Proletarec. [volume], March 12, 1918, Page 5, Image 5

About Proletarec. [volume] (Chicago, Ill.) 1906-19??

Image provided by: University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

                
Scydlcr obljubuje.
Von Seydler je ime tistega plemenitega go
spoda, ki upravlja ttedaj kot ministrski predsed
nik notranjo politiko Avstrije. Na zunanjo politi
ko ima vsled konfuzne organizacije habsburške
monarhije zelo malo vpliva, kakor je zunanja po
litika tudi parlamentu odtegnjena. Iz nekakšne
milosti se včasi dovoli poslancem v državnem zbo
ru. da zinejo kakšno besedo o zunanjih razmerah;
ali to je tudi vse. 0» kakftnem odločovanjn v takih
vprašanjih ni govora.
Toda teorija, da sta notranja in zunanja po
litika ločeni panogi, katere so se držali državni
ki stare šole, misleči, da se mora svet sukati po
njihovih pravilih, niina že davno nobene veljave.
Kakor se na primer politika in gospodarstvo ne
moreta ločiti, kakor so justica in socialne razme
re tesno spojene, kakor so sploh v praktičnem
življenju povsod vezi, tako se tudi ne more po
tegniti mejna črta med notranjo in zunanjo po
litiko, pa voditi vsaka v drugi smeri in vsaka po
drugih načelih.
Bas Avstrija daje očividcu zgled, kako vpli
va notranja politika na zunanjo in narobe.
Avstrija je imela — in še ima — alianco z
Nemčijo. To je bil temelj njene zunanje politike.
Bil je |x>polnonia avtokratičen plod njene tajne
diplomacije. Po imenu je bila zveza med Nemčijo
in Avstro-Ogrsko, v resnici je bila zveza med
dveuia cesarjema. Zastopniki vladarjev so jo skle
nili v imenu monarhov in noben parlament je ni
mogel' ovreči, niti delegacije ne, ta karikatura
parlamenta, kateri so bile dovoljene debate o zu
.ailji politiki, a nič razun debat.
Avstro-nemaka zveza je morala v svojem in
teresu gledati, da si utrdi temelj svoje trajnosti,
»' Nemčiji to ni bilo težko; tam se je na Avstrijo
vedno gledalo kot na vazalko in kar je bilo nem
ško-nacionaluega, je bilo s tem razmerjem zado
\o jno. Drugače pa je bilo v Avstriji. Tudi tukaj
so nemšk! nacionalni slavili zvezo. Niso jo pa slo
vanski narodi, ki so v njej videli mogočno oporo
agresivnega šovinističnega germanizma. Ne mo
re se reči, da so vsi slovanski krogi spoznavali
glavno nevarnost te zveze, ki je venomer grozila
l'.\ ropi s porušenjem miru. Toda razumeli so na
cionalno nevarnost, ki je zanje tičala v tej zvezi.
Avstrijski vladi to ni bilo tajno; saj je ve
dela, da se je to res nameravalo s habsburško
hohenzolernsko alianco. Da odstrani kolikor mo
goče zapreke, je torej morala nastopati proti ele
mentom, ki niso bili navdušeni od take zunanje
politike. Notranja politika Avstrije je morala za
radi njene zunanje politike biti protlslovanska in
nemško nacionalistična. In res je bila taka.
Na drugi strani ni mogla taka notranja poli
tika ostati brez vpliva na zunanje razmere. Av
strija je polna narodnosti, ki imajo lakoj onstran
meje enakorodne sosede. Poljaki v Galiciji so geo
i'rafičfto spojeni s Poljaki v Rusiji in Prusiji; U
krajlncl v Galiciji in Bukovim se dotikajo Ukra
jincev v Rusiji, oziroma sedaj v Ukrajini; Ru
muni v Bukovini in na Sedmograškem pogledajo
čez mejo, pa imajo tam rojake; Jugoslovani si pre
ko vseh južnih inej podajajo roke z Jugoslovani.
