Habsburška Avstrija.
Etbin Kristan
(Tiu* tran»lati»n filvtl with Ihr |HMtma»tcr at Chicago
HI.. February 13. 1HI#. u» r«iuir*<i by »h«- act ut Oct. 6 IV11
I.
Med mnogimi ugankami, ki jih porajajo raz
mere sedanje vojne je ena najbolj misteriozuih ob
sežena v vprašanju, zakaj so nekateri državniki
tako tolerantni, skoraj blagohotni napram Avstro
Ogrski, tla hi ji iiuvidezno še ratli pomagali i/,
zadrege. v katero se je spravila in ji odpustili vse
gn'.ie, če lii le obljubila, da bo zaunprcj pridna.
Navadno >e to razlaga s pripovedko, da j*- uboga
Avstrija le dekla -Nemčije. To jo sicer resnica, ki
se je tekom vojne zlasti na utilitarističnem polju
nedvomno potrdila; ali to dejstvo ne more uteme
ljiti odveze za avstrijske zločine, kajti vrno-ru
niena monarhija se je prostovoljno podala v slu
žbo Hohenzolleriiov in za eele kupe hudodelstev
iz zadnjih let je do zadnje pike sama odgovorna.
Zlasti kar se tiče provokaeije svetovnega klanja,
je njena duša tako črna. dn se ne umije \ nobenem
Jordanu.
Ultimatum, ki ga j»' grof Berehtold poslal v
Belgrad tako mefistofilsko prikrojenega. da ni
ntogla hiti posledica nič druzega, kakor vojna, Iti
bil sam na sebi zadosten dokaz, da je Avstrija vo
doma in namenoma kalila svetovni mir. Ali ta
dokument perfidno diplomaoije ni edini doka/,
avstrijske hudobno volje; skozi vso zunanjo in
deloma tudi notranjo politiko Avstro-Ogrsko se
vleče kakor jasno vidna nit stremljenje po oboro
ženi intervenciji na Balkanu in predvsem p<» na
padu na Srbijo. Nad vse očitno je to postalo /.
aneksijo lbtsne in Hercegovine, dasi je imela
Avstrija že davno prej svoje prste v balkanskih
zadevah. V času okupacije Bosno in lloreegovine
je igrala enako sebično kakor reakcionarno vlogo.
V bolgarskih homatijah v dobi Battenhorga in
potem Koburga je sodeloval njen duh. Srbski pu
stolovec Milan je bil njeno orodje. Meti Albanci
je trosila denar za avstrijsko propagando. Doma
je pa na na j brez vest ne jši način aranžirala veleiz
dajniake procese zoper Jugoslovane, in doguaiio
je, da se je pri tem posluževala celo falsifiriranih
dokumentov, ki jih je dobavljalo avstrijsko po -
slaništvo v Bel gradu.
Odkar je avstrijska vlada spoznala, da ni
mogoče s samimi intrigami podjarmiti Balkana,
se je začela pripravljati na vojno. Z anek>ijo
Bosne iu Hercegovine je pnovocirala evropsko
krizo, in tedanji zunanji minister grof Aehreii -
thai ni bil tako kratkoviden. du ne bi bil razumel
• nevarnosti tega Turčiji in Srbiji sovražnega ko
raka. Zasluga Avstrije ni bila, da ni že tedaj
vzplamtel požar.
Docela jasna pa je postala tendenca Avstrijo
ob časa balkanske vojno. Dasi je njena vlada v
začetka izrekla svojo nevtralnost in formalno na
glašala načelo, da naj Balkan pripada balkan -
<»kiiM narodom, j« vendar praktično neprenehoma
iskala priliko, da bi se vmešala in napadla Srbijo
'za hrbtom. Ker ni imela moralno utemeljenega
povoda za to. si ga je sama ustvarjala, in tudi pri
tem so bile drzne laži in rosramno blufanje vsega
sveta njena sredstva.
