Proletarec. [volume], March 12, 1918, Page 4, Image 4

About Proletarec. [volume] (Chicago, Ill.) 1906-19??

Image provided by: University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

                
PROLETAREC
LIST ZA lKTF.KESE DELAVSKEGA
LJUDSTVA.
IZHAJA VSAKI TOREK.
— Lastnik in izdajatelj: —
Jagoslovanska delavska tiskovna
dražba v Chicago, Illlaeis.
Naročnina: Za Ameriko $'2.00 za celo
teto, $1.00 za pol leta. Za Evropo
92.50 u celo leto, $1.25 za pol leta.
Oglati po dogovoru. Pri spremembi
bivališča je poleg novega na/naniti
tudi stari naslov.
Glasilo alottnik« organizacij« Jugoal.
— McUliitUni mn v Ameriki. —
Vse pritožbe gledo nerednega pošilja
nja lista in drugih nerodnosti, je po
šiljati predsedniku družbe
Fr. Udovich, 1844 So. Rac in« At«.,
Chicago, III.
PROLETARIAN
Owned and published every Tuesday by
Sonth Slavic Workmen's Pub. Co.,
Chicago, Illinois.
Subscription rates: United States and
Canada, $2.00 a year, $1.00 for half
year. Foreign countries $2.50 a year,
fl.25 for half year.
Advertising rates on agreement.
NASLOV (ADDRESS):
"PROLETAREC"
4006 W. 31. STREET. CHICAGO. ILLINOIS
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Pennsloven: (iibunjc za tako
zvani Single Tax ' .so gotovo ne
sine zamenjavati s socializmom.
Oče tega gibanja je Henry (ieor
ge; njegovi nameni so pae refor
mist ieni, ne pa socialistični. Za
govorniki te teorije vidijo košček
socialnega vprašanja, ne py nje
gove celote. Oni mislijo, da se z
njihovo idejo razmere v sedanji
družbi tako z boljšajo, da jc sploh
ni treba odstraniti. Jedro zahteve
za Single Tax je to, da naj se pla
čuje davek le od vrednosti zemlji
šča samega, brez obzira na to, ee
je svet obdelan ali neobdelan, za
zidan ali pa prazen. Če stoji na
zemljišču hiša, naj se od te ne
plačuje davek, ampak le od zem
ljišča. Če je svet zapuščen, naj se
6 plača od njega ravno toliko dav
ka ,kakor ee bi bil spremenjen v
polje ali vrt. Namen je ta, da se
napravi konec špekulaciji z zem
ljo. Ako imam zemljišče, o ka
terem mislim, da se bo mesto če*
par let razširilo tja in se bodo Iju
dje trgali tam, bom danes, če gle
dam na profit, čakal, da pride čas,
ko ga lahko drago prodam. Oe bi
vPeljan Single Tax, ne bi mo
gel tako postopati, ker bi bil da
vek za prazno zemljo previsok,
torej bi ga moral zazidati, obdela
ti ali pa hitro prodati. — Da bi ta
ka reforma v sedanji družbi neko
liko koristila, se ne more tajiti
Ampak z rešitvijo socialnega
vprašanja nima to nič (»praviti
Zeinljišik problem je le majhen
del socialnega vprašanja; njeg.n
gla\ na vsebina je pa razmerje
nied delavcem in delovnim sred -
stvom. Namreč; Socialno vpraša
nje tiči osobito v tem, kako
>mj se masa ljudstva reši materi
jalno odvisnosti, ki dela njegovo
eksistenco negotovo in ga peha v
bedo. Ta odvisnost izvira iz dej
atva, da je lastnik delovnega sred
stva tudi gospodar dela in delav
ca in lastnik vseh izdelanih pro
duktov; da ne more delavec ni
kdar toliko zaslužiti, kolikor je
nyegovo delo vredno, ker ne bi
kapital imel profila, ki ga pa v
sedanji družbi mora iskati. Soci
alizem rešuje to vprašanje z za
htevo, da postanejo vsa delovna
sredstva družabna last, s čimer se
omogoči konec profitarstva in
človeškega izkoriščanja.