Vse to ne bi bilo za Avstrijo nič hudega, če
bi bila o pravem času spoznala, da ne more eksi
stirati in se razvijati kot nacionalna država, am
pak da mora najti obliko, v kateri se vsaka narod
nost lahko popolnoma svobodno razvija in se te
daj vse skupaj prostovoljno zaradi skupnih inte
resov združijo za skupno oskrbovanje tistih za
dev, ki so jim vsem enake. Na ta način bi bila
Avstrija lahko ustvarila skupnost, v kateri bi se
bili vsi deli dobro počutili in ne bi bili želeli no
t ene ločitve.
Tega pa Avstrija ni .spoznala iu po svojem
bivstvu tudi ni hotela. Njeni državniki, večino
ma arutokratične mediokritete s podedovano re
akeionarnost jo, so prezirale vse v dejstvih tičeče
pogoje in vse naravne zakone razvoja, pa so si
domišljali, da lahko šiloma napeljejo življenje na
rodov v umetno izdolbeno strugo. 1'stanoviti so
hoteli nemško-madjarsko monarhijo, in v ta na
men se je moralo vladati proti vsem narodom, ki
3e niso marali ponižno vkloniti tej zahtevi.
Vpričo take zatiralne politike ni mogla so
rodnost preko meje ostati brez vpliva. Narod, ki
ni po<l habsburškim žezlom mogel dohiti niti iz
obraževalnih sredstev in je v vsakem ozira čutil,
da se z njim ravna kakor s heloti, je začel povsem
logično upirati oči k zunanjim rojakom, ki so bili
vsaj od tega teptanja neodvisni. Na vseh koneih
in krajih je v Avstro-Oprski nastala irredenta,
četudi je bila dolgo bolj kulturna, kakor poli
tična. Zakrivila jo je avstrijska politika sama.
Vlada je to opazila; morala je opaziti, ker je
s svojim ravnanjem sama gonila narode v to
smer. Namesto da bi bila, dokler je bil se čas, po
pravila svojo kardinalno napako, je pa še pove
čala pritisk in hotela hudiča izgnati z lieleebu
bora. Protinlovanska notranja politika se je prena
šala na polje zunanje politike.
Najbolj očitno je bilo to v taktiki napram
»b'.fl|6hlovaiion). Njih najvažnejši sosed onstran me
jp jf' bila Srbija. Nekakšno vzajemnost s Srbi so
iskali avstrijski Jugoslovani večalimanj že v ta
kozvani ilirski dobi. Vse Ribanje je bilo takrat
idealistično. Nihče ni govoril 0 odrepljenju «1
Avstrije, skoraj nihče ni mislil na to. Avstrija tia
ri« je s svojo odiotično perfidnostjo izsilila, da je
prešli ideja polagoma tudi na čisto politično po
lje, kjer pa je tudi 5e dolgo ostala meglena.
Toda habsburškim lakajem je zadostovalo, da
živi nekakšna jugoslovanska ideja in da igra.
bolje rečeno da mora po naravnem položaju Sr
bija igrati neko vlogo v njej. Kaj bi bilo po krat
kovidnem mišljenju omejenih politikov bolj eno
»ta* no za uničenje ideje, kakor da se uniči Srbija ?
Odkar se je poizkus z Milanom, s tem krona
nim, a plačanim agentom Dunaja, ponesrečil, je
bila vsa politika Avstrije sovražna Srbiji. Izra
žala se je v trgovinskih pogodbah, ki so imele
očiten namen napraviti iz Srbije popolno gospo
darsko vazalko Avstrije; izražala se je v aneksi
1 ji Bosne in Hercegovine; izražala se je v avstrij
skih niahinaeijah tekom prve in druge balkan
ske vojne in po hukareikem mini; svoj logičen
zaključek je leta 1!»14. dobila v napadu na Srbijo.
