Published and distributed under permit No. 424 authorized by the Act of October 6, 1917, on file at the Post Office of Chicago, Illinois. By order of the President,
A. S. Burleson, Postmaster General.
' * «• koristi delavskega
, , udatva. Delavci so opra
I *Ueai do vsega, kar pro.
ducirajo.
. ll.it paper i« devotsd to
, the interest* of the work
j iug class. Workers are
entitled to all what they
produce.
STEV. (NO.) 559.
Kntered as ■rcond-cla** matter. Dec. 6. lt»07. st thr po»t uffics
at I kirno, 111., under the Act of l'oni<rea» of March 3rd. 1«TV.
Office: 4008 W. 31. St., Ckicago,
Delavci vseh dežela, združite se!"
SLOVENSKO GLASILO JUGOSLOV. SOCIALISTIČNE ZVEZE
CHICAGO, ILL., DNE 28. MAJA (MAY 28th) 1918.
PAZITE
ta številko v oklepaju, ki
<• nahaja poleg vašega
naslova, prilepijo.
nega spodaj ali a*
ovitku. Ako je (560)
številka
tedaj vam s prihodnjo it«,
vilko našega lista potečo
naročnina. Prosimo, pa.
novite jo takoj.
LETO (VOL.) XIII.
.Jugoslovani so nehvaležno ljudstvo in dobri
cesar Kuri bi si moral pravzaprav vzeti /.a zgled
starotcMamcutarncga Jerobeama, ki je hotel bi
•ati Žide s škorpioni. Odkar uživajo blagodati
Habsburžanov, so bili vedno pijani in božatii
:» namesto da bi se na kolenih zahvalili za vse
dobrote, bi se radi kar iznehili presvetle habsbur
ške dinastije. Nehvaležni kakor so, pravijo, da so
bili sioer pitani, ampak s strupom in pelinom, da
so bili sicer božani, ampak /. železu«) rokavico. Pa
ne spoznajo, da je bila to le vzgoja, ki je imela
•za namen kulturo, kateri naj bi oni služili le kot
gnoj, za kar ni treba nobenega truda.
Vsem svetnikom in svetnicam božjim bi se
morali »Jugoslovani zahvaliti, da imajo tako do
brosrčne gospodarje, ki jih ne pokopljejo in iz
trebijo popolnoma, ampak jih pobesijo in po
st reljaju le par tisoč. Toda kaj! Habsburška mi
lost ploh ne pozna nobenih meja: v svoji brez*
primerni prizanesljivosti in dobroti hoče gospod
Kari ksn- sam ustvariti Jugoslavijo.
1/. Londona prihaja poročilo, kako sta se Vi
ljem in Karl .-poia/.uinela tudi o tem vprašanju.
St\ar pač ni popolnoma nova. S** ko je bil
stari Franc Jožef živ, je Avstrija "reševala" ju
goslovansko vprašanje. Nikar se čuditi, da ga šc
ni rešila. Taka stvar vzame časa, posebno če se
ideje o načinu reševanja' tako izpremiajajo, ka
kor so se menjavale v Avstriji.
Ampak sedaj >o prišli do definitivnega na
čina rešitve. Del'initiveu bo \ saj dotlej, dokler
si ne izmislijo zopet kakšne druge metode.
Kakšen pa je ta način.'
Londonsko poročilo pravi, da združijo
Dalmacija, Hosna in Hercegovina s Hrvaško in
Havonijo in pridejo pod ogrsko vlado, primorski
Hrvj'tj" iu Slovenci .bodo pa prepuščeni Nemcem
v Avstriji.
Citajmo to vest hladno in Ines sovraštva, t'o
je v tem ozira .spisana kakšna pogodita, tedaj v
ii je j gotovo ni reeeno, da hodu "Hrvatje in Slo«
venei prepušeeni Neineeiii." To o pa/k o je pa«"- na
redi! poroeevalee.
Ampak svoje sklepe luliko i/va.jamo iz tega
poroeila, zlasti ee vzamemo v poštev še niuouošte
vilna druga poročila, ki mi kakšni zvezi s tem
predmetom. Takih porueil je hilo že toliko, da i
krit !<en Človek lahko sestavi preeej zanesljivo
sliko.