Poza/bljena še ne more biti zloglasna afera
avstrijskega ikonzula I'rochnske v Skoplju, .<i so
ga bili po avstrijskimi uradnih vesteh Srbi ubili,
jioznejt* uškopili. dokler ni naposled sam povedal,
da se mu ni skrivil las na glavi. Kljub svoji "ne
vtralnosti" je Avstrija že takrat začela mobilizi
rati. Kmalu jo bila vsa Bo-na, llerccgovira in
Dalmacija zatlačea z vojaštvom. \ teli deželah j
je zavladalo izjemno stanje. Srbska in soeiali -
stična društva so bila razpuščena. Iz Delavskega j
doma v Sarajevu so napravili vojašnico; menda
zato, da sti dobili več prostora za vojake, so spra
vili čim več civilistov v ječe.
Do vrhunca je Avstrija pognala krizo v času
ykadrskega vprašanja. Več kakor leto dni je mir
no gledala, kako so Črnogorci operirali proti Ska
dru in ni' enkrat ji ni prišlo na minel rekvirirati
to mesto za Albanijo. Ko pa je popadalo na
tisoče žrtev in je bilo zavzetje mesta le še vpraša
nje dni in - ko Avstrija ni dobila od Črne (lore
Lovčena V dar, je habsburška monarhija nenado
ma napravila iz Skadra casus helli. Vsa interna
cionalna diplomacija je bila na trnju; londonska
konferenca si ji* morala le z avstrijsko trmo beliti
glavo; dunajski zastopniki velesil so oMc'avali
grofa Borclitolda; puhloglavi uristokrat se je pa
vživel v vlogo velikega moža in francoskemu po
daniku čisto jasno dejal, da se Avstrija noče ozi
rati lie na potrebe Kvrope ne na interese miru; iz
njegovih besed je bilo popolnoma razvidno, da si
želi vojne.
Avstrija je bila tista, ki je protestirala zoper
srbski koriil.ir do morja, da bi pridržala Srbijo v
gospodarskem vazalstvu. in s tem je zasejala seme
druge balkanske vojne; preden je ta faktično iz
bruhnila, je pa z intrigami v Sofiji in Bukareštu
koiiterminirala vse poizkuse mirnega sporazuma
med Srbijo in Bolgarsko. Tudi v drugi vojni je
bila "nevtralna", in vendar je njeno vojaštvo
ostalo mobilizirano. In ko je po miru v Buka
rešti ves Balkan demobiliziral, niso mogli avstrij
ski rezervisti še cele mesece domov.
Berchtoldov julijski ultimatum 1!>14 je le do
sledni rezultat te politike.
Avstrija ni nedolžna žrtev; njena odgovor
nost je absolutna in dohrotljivo prizanašanje, ki
se javlja v gotovih krogih napram njej, je popol
noma neumestno.
H.
Avstrijska politika na Balkanu je imela od
nekdaj imperialistične tendence. Vojna leta 1H66.
jo je pahnila iz nemškega Bunda in razdrla >anje
o habsburški hegemoniji v Nemčiji. Zedinjenje
Italije ji je vzelo mule na obnovitev in razširjenje
italijanske posesti. S povečano močjo se je oži
vela stara parola: Pot do Soluna. Kar bi jo bilo
v tej j m • I i t i k i lahko oviralo, bi bila utrditev .lugo
sloxanov. živečih v njenih južnih deželah. Ce bi
>e njih moč okrepčtfla, bi bilo težko misliti na voj
no ■/ njih rojaki onkraj meje. Bilo jo *crej treba
preprečiti vsako jugoslovansko konsolidiranje;
nemška buržvazija se je v tem lahko sporazumela
z madjarsko oligarhijo; vse jugoslovansko o/em
lje so je razdelilo pod njih dvojno oblast, vsaka
stran je pa potem še svojo porcijo razkosala v
drohtiue. V Avstriji se je germaniziralo. ua Ogr
skem madjariziralo. V avstrijskem Primorju je
mefistofelska administracija spretno podžigala
boje med Slovenci in Hrvati na eni in Italijani
na drugi strani; na Hrvaškem je zasejala in pri
dno zalivala hrvasko-srbska nasprotja. l'o zgledu
pruske kolonizacije na Poljskem se je zemljiška
posest kolikor mogoče spravljala v tuje roke. Tuji
so bili uradniki, tuji sodniki, tuje šole. Pouk je bil
tako mejen. da ni mogel v avstrijski polovici ni
hče doseči količkaj višjega znanja brez nemščine.