Zaveden sodrug: Razume sc. Za
vojno varčevalne znamke jamči
ameriška vlada prav tako kakor
za Liberty bonde. Meja vojno
varčevalnih znamk je ta, da jilt
kupovalci porabijo za svoje pri
hranke, katere b isicer vlagali v
kakšno banko.
A. M., Chicago: Tretje posojilo
svobode bo razpisano drugi me
sc<». Kdiij pridejo bondi na trg
objavimo, ko bo čas.
B. B., Penna. Da, S. D. P Z je
kupila za 10,000 dol. Liberty bon
dov; razume se, da je to lastnina
članstva kakor vse premoženj*
zveze.
Rdeči Slovenec: Pokojni Frane
*crdinand jc pripadal stranski
veji Oestcrrciith Brte. y.„ prps,0.
j« bil določen )>„
-Rudolfovi smrti, ker ni imel Franc
.lozef več direktnih moških po
tomccv Sedanji Kari je figura,
va^0r..bl ,hl! Pranc Ferdinand,
i aj\ecja kletev monarhije je ta.
da vlada kakšna klika za kult'
sami.
Cezarska blaznost
I.
I'gled, ki ga jc kujzcr Viljem užival po svetu
preti sedanjo vojno, gotovo ni bil posebno velik.
Niti v Nemčiji sami ni bil nikoli tuko spoštovan,
kakor jc želel in kakor si je domišljal, da je.
Viljem je vladar velike dežele. Zato se raz
ume samo po sebi, da je bil oficiolno respek ti
ran povsod, kjer je njegovo iuie pomenilo Nem
čijo. Toda če bi Nemci imeli ustavo, ki postav
lja na čelo države figuro iz mavca in bi razni po
slaniki iit veleposlaniki govorili v imenu kipa kot
reprezentanta dežele, bi užival oficiclno enak
ugled kakor živ človek, ki ima krono na glavi in
se imenuje "veličanstvo", pa je za veliki svet
vendar le simbol.
Viljem kot oseba je bil pa vedno veliko bolj
predmet dovtipa in satire, kakor objekt ugleda.
Po zunanjem svetu, vsaj tam, kjer je bilo kaj svo
bodne besede, je človek iz političnega in humori
stičnega časopisja lahko spoznal, da je bil vrhov
ni vladar nemškega cesarstva v splošnem čislu ve
liko bolj figura ooniioft, kakor pa resna politična
prikazen. V Avstriji so bili vsenemci, slepi ka
kor vsi šovinisti in fanatiki, edini, ki so spoštljivo
govorili o Viljemu; toda to ne pomeni nič, ker bi
se bili v prahu valjali tudi pred kozlom, če bi imel
natlov nemškega cesarja. Po republikanskih de
želah so se veselili, da ima monarhizem reprezen
tanta, ki tako sijajno predstavlja absurdnost mo
narhističnega principa, ('elo po avtokratičnih de
želah so se muzali, češ poleg kozlov, ki jih strel ji
Vilče, se vendar tanko zagovarja naš domači si
stem.
V sami Nemčiji ni veljal Viljem za nikakršno
veličino. I,isti kakor "Kimplieissinuis", " Ju -
gend", "Dor wahre Jakob", predstavljajoči ko
likor toliko različne, deloma nasprotne struje,
skupaj pa takorekoč kakor V ogledalu kazoči splo
šno mišljenje nemškega ljudstva, s<> se vjemali v
tem, da niso mogli za svoje risarje in humoriste
dobiti hvaležnejšcga predmeta od Viljema II Po
litično časopisje, zlasti v južnonemžkih državah,
I je bilo vedno zaposleno s kakšnimi kritikami go
spoda kajzerja. Celo rajhstag, nedvomno naj -
krytkcjsi parlament v vsej Kvropi, se včasi ni mo
gel izogniti debati o nepremišljenosti njegovega
veličanstva in se je enkrat, ko je gospor kajzer
zopet nekoliko preveč klepetal, celo toliko po
vzpel, da je upozoril njegovo veličanstvo na od
govornost, ki jo ima vlada za njegove besede. Ce
sarski majestet se je takrat čutil tako užaljen«*g",
da ni nekaj mesecev sploh javno govoril.