Notranja politika je dirigirala zunanjo politi
ko. Škodo ima ves svet.
Sedaj prihaja gospod von Seydler z nacional
nimi obljubami. Čez Amsterdam prihaja sledeče
poročilo:
"Avstrijski državni zbor je sprejel provizo
ričen štirimesečen proračun po govoru ministrske
ga predsednika von Seydlerjn, v katerem je dejal,
da se vlada nagiba k principu praviee avstrij
skega ljudstva do avtonomije v mejah svojega
ozemlja, ne pa onstran meja dežele."
"Vlada — je dejal Seydler — se drži tudi
pravice samoodločevanja, dokler se strinja z ohra
nitvijo in razvojem vse države. Obenem je vlada
sprejela načelo narodnega samoodločevanja, po
katerem ne sme nobena narodnost zatirati dru
ge in po katerem je vsak narod opravičen do
lastnega življenja na lastnem ozemlju."
Dr. Seydler je naznanil, da bo predložen dr
žavnemu zboru v tem zinislu načrt, ki se bo zlasti
havil z jugoslovanskim vprašanjem, katerega re
šitev se bo vjemala z dinastičnim interesi in s
kraljevsko vlado južnih Slovanov. Obenem je mi
nistrski predsednik naznanil, da so bili storjeni
koraki zoper sovražno propagando v Avstriji.
"Ilerr, dtnikel ist der lirde Sim" — nejasna
misel tvojih je besed pravi Sehillcr v neki pes
mi. Tako bi se lahko reklo tudi gospodu Seyd
lerju, lej najnovejši zvezdi na polju avstrijske
politike, o katere luči ni prej živ krst ničesar
vedel.
Kako, gospod, da ste se nenadoma i/. Savla
izpretnenili v 1'avla ' bi lahko vprašali. Saj Se
ni davno, l;o je isti gospod von Seydler v parla
mentu izjavil, da je sanioodločevanje nan dov v
Avst riji nemogoče.
Toda v slavni liabsbui-ški monarhiji se gode
take reči. Meseca avgusta 1905 je baron Oautsch
v dunajskem državnem zboru slovesno izjavil, da
ne bo v Avstriji nikdar splošne in enake volilne
pravice; v!2. novembra 1!'05 je baron Oautseh v
dunajskem parlamentu napovedal, da predloži
volilno reformo na podlagi splošno in enake vo
lilne praviee; meseca februarja 1906. jo je res
predložil.
Vmes je bila le neka malenkost: Revolt a so
cialue demokracije po vsej Avstriji, ki je bila pri
pravljena po vsej Avstriji, ki je bila pripravljena
na vse in je imela tako elementarno moč, da je
potegnila vse količkaj demokratične stranke za
sabo. Tisto uro, ko je baron (»autseh a* trrski pala
či na FVanzensringu napovedoval volilno refor
ma, so na tlaku pred parlamentom odmevali ko
raki delavcev, katerih je četrt miljona marširalo
po mestu.
Kaj pa jc povzročilo preobrat v mišljenju se
danjega ministrskega predsednika!
Hodimo previdni, kadar govori ofieielna Av
strija. Times Da nana et doma fcxrentes.
Na oni strani slišimo irospodit Seydlerja, ki
obljubuje avstrijskim narodom nekaj takega ka
kor avtonomijo. Na drugi strani vidimo, da jo
bil sprejet provizoricni proračun, kar se gotovo
•ni moglo zgoditi brez "lasov nemških nacioual
eev, katerim moramo prišteti tudi nemške krščan
ske soeialce.
C'udno! Kdaj so nemški naeionab-i postali mi
govorniki narodne avtonomije! Njih program —
in v tem so se v jemale vse nemške meščanske
stranke — je v glavnem obsegal centralizacijo dr
žave, nemški državni jezik in privilegij za nem
ščino po vsej državi, torej tudi po krajih, v kate
rih ne žive nobeni Nemei. (Scrmanizacija, ki je s
tem četudi prikrito napovedana, se ne strinja z
avtonomijo narodov, (Jlasovanje za proračun v
parlamentu pomeni zaupnico za vlado. Kako mo
, rejo nemški nacionalci zaupati vladi, ki resno
misli na priznanje satnoodločevanja narodov?