Nemško-militaristični in avtokratični duh se je
ljudstvu v triletni vojaški službi vcepljal v glavo.
Vsa ta politika, združena z zatiranjem in več
nimi pcrst'kucijauii, ni imela zaželjenega uspeha,
(iermanizacija ni mogla doseči svojega cilja v
dobi "prosvetljenega absolutizma" .Jožefa II.. ko
S«- ni bila narodna zavest posebno živa in ko se je
propagirala s kolikor toliko humanitarnimi me
toilami; ruznaroditev je postala nemogoča, ko so
se narodi po vsej Evropi začeli /.avedati svoje na
cionalisti in ko se je germanizacija in mad juri
zabija posluževala nasilstva, ki je neizogibno mo
ralo izzvati odpor.
Izgubilo se je pa«' dosti posameznih članov na
rodu . Posebno število Slovencev se je skrčilo. Ali
naroda v eeloti ni bilo mogoče ubiti; posledica
vsega zatiranja je bil nacionalen boj, ki karak
terizira vso notranjo politiko Avstrije in nima
enakega na svetu.
Toda če ni bilo mogoče Jugoslovanov pripra
viti ob jezik in 11 jih narodne posebnosti, je bilo
vendar njih razkosanje doseženo. Dualistični si
1 steni monarhije, pohujšan s tem, da se je cepitev
nadaljevala še v vsaki polovici, je napravil Jugo
slovane politično, gospodarsko, kulturno iu social
no brezmočne. Politično je bilo vsako njih zdru
ženje kratkomalo nemogoče. Ali avstro-ogrski
avtokratični šahlonizem je preprečil tudi vsako
drugo vzajemnost. Nobeno društvo na primer,
pa naj je bilo tudi čisto kulturno, stanovsko ali
socialno, ni moglo razširiti svojega delokroga čez
politične meje. Literarno društvo ua Kranjskem
ni smelo imeti članov ali celo podružnic na Hrva
škem. Hrvat zdravnik iz Dalmacije ni mogel pri
' padati organizaciji hrvaških zdravnikov v Zagre
bu. Kljub svojemu znatnemu skupnemu številu
so bili Jugoslovani na ta način obsojeni na življe
nje v najtesnejših okvirih, kar je služilo v prvi
vrsti namenu, da se jim onemogoči politično uve
ljavljenje, pa tudi še podlejšemu naklepu, da se
jim čimbolj zapre pot do kulture iu šiloma iz njih
! napravi "inferiorno pleme", kakor so vladajoči
| radi označevali Jugoslovane. Ta karakterizacijn
je bila pač skrajno krivična, kajti faktično so po
rodili Jugoslovani skoraj na vsakem polju kultu
re, naj že gre za umetnost in literaturo ali za po
zitivne znanosti, prav znatno število >tvai jajočih
talentov, in le njih politična zapostavljenost je
kriva, da je le malo takih imen znanih širšemu
svetu.
Kako jo .sistem metodično .ustvarjal kulturne
' težave, kaže med drugim na primer dejstvo, da
niso imeli izpiti na zagrebškem vseučilišču veljave
v Avstriji, kjer pa niso mogli Jugoslovani na no
ben način dobiti svojega vseučilišča. Dasi bi bilo
za Hrvata iz Dalmacije ali Istre, pa tudi za Slo
vencu najbolj naravno, da bi študiral pravo ali
filozofijo v Zagrebu, ni mogel tega storiti, ampak
se je moral vpisati na kakšno nemško univerzo v
Avstriji. Namen takih šikan je pač tako očiten,
da ga ni trebu posebej razlagati.