Razlogi za to neuvaŽsvanje kajzerja so bili
različni, ampak razumljivi. Nihče ne more dvo
miti, da je socialna demokracija s svojo močno or
ganizacijo, s trajno naraščajočo množico volileev,
s političnimi tulenti, ki jih je štela v svojih vrstah,
predstavljala v mirnih časih vsega spoštovanja
vredno politično silo. Od prvega dneva, ko je
prišel na prestol, se pa ni znal Viljem nikdar vži
veti v zgolj reprezentativno vlogo, ki bi jo mon
arh moral igrati v konstitucionalni državi in ki
mu nalaga — če ne v srcu, pa vsaj v javnosti —
popolno nevtralnost napram političnim strankam,
ker se mora smatrati za vladarja vsega naroda,
ne pa le te ali one struje. Da je v taki nepristra
nosti nekaj absurdnega, jo res; toda absurden je
ves monarhični sistem. Če hoče cesar biti stran
kar, mu jc kakor vsakemu državljanu odprta pot
v politično življenje za edino ceno, da odloži kro
no. Dokler pa ostane na prestolu, je dovolj bo
gato plačan za razmeroma majhno nalogo, da drži
jezik za zobmi, kjer je njegovo govoričenje in go
vorančenje nepotrebno ali naravnost škodljivo.
Viljem si ni znal v tem oziru nikdar naložiti
toliko zmernosti, kolikor na primer King (Seorge,
ki vsaj toliko razume, da je kraljevska civilna li
sta vredna nekoliko molčečnosti. Najrajši se je pa
njegov nebrzdani jezik zadiral v socialno demo -
k rac i j o, ki bi jo bil za vsako ceno rad uničil, pa
jo je s gvojimi besnimi napadi le pomagal večati.
Znani so njegovi izrazi o "brezdomovinski tolpi",
o "notranjem sovražniku", njegove grožnje, tla
pomaiulra socialno demokracijo, da jo pobijejo
konjska kopita i. t. d.
Tudi če jo človek cesar, no moro l>iti zanj po
polnoma brez pomena, ako si napravi sovražnico
iz stranko, ki zbere pri volitvah do Štiri miljone
glasov in pridobi ve«* kakor petino vseli sedežev
v parlamentu. Vsaka socialistična stranka mora
biti opozicionalna v vsaki monarhiji; to jo razum
ljivo brez vsake posebne razlage. Toda opozicija
lahko spoštuje svojega nasprotnika, proti katere
mu mora voditi boj zaradi načel; Viljem, ki je
svoje nasprotnike rovtarsko zmerjal, ni mogel
pričakovat i spoštovanja.
Drugi krogi na Nemškem so bili nezadovoljni
s kajzerjem zaradi njegovega nastopanja proti
Bismarcku. I'ri junkerjih in tudi večinoma pri
meščanskih krogih je bil ttisntark postal precej
šen malik . Z njihovega »tališča je bil tudi res več
vreden in za njihove interese je imel večje za
sluge, kakor tedaj mladi cesar, ki je enostavno
podedoval cesarstvo, skovano z Bisinarckovo že
lezno in krvavo politiko.
Na razmerje med kajzerjem in narodom jo
vplivalo tudi Viljemovo prusjaštvo. Kljub zodi
njenju cesarstva so ostala stara nasprotstva med
Prusi, Bavarci, Saksonci i. t. «1. živa in čim bolj je
kajzer naglašal svojo vrhovno moč, tem nervoz
nojfii so postajali partikularisti.
Razlogov za nesoglasja je bilo to?*ej dovolj.
Ostalo pa ni le pri tej disharmoniji, ampak Vi
ljem je dosegel, <la je postal v širokih \ rstali svo
jega naroda in ostalega sveta — smešen.
IT.