Predvsem pravijo vesti, da se havita Avstri
ja in Xemeija z jugoslovanskim vprašanjem. To <
.se Inez pridržka lahko verjame. V prvi vrsti d I
vprašanje, ee je Avstrija Jugoslovanom naklonje
na aii nenaklonjena. Ampak stvar stoji tako. da i
lie more Avstrija vee ignorirati tega problema,
ker ji gre za kožo, kakor mdien drugi ne.
Avstrija je v vojni seveda »"isto po nedolž
nem. Iterelitold ni nikdar pošiljal ultimatov v
Helgiad; nikdar jih ni tako stiliziral, da so I > i I i
nesprejemljivi; nikdar ni odklanjal mednarodne
ga razsodišča v Haagu. Avstrijei niso nikdar /.;•■
eeli ohstreljavati llelgrada. Vojna je prišla !e
kot elementarna nesreea nad Avstrijo in moral
je hiti le slneaj. da so hile že par nipseeev popu j
izpisane vojaške pozivniee in natisnjeni uiohiliz.a
eijski plakati. I'hoga Avstrija!
Ampak sedaj ima vojno. In vran naj jo vodi.
«"*e ima doma samo nezadovoljnost in ve<"ne kr.i
vale! .le že res, da jo rahel j dol ko delal over time
in <la sit porabili zoper avstrijske državljane s\ >
raj vee svinea in smodnika, knkor zoper zunanje
sovražnike. Ampak vseli svojih podložnikov ven
dar ni mogoee poklati, zakaj iudi eesar je h rez l
podanikov le našnunkana figura.
<'e se ne morejo notranje hoinatijo rešiti -
; >uiiiimi v islieaiui, je torej treba poiskati «1 i-ii•• >
metodo. Pravzaprav jr to \ Avstriji že stara m
Hula, tla m' \laila enkrat / bieeni, drugie 1 •«> -
slašeieami. In kakor je videti, prihajajo /a »Iti
Kosiovaiu- /op« t slaxeiee na vrst«: rešuje se j.:
poslovilnsko \ prašanje.
• c je mo^oee na ta lutein potolažili Jugo
slovanr in seveda tudi ostali* uporne narode
l»i bilo tuogoče poslat i zopet nekoliko ve«* divizij
na fronto, kar lir l*i l>ilo le K;»rlu všee, autpau
ar tudi ll« rr \\ ill elm zelo nujno iu /elo kateri
"iriio zahteva. Odtod prihajal 'udi \Villic*lm<*\«>
zanimanje /a jugoslovansko vprašanje.
Nekaj rasa je hil v Avstriji na dnevnem re
du triali/ein. To st> pravi: I/, jugoslovanskih de
'el naj hi m- m stavila posebna skupina, ki l>i im
i-i \ monarhiji tako mesto, kakor ga ima sedaj
'»liiska poleg A\>vije. To Id se najbolj vjrt.a
o s -.t a fee vieanskini programom.
Koliko je Idlo na Dunaju resne volje, de i>i
e uresnieila taka jugoslovanska avtonomija, le
vem ». l'ae pa \eiuo, do ni do nji' nikdar prišlo.
V/rokov m treba iskati v daljavi. Vsaka ta t.i
avtonomija je imela t ri glavne nasprotnike: I
Dunajske celit raliste; J Nemško biiržvazijo; '
.Madjarsko fevdalno oligarhijo ('<• je kateraki li
vlada res kilaj uvaževala tako avstrijsko Jugo
slavijo, se je votovo /.bala omenjenih nasprotij
in je kapitulirala pred zaprekami.
Sedaj ni ve«" govora o tliali/.mu, ampak ka
;or m* villi, misli Av strija \/držati dualist ičai
sistem, psi v njegovem okvirju rešiti, kar se u.i
tak lutein sploh ne da rešili.
Dalmacija, llosna in llereegovina naj so
/družijo s Hrvaško in Slavonijo. To iti hibi torej
nekakšna po vera na Hrvaška, in l>ila hi najhrže
;ivt< iioiiuta, kakor je današnja Hrvaška.
CSotovo I »i m' naišli elementi, posebno med
l*i ank<»v«-i, I\i bi I udi tako reformo razglašali
kot velik uaprcitek in kot "/niuuu hrvaške ide
je". V resniei l>i bila pa to le pridubitev "ma
* I jurske :d''je", kar postane kmalu jasno vsako
mur, kdor po/na strukturo habsburške monar
hije.