Tujcu v avstrijski politiki bi bila to uganka,
ki se ne da razvozi jat i. Nam se zdi, da razumemo
to protislovje. Co so nemški nacionalci glasovali
za proračun, morajo cd Seydlerja imeti garan
cije, da se ne zgodi nič, kar bi križalo njegove
račune. Tisoč verjetnosti je, da so vse Seydlerje
vc obljube neodkritosrčne, kar jc že staro pravi
lo v politiki halisburške monarhije.
Večaliiiianj izraža to tudi Sevdlerjeva so
fist ika, ki se igra z izrazom " sam ood loče vanjo"
avstrijskega ljudstva, drugič o pravici samoodlo
čevanja, ki se strinja z ohranitvijo in razvojem
države, tretjič o narodnem samoodločevanju, in
naprded prihaja z načrtom, ki se bo predvsem
pečal z jugoslovanskim vprašanjem.
Kaj pomeni lo modrijansko razlikovanje?
V ruskih zahtevah, v AVilsonovih govorih, v
socialističnih resolucijah smo jasno čitali "pravi
co vsakega naroda, naj bo velik ali majhen, da
sam odločujo o svoji usodi."
(iospod von Seydler morn podpirali zunanjo
politiko grofa ("črnina. Plemenitemu roprozontan
j In gospoda Karla, ki ga ('ehi imenujejo "Karel
Novak, upravnik avstrijske konkurzne mase," go
i ri za nohti. Had bi prišel do miru in rešil monar
hijo, ampak resnični /misel demokratičnih mirov
nih pogojev mu ne diši. Zato je dobil dr. Seyd
ler nalogo, da nnsuje svetu peska v oči. češ: Mi
smo res tako demokratični, kakor je govoril.naš
zunanji minister in se postavljamo na stališče sa
ni oodloeevanja. —— Kakšno je to sainoodločevanje,
| naj pa ugihnjo ljudje, ki radi rešujejo uganke.
Ali si bo svet da* nasuti habsburškega peska
v oči T
m.
Kar je govoril Sevdler, je nekako podobno
narodni avtonomiji.- Pcscde predstavljajo včasi
zelo različne vrednosti; izraz "avtonomija" ne
pove sam na sebi ničesar. Avstrijski ministrski
predsednik jo že o priori omejuje z nnglašanjem
državne eelote.
Z "avtonomijami" imamo t udi nekoliko iz
kušenj. Teoretično s« dežele ali "kroiiovine" uži
vale gotovo avtonomijo. Njeni znaki so bili dežel
ni zbori in deželne uprave: Deželni odbori z de
želnim maršalom ali glavarjem na čelu. Ta avto
nomija se je raztezala tako daleč, da je mogel de
želni zbor na deželne stroške napraviti kakšen
niostič čez potok, pobirati naklado na državne
davke in posredno subvencionirati vlndajočo
stranko. O politični avtonomiji seje moglo le ko
mu kaj sanjati. Narodna avtonomija je bila iluzi
ja, ker niso bili narodi niti konstituirani, tem
več razmetani po raznih "krunovinab."
Občine z lastnini statutom so načeloma avto
nomne. Zato je morala n. pr. Ljubljana proti svo
ji volji sprejeti državno policijo in plačevati zanjo
več, kakor prej za svojo lastno. Zato je deželni od
bor ovrgel vsak sklep, ki je iinel kaj socialne bar
ve. Zato je cesar razpustil občinski svet, če ni
ležal na trebuhu in »drekel ne všečnemu županu
potrditev.