Nikjer ne manjka ljudi, ki so zaljubljeni vase
in si domišljajo dvakrat, petkrat, desetkrat več,
nejfo je res moči in sposobnosti v njih. V navad
nem življenju so taki ljudje sitni ali pa komični,
ali pa oboje skupaj; včasi pa služijo tudi drugim
za zabavo. Toda njih nevarnost je omejena na
kroK> v katerem imajo kaj moči in jo morajo iz
vrševati. Ni ilvoma,da je tudi ta nevarnost lahko
velika. Nesposoben in domišljav človek na čelu
kakšnega podjetja lahko povzroči toliko škode,
i da je sto drugih ne popravi; dovolj takih nepri
jetnih izkušenj imajo ljudje z raznimi javnimi
I uradniki, zlasti v nedemokratičnih deželah, kjer
i velja še privilegij plemstva in se razume samo \»b
j sehi, da mora vsak puhloglavi grofiček in brron
ček dobiti "njegovemu stanu primerno" službo,
pa potem pleza in skače čez glave starejših in
boljših na najvišja mesta. V Avstriji postajajo
aristokratični gospod k i okrajni glavarji v letih,
koso drugi, sposobnejši komaj koneipiati. V Nem
čiji so gotove politične službe sploh nepristopno
ljudem brez plemiškega naslova. Na Ogrskem je
aristokratičen predikat dokaz sposobnosti za vsa
ko javno mesto. V ondotnih armadah so posa
mezni polki, prikaterih po stari tradieiji ne more
biti oficirjev brez balonskega, grofovskega ali
kneževskega "dostojanstva". Zlasti pa je davno
veljal zakon, četudi nepisan, da je v diplomaciji
prostora le za ariatokrate.
Žal, da se bogovi niso nikdar ozirali na take
človeške institucije in ne dajejo tituliraniui sin
čkom dvojne poreije razuma. Zato pa je v gla
vah, v katerih ni mnogo pameti hi znanja, tem več
prostora za domišljijo in impertinenco. S čim
manjšim trudom se doseže mesto, tem bolj je mož
na njem pre|x-ičan, da je on naraVuost za to
ustvarjen in takorekoč od 1'oga poklican.
Noben prostor pa ne more hiti tako zapeljiv
za tako domišljijo, kakor tron, na katerem je re
prezctitirana najvišja človeškemu bitju dosežna
moč. Zaljubljenost v samega sebe postane tukaj
lahko prava maiiija, ki bi jo lahko označili za po
klicno bolezen vladarjev.
Viljem II. ni prvi monarh, nedvomno pa eden
j izmed tistih, ki se jih je lotila eezarska blaznost,
in v njem se je razvila do takega obsega, da je po
stala vsemu svetu nevarna. Dokaz je sedanja
vojna. \ iljemovo koprnenje po svetovnem go
spodstvu ni edini vzrok te vojne /.lasti socialist
ne more tako kratkovidno soditi ampak meti
drugimi razlogi vojne igra veliko vlogo.
Ako bi človek sodil po vesteh, ki prihajajo iz
Nemčije, bi moral misliti, da se je mišljenje o Vi
ljemu izza izbruha vojne do temelja izpreinetiilo
in da je i/, komične figure tekom vesoljnega kla -
nji- postal naroden junak, čislan, ljubljen in obo
žavan od vsega ljudstva. Noben satirični list v
Nemčiji ne objavlja več njegovih karikatur, s ka
kršnimi so se včasi T. II. Ileine, (Sulbranson in
drugi proslavili; noben pisatelj ne opisuje več
osebnosti, v katerih spozna čit atol j kljub izmišlje
ni okolici in tujemu imenu na prvi pogled hohen
zollernskega Viljema. Politično časopisje, koli
kor izvemo po telegrafienih izvlečkih, piše o njem
kakor o normalnem človeku in normalnem vla
darju.
Vojna segn globoko v mišljenje in čuvstvo -
, vanje prizadetega naroda in izpreinenja marsi
kaj v srcih iu glavah. Da sc je tudi na Nemškem
nuioog izpremeuilo, je gotovo. Nikakor pa ni ver
jetno, da se je utrdila v srcih nemškega nahoda,
1 zlasti nemških delaveex in drugih resno misle
! čili mož ljubezen do kajzerja in da se je prej -
šnja porogljivost izpremeiiila v spoštovanje.