Kakor llosiio in Hercegovino. tako zahteva
jo madjarski oligarhi tudi Dalmacijo že davno
it: sicer zahtevajo vse !<• dežele kot sestavne dele
ogrske di/avc. Svoje zahteve naslanjajo na fal
si fie i rano zgodovino.
Toda /.a to ne gre. na kaj opirajo svoje za
! iiteve < i lavno jc to. d.i jiin hoče Avstrija ugo
' niti. kar ni posebno težko; kajti nemški nacio
nalci so že davim predlagali, da naj se Dalmacija
'oči od ožje Avstrije. S tem bi se namreč skr
."•;io število slovanskih glasov v državnem zboru
in i«* loški nacionalci bi bili na konju.
Navidezno bi pač pridružitev Dalmacije,
Mosne ia Hercegovine ugodila hrvaškim, ne pa
.midiaiskita /vlitevaiu. Toda le navidezno. 1'ove
čana Hrvaška bi »maihi tako avtonomna, kakor
je biia: doslej v svojih tesnejših mejah. Ta avto
nomija pa ui sedaj nič drnzega, kakor popolna
j idvisnost od Ogrske. in po reformi tudi ne bi bi
' a ni." druzcaa. .Mad jar i Iti indirektno postali go
spodarji Dalmacije; toda direktno ali indirektno,
'jospeda rji bi bili mi vsak način.
Istra« in slovenski dežele naj bi pa ostale
« a\*t'-ijski polovici. 7. izgubo Dalmacije bi si*
i moč .Iny s'.ovaiiov v ('islajtaniji še skrčila in s te
ga stališča jc resnično, da hi bili Slovenci in istr
. ki Hrvatje izročeni Nemcem.
Na tii način bi se jugoslovansko vprašanje 11
Revolucionarnost v habsburškem sultanatu.
Pred kratkim je bilo v Ljuliljaui razglašeno I
obredno stanje, o čemer smo žo poročali. Knako je
sedaj uveljavljeno vojno stanje r. naglo sodijo v .
Pragi in v nekaterih drugih mestih na ('fškera.
Zdi se, da je položaj na Češkem še resnejši,
kakor v slovenskih krajih. Nekoliko povedo o tem
poročila, ki prihajajo i/. Švice in i/. Amsteidama,
drugo je treba ugeniti. Telegrami govore o domon
atraeijali, ki so ih priredili Čehi, Jugoslovani in
zastopniki drugih narodov v češkem Narodnem
gledališču v Pragi. Baje se je v gledališču govori
lo »ii sicer proti Nemčiji, in posebno se je napada
la nova avstro-nernška pogodba.
I a drugih vesti je spoznati, d.i so bili v 1'rajri
te dni navzoči razun Jugoslovanov tudi zastop
niki drugih avsirijskili narodov. Nadalje govore
poročila tudi o uličnih demonstracijah, pri kate
rih je bilo slišali približno enake klice kakor zad
njič v Ljubljani, na primer "Živio W'ilsou!" "Zi
\i<> Lloyd ©Gorge !*'"Slava Ameriki!" i. t. d.
Policija je izpraznila gledališče in vsem Ju
goslovanom je bilo uka/.ano, da nemudoma zapu
ste Prago.
Neko amsterdamsko poročilo piavi, da so bile
v Narodnem gledališču tridnevne slavnosti, ne po
ve pa njih poVoda. Kljub temu ni je mogoče po
vseh teli vesteh sc.taviti precej zanesljivo sliko,
čilo.
Naj so bile slavnonti v gledališču kakršnekoli,
toliko je gotrtvo, da .se niso pripeljali jugoslovan
k
ski in drugi zastopniki samo /aradi kakšne gleda- j
liške predstave v Prago, pa naj je bila kolikorkoii
. -*iov«xua_ ilwgWe j*, da j*> HlodttliMiepiaitM^nk. j
kakšen jubilej ali pa tia so bile gledališke pred - ■
stave le en d.*l kakšne druge slavimsti. A ee niso !
te slavnesti same po sebi imele političnega pome
na, je moralo zastopnikom drugih narodov bit*
znano ali pa so morali zelo močno .slutiti, da •<
bodo vršile politične reči.