Na papirju je llrvaška-Slavouija imela naj
obširnejšo avtonomijo. Bila je "samostojna" v
notranjih, justičnih, učnih in agrarnih zadevah.
Toda bana, najmarkantnejšega reprezentanta te
"avtonomije* 'je cesar oziroma kralj imenovat
na predlog ogrskega ministrskega predsednika.
Vojaštvo je bilo podvrženo avstro-ogrskemu voj
nemu riinist rst vu, domobraiwtvo pa ogrski vladi,
in če so si Hrvatje domišljali, da jim garantira
avtonomija nekakšne pravice, so jim tuje puške
vtepale "pamet" in "lojalnost" v glavo. Lepa
avtonomija, ki omogoča kralju, da razpusti sabor,
imenuje kraljevskega komisarja in odpravi vse
ustavne pravice do zadnje pike!
Kdor bi prišel z Marta na zemljo, bi si mor
da da! dopovedati, da namerava Avstrija sedaj
kaj poštenejšega. Kdor jo pozna, ji ne more za
upati čez plot. Popolnoma pa mora izgubiti vero,
če sliši Sevdlerja govoriti o reševanju jugoslovan
skega vprašanja.
Avstrija je polna narodnih problemov. Tudi
če bi .»e postavili na stališče, da ostane habsbur
ška monarhija po vojni nerazpuščena, bi morali
vzeti vsa njena narodna vprašanja kot verigo pro- ,
hleraov, ki se morajo rešiti po enem načelu, torej
tudi sočasno. Pravičnost je pravičnost brez obzi
ra na geografijo in jezik.
Avstrija je že "reševala" narodna odnosno
jezikovna vprašanja, kadar je voz notranje poli
tike popolnoma obtičal v blatu ali pa kadar je
hotela odvrnili pozornost od kakšne posebne za
deve. Tako reševanje je bila avstrijska apeeiali
teta, kos avstrijskega oficielnega humhugarstva.
Vsak problem se je posebej reševal v posa
mezni .deželi. Tako se je vsakemu slučaju lahko
podvrglo drugo načelo. Tako se je v kraju, kjer
so bili Slovenci v manjšini, postavil princip, da
j odločuje večina; kjer so bili v večini, se jim je
pa sugeriralo, da je le na podlagi kompromisa
mogoče živeti. Tako so se ustvarjale umetne par
lamentarne večine, tako se je namesto narodne
koncentracije še bolj pospeševala narodna raz
cepljenost.
In sedaj hoče Seydler zopet obravnavati vsak
problem posebej, to se pravi, vsakega po drugem
! načelu, kakor se mu bo zdelo najbolj primerno za
interese "-.»kupne države" in dinastije.
Po takih receptih ni mogoče speči užitnega
j kruha. .
A propos jugoslovansko vprašanje!
Kadar slišimo to besedo iz Seydlerjevih tist,
j nam je ves humbug razumljiv. Avstrijski mini
! sirski predsednik predloži dunajskemu državne
| mu zboru načrt, ki naj reši to vprašanje.
A dunajski parlament k« -sploh ne more reši
li, ker — ni kompetenten.
Jugoslovani žive, če jemljejo le habsburško
monarhijo v pošte v, v avstrijski polovici, v avto
nomni Hrvaški, na Ogrskem in v Bosni-Hereego
vini ki ima poseben državjiopravni položaj.
Funkcije dunajskega državnega zbora obse
gajo le avstrijske dežele. Ta parlament bi v naj
boljšem slučaju lahko spojil Jugoslovane avstrij
sko polovice recimo v kakšno administrativno
enoto. S tenl bi bil značaj jugoslovanskega pro
blema premajhen, ne hi pa vprašanje bilo rešeno,
Celo v monarhiji sami bi Jugoslovani ostali raz
deljeni v najmanj štiri dele: V avstrijske, hrva
ške, ogrske in bosansko-hercegovske. Kje pa o
stanejo še tisti, ki niso podvrženi habsburški av
tok raciji ?