Dokler je bila Avstrija in Ogrska ugrožena
od turških napadov, so živeli Hrvati v takozvani
Vojaški graniri v popolni militarizaeiji in fcili do
bri r.a rečne stražarje. Ko je ta nevarnost že dav
no minila in se je •'Granica" razpustila, so za na
grado dobili zatiranje in razkosanost.
Tako sc je med Jugoslovani ustvarilo stanje,
ki jc bilo šc najbolj podobno položaju kakšne
osvojene kolonije. Avstrija je tudi /. drugimi na
rodi ravnala krivično in despotično. kajti sanje
llabsburžunov so »le vedno za »t rogu centralizi
rano in germ an i/i runo državo. Ali ravnanje z Ju
goslovani, ki so občutili največ absolutizma v vseh
mogočih oblikah, je imelo .še posebni namen, da
se prepreči na jugu naravna konsolidacija naro
da. ki Si bila mogla ovirati imperialistične nakane
črno-rumenc monarhije na Balkanu. Trpeli so pod
tem ravnanjem kajpada najbolj neposredno Ju
I goslovani sami, nli obenem je bil« lo ravnanje ne
varno svetovnemu miru. Sedanja vojna jc ialo
I sten. ali mogočen doka/, te ideje.
i 1,1'*
I Sedaj se v Avstriji resda mnogo govori o
miril in vrasi Iti se /delo človeku, če čita Sevdler
jeve, zlasti |>a 1'erninove govore, da je habsburška
monarhija le po kakšni nesreči zabredla v vojno
in da ima za bodočnost same plemenite, celo demo
kratične namene.
Avstrija je sprejela načelo miru "brez ane
ksi j in vojnih odškodnin,*' in je akudemično celo
i priznala pravico samoodločevanja narodov. Toda
doba odkritosrčnosti še ni prišla za cesarsko kra
ljevsko diplomacijo, in zdi se, da ne pride nikdar.
Mir brez aneksi j — to pomeni za Karlove
državnike v najboljšem slučaju, da ne pričakujejo
od sedanje vojne nobenega novega deželnega ropa*
Ce bi bila Avstrija le v nekoliko boljšem polo
žaju, se ne bi niti takemu plenu odrekla; morda
bi namesto besede aneksija porabila izraz "regu
lacija meje", ampak otrok ne dobiva značaja po
svojem imenu. 'Pri konferenčni mizi bi se prav go
tov«! pojavila uljudna želja po 'majhnem koščku"
Srbije, da bi bila pot do Carigrada neprekinjena.
Tudi gora Lovčen je objekt avstrijskega hrepe
nenja.
Ni pa niti potrebno, da bi se teritoriji formal
no anektirali, pa se vendar lahko doseže enak cilj
kakor z aneksijo. Kdor >»e je bavil z avstrijsko po
litiko, ve, da smatra Albanijo za deželo svojega
opravičenega vpliva. Ogromne svote so se med
Skipetari potrošile za avstrijsko propagando. Lju
bezen, ki jo je oficijelna Avstrija izkazovala Al
bancem, je bila v čas i kar ginljiva, ali bila je t i >t e
vrste ljubezen, ki bi najrajša požrla ljubljenca.
Albanija dobi I ali ko samostalnost na papirju, toda
avstrijska diplomacija bo porabila vso svojo
spretnost, da bo "neodvisna" Albanija de facto
njena provinca. Saj so se reptilski učenjaki že
dovolj trudili, da bi dokazali "vitalne interese
Avstrije v Albaniji."