Nikdar, niti v času Napoleonovih vojn, ki se
i smatra za dobo največjega ponižanja Nemčije, ni
bil nemški narod tako zatrt, tako potlačen kakor
I sedaj. Strašna mora, ki mu je legla na prsi, mu
! je omraeila tudi vid. Ali kar se poraja v tej temi,
1 in mora prejalislej izbruhniti ua dan, ne more
i biti mnnarhističnn vdanost in oboroževanje blaz
i nega kronanea. (Dolje prihodnjič.)
Kajzer Viljem hoče posnemati največje osvo
| jevalce sveta. Posnemovalec ni nikdar veleum. Ta
; ne posnema, ampak zajema i/, samega .>ebe. Kaj
j zer Viljem je velik v svoji domišljiji, toda maj
hen v duhu. Taki duševni pritlikavci ne osvaja
jo sveta.
Da l>i kajzer Viljem mogel osvojiti svet, hi
1 moral hiti svet pripravljen, da se poda v suženj
| stvo. Zdi se, da kajzer ne pozna sveta.
Napoleon je po sijajnejših zmagah, kakor so
Viljemove, končal svoje življenje na St. Heleni.
Kje ga konča Vileek?
Amoi (Kitajsko), 25. februarja. — l*o zadnjih
vesteh iz Svatova je prišlo pri zadnjem potresu v
amojškern ozemlju blizu I0.<MM) ljudi oh življenje.
Dohiti je čudne ljudi, ki mislijo; da se social
no vprašanje, in sicer v /in i.slu socializma, v mo
narhiji prav tako lahko reši kakor v republiki.
Kdor izreka tako mnenje, le dokazuje, da ne po
zna niti najprvotnejših pojmov socializma.
Ni je vede, ua katero se ne bi socializem ko
likor toliko naslanjal. To jc najboljši dokaz, da
mora biti socialistično mišljenje vsestransko in
postane pomanjkljivo, čim ni več tako.
•
Imeti trdo bučo, se ne pravi imeti trdna
načela.
Vsak človek so laliko zmoti. To ni zločin.
Ampak trdovratno vztrajati v zmoti, tudi če smo
jo spoznali, je smrten greh.
Šovinisti žele, da bi bila Tnlernaeiouala mrt
va. V svoji zahitosti mudijo, da jc iuternacional
nost nekaj vlabega, šovinizem pa nekaj vzvišene
ga. Zato smatrajo .sami sebe za "boljše" ljudi
in se easte kakor katoličan svetnike.
* •
Enostransko mišljenje rodi vedno napake.
Včasi nastanejo iz takih napak katastrofe.
Socialna produkcia.
Brez delavcev ne bi bila moč
kapitalistov vredna piškavega o
reha; brez delavcev bi bili vsi
stroji za nje mrtvi; bre/. delav
cev jini kapital ne bi dajal obre
Htii brez delavcev ne bi bilo pro
fita, brez profita pa ne bi imeli
nobene moči. Od delavcev je od
visno, ali stroji sploh delajo in
kakor delajo. Če oni ne bi delali,
ne bi* bilo ne hrane, ne obleke, ue
stanovanj, ne vsega tistega lu
ksuaa, ki ga samo bogatini uživa
jo. .lasno je torej, da so pravza
prav delavci bolj gospodarji, ka
kor pa kapitalisti. Ali delavci ve
činoma tega ne spoznavajo, zato
pa služijo kapitalistom na svojo
lastno škodo. Če bi delavci to raz
umeli, bi tudi vedeli, da je v e-;
diustvu njih moč, s katero lahko
vse dosežejo.
To sicer ni nič novega; en del
dela v v, ki je imel več pritožno-!
sti misliti, je to že spoznal. Po
sledice tefta spoznavanja so stav
ke. Delavci • že pogostoma po-'
služujejo tega orožja, ali prizna
ti moramo, da ne konča vsaka!