Vztrajajmo še malo na predpostavki, da osta
ne avst ro-ogrska monarhija živa in cela. S tem bi
bilo rečeno, da se mora vprašanje*hahsburških Ju
goslovanov rešiti ločeno od Srbije, Orne Oore itd.
Tudi za tako rešitev, ki pu ne bi bila dejansko
nikakršna rešitev, bi bila vsaj združitev teh Ju
goslovanov neizogiben pogoj.
Danes pa ni ne enega parlamenta, ki bi bil
kompetenten za ves kompleks. Delegacije, ki rc
pre/.entirajo na najkomičnejši način skupno mo
narhijo, nimajo vpliva na notranje zadeve, am
pak -.<c sklicujejo le zato, di dovolijo skupnemu
zunanjemu, vojnemu in finančnemu ministru pro
račun.
Kdo naj torej reši jugoslovansko vprašanje
v okvirju monarhije?
Preden bi se moglo pričeti delo takega reše
vanja, bi se v vsej Avstro Ogrski morala izvršiti
notranja politična revolucij,!, ki bi odstranila se
(lanjo parlamente in omogočila ustavodajno skup
ščino vseh avstro-ogrskih narodov. Brez tega «e
ne morejo sniti vsi avstro-ogr.iki Jugoslovani. Če
bi pa prišlo do lake konstituante, ne bi bili tam
le Slovenci, Hrvatje in Srbi, ampak tudi Nemci,
Mad juri, Čehi, Slovaki, Poljaki, Rusini Rumuni,
Italijani, I«atini itd. In tedaj bi bilo smešno refie
vati samo jugoslovansko vprašanje namesto vpra
šunja vseh narodov.
Kje na vsem svetu je tisti hlagodušni idealist, ki
verjame, da je Seydler pripravljen na tako revo
lucijo in nu neizogibni boj za madjarsko vlado T
Jugoslovani ne pojdejo na te limanice, ostali
zatirani narodi Avstrije menda tudi ne. Seydler
in Čemiu pa mislita, da sedejo nanje nekateri
faktorji izven avstrijskih meja.
I'u ne verjamemo.
V.
Bil je čas, ko je bila avtonomija za avstrijske
narode resen problem. Nekdaj bi se bili s tako re
šit vijo zadovoljili. Nobeden teh narodov ni zahte
val svetovne vojne zaradi sebe samega.
Toda kar se v politiki zamudi, je včasi zamu
jeno za vse čase. Na dnevnem redu ne stoji več
avtonomija avstrijskih narodov, temveč pravica
samoodločevanja.
Če bi bilo leto 1K48. iz Avstrije naredilo fe
deracijo svobodnih narodov, bi se bili doslej se
demdeset let razvijali na taki podlagi in prišli
v svoji evoluciji na stopnjo, na kateri bi lahko
kulturno skupaj živeli s svojimi rojaki izven dr
žavnih meja. Taka Avstrija bi bila postala ognji
šče prostega napredka v srednji Evropi in siabejši
sosedje bi se naslanjali nanjo. Avstrija bi bila po
stala miniaturna slika idealne Evrope: Zedinjc
nih evropskih naicdov. Dajala bi svetu zgled, ka
ko se more samostojnost in sodelovanje za skup
ne interese spraviti v harmonijo.
Kar se ni zgodilo o pravem času, nima več po
mena, kadar je prepozaio. Za Avstrijo pa je pre
pozno, da hi sc preporodila. Izgubila je za to po
trebno vitalno moč.
Zaupanje narodov je zapravila že pred voj
no. Tekom vojne jih je napolnila z nevtolažnim
sovraštvom. Treba je le pogledati, kako silijo vsi
narodi iz te bankrot ne države. To elementarno
stremljenje je nepremagljivo. Kakorkoli bi se ure
dile razmere, narodov ne bi zadovoljile brez neod
visnosti. Taka čuvstva, z najbrntalnejšinii perse
kueijami vcepljena narodom, se ne dajo zatreti v
srcih. Spomin, da so morali po sili z orožjem v
roki .služiti sami proti sebi in zatirati svoje inte
rese, ne umre.