Načelo miru brez aneksij pa pomeni vendar
še nekaj druzega, kakor da se ne kradejo dežele
na novo. Ce priznava Kusija Finski neodvisnost,
če naglašata Wilson in Lloyd (Jeorge potrebo, da
se popravi grob aneksi je Alzacije iu Lorene, tedaj
ho težko priznati Avstriji privilegij, da obdrži, kar
jc prej pokradla. Kadi bi pa videli Cerninov
obraz, če bi se mu reklo, da je treba oddati na
primer Bosno in Hercegovino.
Avstrija odobrava tudi mir brez vojnih od
škodnin. To se njenemu zunanjemu ministru la
hko verjame, kajti praktično rezultirajo njegove
ideje v tem, da ne bo treba Avstriji nič plačati.
To bi veljalo, če bi ne bilo drugačnih odškodnin.
| kakor vojne kontrihucije. takorekoč globa, ki jo
nalaga zmagovalec poraženemu s pravico svoje
brutalne sile. Ali kdo povrne škodo, ki jo je bar
barska avstrijska metoda prizadela občinam in za
sebnikom v Srbiji? Kaj bo s tem, kar je enostavno
pokradla v zasedeni deželif (Konec jutri.)
tTrue translation filed with the postmaster at Chicago.
III., February 13. 191H. a* requii«! by the act of Oct. 6. 1917.
'Amsterdam, 11. februarja. — lierlinske ve
sti pravijo, da obsega mirovna pogodba med l'
krajino in centralnimi silami vzajemno odpoved
wli povračil vojnih stroškov iu vojnih »kod; obo
jestranskim vojnim ujetnikom je dovoljeno, da se
vrnejo »lomov, ali pa da ostanejo v deželi, v ka
teri so bili v jet i ali da odidejo v kakšno drugo dc
I želo. (Jospodarski stiki se obnove.
Socializem in vera.
Cesto se očita, da so socialisti brezverci. l>o
eela neprav. I .učiti se mora socializem od socialno
demokratične si rankc. Socialuo-demokratična
stranka je praktična, politična in ekonomična
stranka, ki ima v politiki cilj, da spravi delavsko
ljudstvo do vlade v državi in ki ga zbira in v< d i
v ekonomičnem'boju proti zlorabi bogastva in de
la .proti kapitalizmu. Zato so politične in strokov
ne organizacije tudi temelj in glavni obseg soci
alno demokratične politične stranke.
Kes pa je, da ima socialno demokratična
stranka višje, idealne cilje in da se ti vjemajo
z vsebino in cilji socializma. Socializem je, lahko
rečomo, velik znanstveni sistem. Sprva je bil so
eializem le nauk, da so vsi človeški pojavi po
javi človeške družbe in stremljenje to družbo pre
noviti in okrepčati v prid velike nit: ;e človeštva
proti izkoriščanju l»oga.stva in izobrazbe malega
števila ljudi. Socializem že po svoji besedi pove,
da je nastal iz družabnih bojev človeštva in je
moral nastopiti vidno v človeški zgodovini ta
krat, ko je postala vidna delitev človeštva na dva
glavna sloja: gospodnjočega in služeeega. Zaradi
'ega je socializem v praksi ustvaril razredni hoj.
Socializem temelji na razvojnem principu.
Socializem je ugotovil, kako in zakaj se je razvija
la človeška družba, in kaže na tej podlagi, kako in
v kateri smeri, s katerimi cilji se mora razvijati
naprej, donilna si'la socializma je ravno pogled v
bodočnost. To je ona velika idealna sila, ki jem
lje tudi naše holjinbolj vse res inteligentne moči,
tudi iz razreda kapitalistov.
Ker sloni socializem na principu razvoja, razši
ri človek v želji po spoznanju smeri in ciljev člo
veške družbe nehote svoj ipi.gled na obdajajočo
ga prirodo. Vsled istega principa se tako druži
socializem z drugimi znanstvenimi s: .temi, kate
ri so: naturalizem, subjektivizem, el •.tetizem. i
Tako predstavlja danes združeni socializem, na- |
turalizem in ekstetizem novo svetovno naziranje 1
ter vsled tega načelnega, glavnega in lahko rc- j
eeino, edinega pravega nasprotnika starega sve- i
tovnega naziranja. ki se izraža danes v krščan- 1
1 slvu, vcepljenem na starogrško kulturo iu rimsko
j civilizacijo.
