranem sloju malega števila ljudi v svrhe, da izkoriščajo verno ljudstvo sebi v prid in v varstvo svojega gospo darstva. Ločiti pa moramo tudi konfesijo ali veroiz povedovanje od vere ali religijo in klerikalizma. A ko jo soeialno-deinokratična stranka ona ar mada, ki se z vso silo bori proti klerikalizniu kot. nezdravemu, gnjilemu socialnemu pojavu, so ne mere reči, da se socialno demokratična stranka bori proti konfesiji. V bistvu je socialno demo kratična stranka interkonfesionelna. to je,da pri znava vso konfesijo kot obstoječe in enakoprav no. S konfesijo združen je pojm cerkve, to je organizacije ljudi, ki so združeni kot ena celo ta na podlagi ene konfesije. (Dalje prihodnjič.)