Avtonomija je mogla biti dobra, dokler je
bila cilj narodov samih. Avstrija je prisilila na
rode, da so si postavili nove cilje — samostojnost.
Kdor misli, da odstopijo cd njega, ne pozna psi
hologije narodov. Avstrija ise šiloma lahko zopet
skuje, ali nobena sila ne more narodom vzeti ne
mira, ki bi jih neprenehoma gonil na nove, mor
da obupne poiskuse za neodvisnost in taka Avstri
ja bi nujno bila s svojimi notranjimi boji vir
nevarnosti za vso Evropo.
Kako naj se sploh pride do take avtonomije
v Avstriji, ki ne hi bila le "camouflage?" Z no
tranjo reformo po milosti Habsburžanov se to ne
more pričakovati. Avstrijska revolucija, ki bi to
izsilila, ni na obzorju, a če bi prišla, se tudi ne bi
u-itavila pri avtonomiji.
Le poraz Avstrije, ki bi omogočil, da sc ji
vsilijo taki mirovno pogoji, kar pa ne bi bila fak
tično nikakršna diktatura, "ker bi s takimi po
goji soglašali narodi, bi mogel privesti pošteno
avtonomijo. Tak poraz bi pa z enakim naporom
lahko podal narodom pravico samoodločevanja,
katere rezultat bi nedvomno bil razpust habsbur
ške monarhije. Če se more z enakim trudom iz
vršiti popolno delo, zakaj sc pehati za polovi
čarskim.
Trockij imenuje Avstrijo v svoji knjigi sred
njeevropsko Turčijo. Pokojni Pernerstorfer jo je
nekoč tako imenoval. Vsi zatirani narodi sodijo
tako o njej. Bila je nevarna Evropi; če ostane, ji
ho nadalje nevarna. Torej proč z njo v interesu
svobode narodov, v interesu evropskega razvoja,
v interesu svetovnega miru.
Šovinističen kričači si navadno domišljajo, da
spadajo mod napredne ljudi. To zlagano bajko
jo treba enkrat temeljito razdreti. Šovinist, je
človek iz preteklosti, ki vlači breme mrtvih sto
letij s seboj in okužuje zrak s smradom poko
pališča.Šovinizem je coklja na vozu napredka, ata
vističen pojav v evolueiji. Nazadnjaki niso ko
ristni človeštvu, temveč mu škodujejo, in le blazni
jih morejo slaviti.
Šovinisti bi radi zgradili klošter z najstrož
jimi pravili, da bi ne prišel narod z nikomer on
kraj zidu v dotiko. Oni pa bi bili gvardiani. Kaj
ti po njihovih nazorih je vse nevarno, kar ni do
ma v kloštru. Taki so kakor starši, katerih otroci
se morajo neprenehoma držati maminega krila; ti
otroci ostanejo otroci do svoje smrti.
Internacionala bi bila mrtva, če bi jo mogel
umoriti strup sovraštva. Saj ga brizgajo vanja
nočindan. Ali ona se smehlja, kajti zoper take
otročje atentate je imuna. Močnejša stredstva v
močnejših rokah je niso mogla umoriti. Bezniško
zmerjanje zbesnelih šovinistov ji bo toliko ško
dovalo kolikor večerni veter hrastu.
Mi nočemo, «la bi naš narod ostal otrok; zato
zahtevamo zanj odprta vrata v svet, da ne osta
ne skrit za pečjo, ampak da najde svoj prowtor
v človeštvu.
Porušite kapitalizem. 1'niČite izkoriščanje in
boja med delom in kapitalom bo konec. To je vsa
medrost. l>ol s kapitalizmom!