No, te znanstvene teorije ne spadajo v delo
krog socialno-deniokratične stranke, ki je, kakor
rečeno, zgolj stranka s praktičnimi cilji. Tako li
st a ja socializem torišče znanstvenikov, sociali
stov-! eoretikov, ki pripravljajo novo svetovno na
ziranje, ki mora seveda v bodočnosti in potom
svo'hodne šole postati last širokih mas, ako ho
čejo izkoristiti pridobitve politike in ekonomije v
svojo moralno in umstveno povzdigo.
Oglejmo si -sedaj od druge strani, kaj prav
zaprav pomeni vera kot religija na sebi. Preden
je človek spoznal približno obdaja j očo ga priro
do in človeško družlio, je spoznaval sebe. In vsak
človek, ki je. spoznavaje svojo notranjost, lahko
ločil tri glavne lastnosti ali sile v sebi; čuvstvo.
razum in volja. Vi vsi, ki me poslušate, prav do
bro h čite. da čutite, ljubite, sovražite, da hočete
nekaj storiti, in da razločite, da mislite. Otrok,
ki količkaj telesno doraste, se skoro zave teh
trojnih moči v sebi. Vere pa, ako ločimo prav
človeške notranje sile, ne zasledimo kot nekaj ta
kega edinstvenega, kot združim cuvstvenega na
šega notranjega življenja in našega spoznavanja.
Hazumemo ta poj m vere, če se ozremo v ka
terikoli obliki se je vera javila med človeštvom.
,AJ<o seženio nazaj v prazgodovino človeka, in ko
ga najdemo v prvih počet kili, ko so vladale na
zemlji vulkanske sile in sile vesoljnih potopov,
takrat je bil človeški razum še nerazvit. Vladala
ko v človeštvu čuvstva in afekti pod groznim
vtiskom vulkanskih erupcij in uničujočega vodov
ja. Strah in groza sta morala biti najmočnejši
čuvitvi v človeku in trdi vidimo, da se prav vera
pri divjih narodih izraža i/, tega čuvstva. Divji
človek predvsem obožuje, kar je groznega, ne
znanskega a!i nerazumljivega, ali je že blisk na
nebu, ali čudovita zver, ali strupena kača.
Prva oblika vere je lak fetišizem, to je obo
ževanje neke pedobe, ki predstavlja ravno nekaj
nerazumljivega, neznanskega, groznega, ali tudi
naposled grotesknega. Se danes zasledujemo fe
tišizem pri zaostalih dvjih narodih.
V boju s prirodo se razvijajo »"lovewki out i,
človeški razum. Kakor liilro človek spoznava pri
kazni v prirodi, se jili več ne boji, groza mine,
in z njo se zožuje premoč efekta, premoč čuvstva
nad razumom. Tako lahko rečemo že sedaj: prvi
sovražnik vere je razum. Vidimo, da je torej naj
nižji duševni temelj vere čuvstSo zavisnosti od
premogočne prirode, ki se v teku razvoja člove
škega uma premeni v čuvstvo zavisnosti, ponižno
sti in pokorščine do neznanskega, velikega, vsega
mogočnega bitja. Z napredkom človeške omike
stopijo prirodne sile v ozadje, in storila se je
predstaviteljiea človeške družbe, država. Pod nje
okriljem se razvije družinska ljubezen, rodovna
ljubezen, ljubezen do rodnih tal, tovarištvo v bo
ju, zvestoba in različne lastnosti na človeku, ki
se čislajo in vpoštevajo povsod, kjer priraja člo
1 veški rr.d do omike, ter tvorijo temelj sožitju
j človeka.