stavka z zmago delavcev in slu
čaji niso redki, da se položaj de
lavcev po takem poskusu cesto
po hujša. Ako iščemo vzroke ta
kih izgub, moramo priti do pre
pričanja, da škoduje delavcem
največ premajhna gospodarska
moč in pa pomanjkanje sloge. Ti
sti trenotek, ko delavci sklepajo
štrajk, so navadno vsi navduše
ni za boj, in če se more tak boj
v kratkem odločiti, je do
bro. Ako pa trajajo stavke da
I je časa, je slaba, kajti če zmanj
kajo sredstva za podpore, izgine
pri mnogih prvi pogum. Skrb za
življenje za družino, postane moč
nejša od prvotnega namena, za
puste svoje tovariše, gredo na de
lo, potegnejo še nekoliko delav
cev za seboj, in kakor hitro je
crsta veriga delavcev pretrgana,
je pogost oma štrajk že tudi izgub
ljen. Nesloga pahne delavec v
slabši položaj. Ali tudi če bi bi
li delavci enega podjetja složni
in dosti pogumni, da vztrajajo do
konca, še nimajo gotovosti, da
zmagajo, ker se lahko zgodi, da
pridejo delavci ml drugod in pre
vzamejo delo. Sloga mora tor?j
obsegati širše kroge; ne samo
delavci enega podjetja, enega
kraja, ene stroke, temveč delav
ci iz vseh dežel morajo biti zdru
ženi složni, zedinjeni, če hočejo
kaj velikega doseči.
Strajk je zadnje sredstva de
lavcev za dosego boljših življen
skih pogojev. Ali kakor za vsak
boj, je treba tudi za štrajk te
meljite priprave, tembolj, ker sc
; nahaja gospodarska moč večino
| nia v rokah nasprotnikov. A kdo
i naj izvede le pravice ?
Posameznik ne more izvesti
i nobenega boja, zato tudi ne more
izvršiti vseh priprav. Ker pa se
j gre v boju delavcev za korist vse
j ga delavnega ljudstva, je jasno,
da so za boj in za priprave pokli
cani vsi delavci. Treba je torej
organizacije, dobre organizacije.
; l'a še zanjo je treba dela, mnogo
dela, zavednega dela, in kar je
j posebno važno: vztrajnega dela.
i Namen organizazaciji pa mora
J biti delavski boj.
Kapital jc znak naše dobe.
Kapital so proizvajalna sredstva
v zasebni posesti in kar je s tem
v zvezi 11. pr. nadvrednost. To
historično kategorijo hoče socia
lizem premagati in sicer na ta
način, da podrnžabi produkeij
skaf proizvajalna sredstva in s
tem onemogoči izkoriščanje ljud
stva po posameznih kapitalistih.
To izkoriščanje je vsled razvit«<
blagovne produkcije, veliko in
povzroča za delavni sloj družab
no bedo. Nikakor ni s tem reče
no, da hoče socializem odpravi
ti bogastvo. Nasprotno je res, da
se v socialističnem sistemu boga
stvo zelo pomnoži, in sicer v ko
rist vsemu ljudstvu. Bogastvo
torej nikakor ne izgine, tudi bo
gus! vo v zasebni lasti ne. Soci
alist, ki stremi po tem, da odvza
me posamezniku sleherno mož
nost svobodnega razpolaganja z
njegovim posestvom itd., je uto
pističen socialist. Moderni socia
lizem hoče le kapital kot proizva
jalno sredstvo iztrgati iz moči za
sebne zlorabe.
< »arami ja proti individualni
zlorabi kapitala — kakor 01110
gočujc to današnja kapitalistična
družba — pa je kolektivna, t.
j. skupna last produkcijskih
sredstev.
Ta proces se ima izvršiti pola
gonia, potom zakonodajstva kot
najvišje sankcije vseobee «li-u
žabne potrebe in sile. Vsako ne
nadno in skupno "razo ruše
nje" kapitalistov je historično
izključeno. Izvršiti se more sumu
potom historično izvedenega do
govora in vztrajnega dela soci
alno šibkega razreda današnje
družbe.
Ta administrativni program
socializma zahteva pa sicer ne
absolutne, pač pa veliko večjo in
dividualno svobodo, nego jo ima
mo danes. Ta večja individualna
svoboda se zrcali v njeni bodoči
posplošenosti.
Gibalno pero, gonilna sila po
samezniku ali kakašne celote je
brez dvoma potreba. Potreba je
središče in izhod vsega narodno
gospodarskega gibanja.