V jndaizmu vklimo temeljni motiv vere: za
visnost «d enega vsemogočnega, strahujočega,
I groznega bitja; v krščanstvu se dvigu izmed člo
veških lastnosti kot prva in najvišja: ljubezen do
bližnjega, čuvstvo, ki se je moralo razviti vsled
! rpolne, materine in otroške ljubezni, poleg čnv
stva grozote in zavisnosti v človeku, z vso svojo
silo. — Ljubezen tvori tako drugi sestavni ele
\ mcnt vere.
(*Movek v boju s prirodo povečuje svoje mo
či, blaži svoja čuvstva. razširja svoj razum, in
I vladajoče postaja hrepenenje in stremljenje po
| višjem, po boljšem: čuvstvo sreče, iskanje sreče.
Kakor je nastalo pri človeku čuvstvo zavisnosti
iz razmerja v vsemogočno prirodo, kakor je čuv
stvo ljubezni nastalo iz dotike med ljudmi .tako
je nastalo čuvstvo sreče iz stremljenja po višjem
I in boljšem, je izraz egoizma, ljubezni do samega
sebe. In to je tretji sestavni del vere.
Vidimo torej, da sloni vera na treh velikih
gonilnih čuvstvih: na čuvstvu zavisnosti človeka
od premogoenega bitja izven njega, čuvstvu lju
bezni v zvezi človeka s človekom in čuvstvu sre
če, hrepenenja po povišanju samega sebe. Kjer
ta čuvstva prevladujejo, tam prevladuje tudi
voni mid človekom in vera je bila v treh sestavnih
glavnih delili gonilnn moč človeka k omiki. Tudi
danes tvorijo največji del čuvstev v človeku ime
novana tri glavna čuvstva, zato človeka še danes
vlada najbolj vera.
s stopnjevanjem človeškega razuma peša in
jenjava čuvat vo zavisnosti od prirode, zavisnosti
ud vsemogočnega hitja, zato tvorita vsebino vere
pri modernem človeku ostali dve čuvstvi, to je
čnvstvo ljubezni do bližnjega in čnvstvo sreče.
Lahko bi rekli, da se ločita v stopnjevanju teh
čuvstev staro krščansko svetovno naziranje in mo
derno svetovno naziranje, ki se izraža tudi v so
cializmu. Tam pred vsem čnvstvo zavisnosti, tu
čnvstvo bratske ljubezni in enakosti ter hrepe
nenje po sreči posameznika v človeški družbi.
Kakor vidite, lahko imenujemo socializem ve
ro, blažjo in višjo od krščanstva. In zopet lahko
poreeemo: razum je glavni in temeljni sovražnik
krive vere, babje vere in poganstva. Zato na je
tudi glavni sovražnik klerikali/.ma, to je organi
zatorjev slepe vere, slepe pokorščine. Ločiti pa je
pojav klerikali/ma kot družabni pojav strogo od
onega vere, kajti vera je dana in vero ima vsak
človek in je sestav njegove notranjosti, klerikali
zeni pa je pojav kakor fevdalizem in drugi ena
ki družabni pojavi v teku človeške zgodovine.
Klerikalizetn ne pomeni nič druzega, kakor zlo
rabljanje verskega čuta po organiziranem sloju
malega števila ljudi v svrhe, da izkoriščajo verno
ljudstvo sebi v prid in v varstvo svojega gospo
darstva.
Ločiti pa moramo tudi konfesijo ali veroiz
povedovanje od vere ali religijo in klerikalizma.
A ko jo soeialno-deinokratična stranka ona ar
mada, ki se z vso silo bori proti klerikalizniu kot.
nezdravemu, gnjilemu socialnemu pojavu, so ne
mere reči, da se socialno demokratična stranka
bori proti konfesiji. V bistvu je socialno demo
kratična stranka interkonfesionelna. to je,da pri
znava vso konfesijo kot obstoječe in enakoprav
no. S konfesijo združen je pojm cerkve, to je
organizacije ljudi, ki so združeni kot ena celo
ta na podlagi ene konfesije. (Dalje prihodnjič.)