I\> veliki večini je danes kapi
tal zasebna lasf. Ta pa je v vele
kapitalistični dobi že davno ne
hala biti središče in cilj potreb
nega proizvajanja, ker se osebna
last ne omejuje na osebno rabo.
Izdelovanje produkti-v se ne
vrši v velekapitalistični dobi več
radi potrebe posameznika in dru
žbe, temveč radi dobička v svr
ho množitve kapitala v rokah nof'
sameznika.
Socialno načelo torej je: Ko
lektivna produkcija. Temeljno
načelo proizvajanja bodi potre
ba uporabe za ljudi. S lom |>i bi
la odstranjena ena najhujših ne
sreč kapitalističnega obrala, kri
ze, ki pahne vsakokrat, ko nasto
pi, na tisoče družin v bedo in ne
srečo.
Zahteva torej socializem ko
lektivno produkcijo, dočim kolek
tivni konsutit kol nepotreben
j in postranski zavrača.
PRESELJEVANJE PTIC.
Povratek ptic v svojo domove
in kako najdejo vsako loto svojo
I pot nazaj v rojstni kraj. d asi rav
no potujejo včasih na tisoče milj,
je ena izmed čudovitih prikazni
v naravi, katere se ni se pojasnilo
na zadovoljiv način.
Zadovoljivemu odgovoru na to
vprašanje se najbolj približuje
domneva, da imajo ptice spomin,
da so v .stanu spoznati in da tudi
v resnici spoznavajo predmete na
poti. Iz ljubezni do Hturcga do
li.ovja |>a lete proti severu, do
kler ne zapazijo značilnih znakov
njih prejšnjih bivališč. Raditcga
se tudi izjavlja, da vodijo tropo
starejše ptico, ki so premerile isto
pot že večkrat.
Nobenega dvoma ni, da imajo
ptice bolj izrazit instinkt jrlcde
smeri, kot pa jra ima človek. Tako
na primer lahko slede zemljepis
ni črti dolžine skoro popolnoma
natančno, kar pomeni, da si izbe
rejo najkrajšo črto in to po in
stinktu. Ta najkrajša črta <pa mo
ra biti seveda ravna črta. Vsled
tega "jadrajo tako naprej v zra
ku, dokler ne pridejo do domače
ga mesta, kjer se vstavijo ter pri
čno graditi svoja gnezda.
Da pa nista le spomin in vid, ki
vodita ptice pri selitvi, je razvi
dno iz dejstva, da letijo nekatere
ptice-selivke tudi ponoči, ko ni
nikake luči in ko ne morejo vide
ti njim znani1!« predmetov. Kapi
tan, ki vodi svojo ladjo, ima po
trebne instrumente, da ne zgreši
svoje odkazano poti. Ptice pa
nimajo nikakili zemljevidov ali
konupa.-ov, ki bi ji >1 vodili ter
jim kazali pot.
Dosedaj nam ni znano, kaj je
pravzaprav 0110, kar usposobija
ptice, dn najdejo svojo pot nazaj,
in sicer stalno leto za letom.
Vse. kar smo bili doslej v sta
nu ugotoviti, je to, da so ptice
sparijo, zgrade svoja gnezda i»
vzgoje mladiče. Prostor pn, kjer
so prišli mladiči na svet. sr pri
ljubi tudi sta riše 111 in to ljubezen
do rojstnega kraja je pripisovati
instinktu, ki je lasten tudi člove
ku in ki se pojavi najbolj izrazito
v takozvanein domotožju.
Znano je namreč, da se domo
tožje no tika toliko ljudi, ki žive
v dotičnem kraju, in tudi ne pri
jateljev, znancev in v številnih
slučajih niti ne sorodnikov. Po
motožje ima za predmet kraj, v
katerem je preživel človek svojo
mladost in s katerim krajem so
zvezani njegovi najlepši, najjas
nejši spomini.
Hermann 0. Sehwesingor, ki jc
bil tajnik cesarja Maksimilijana,
ko je vladal v Mehiki, je umrl na
svojem domu v Perkeley, Cat,
star 78 let.