Politične manifestacije \ Pragi pa ne morejo
v sedanjem času imeti drugačnega kakor revolu
eionarntga značaja. Idejno so Cehi že davno v
uporu proti Avstriji in dunajski vladi je to dobro
znano. Kuak« je pa to znano tudi ostalim naro
dom v Avstriji. Kdor lioče pri habsburški vl.di
ostati v milosti, ne hodi v sedanjih dneh •••ploh v
Prago, ker ve, da postane "politično sumljiv",
čim se le približa reheličniin Cehom.
In vendar so bili v Pragi Slovaki in Slovein i. *
Hrvati in Srbi. Huiauni in Italijani. To se ne umre ;
razlagati drugače, kakor da so hoteli i/.raziti svo
jo naklonjenost tistim idejam, ki jih zagovarjajo
Cehi in tla sprejemajo enako ali hist\eno podobne
ideje za svoje.
S cesarsko-av.-t i ijskega stališča je pač po - i
čet je Cehov " veleizdajnifiko". Vsak tiran označil- "
je za veleizdajništvo vse, kar je naperjeno zoper
njegove zločine. Ali heseda "velcizdajstvo" ni
več strašilo v Avstriji. Hiti lojalen pomeni \ A v
sni j i služiti |»iiU-mu sistemu zulii.ui.ja in »olju
ti je; kdor ho«*«* kaj storiti za -4\««j narod, za svobo
iiUiia-UiU- v elf ui U jn i k ..
In sedaj je videli, da so v.topili takorekoe
vsi narodi v " velcizdajniški" tabor Z niivzoeiiost
jo svojii, zastopnikov v Pragi mi to potrdili.
Kje .if no nazorih vlade v-.e veleizdajniško.
se pa no moro s .stališča naroda govoriti drugače,
kakor da jr \so revolucionarno.
Očitno so torej ogromni deli avstrijskega pre
liivalstva danes \ idejni revoluciji. Kolikor j«- v
vladajočih razmerah mogoče. se izraža ta revohi- t
cionarm -! tudi v de janjih. Da se ne iuoit prelevili 1
\ pravo, aktivno revolucijo, za to skrhi vojno sta
nje. nagla sodhn, vojaštvo in krvnik.
Co I ti se mogla avstrijska revolneionm nosi
razvili \ pravo, bojevito rcvoiui ijo, l>i liilo to .se- j
vedri velikanskega pomena. Vojna In se ^ tem zelo j
okrajšal.- in prav hitro l>i se približali miru. Toda
kdor v] ošte\a razmere, kakršne so. ve, da ji' to
danes nemo«.no. Kombinirana vojaška sila A v ■
stri je in Nemčijo .je še dovolj močna, da zatrc vsak
re\ idueionartu poizkus.
Toda revolucionarno razpoloženje \ Avstriji
je že samo ua sol>i mnogo v ml no. Kjer vlada tak
revolucionaren duh, p riti«* do revohn-ije, čim po
stanejo razmere ugodne zan jo. Nadalje kaže javno
izraženi' revolucionarna misel v taki svet preobrn
eajoei v.ijni, na kateri strani ie v interesu naro
do\ potrebna zmaga. Uovolucionarnost ljudstva
v Avstriji je eden najmogočnejših faktorjev, ki
«xixuiiiiluii'ju Amerike. v vojni.. Za».o je
tudi >:elo razi ■nljivo. da je v Avstriji tako po go -
sloma >li.sati klice: "Živio Wilson!" in "8lava
Ameriki!"
Tu 11 voli . ifiu.M mi razpoloženje pa naposled
tudi matcrijalno pomaga v vojn). Vse liste divizi
je, ki jih drži Avstrija i/ .strahu pred revolucijo
doma. i>i hile že d:\no na fronti, če ne 1 »i l>il "ta
strah tako ve'ik.
Naposled kazijo vso take demonstracije, da
se Avstrija ne more rešiti in da ne more I >i t i nobe
na mirovn;< ;> igodba dovolj močna, ako sk»Su o
1 oMiliti Avstrijo. Narodi ne marajo več habsbur
ško dinastije. f<> je danes popolnoma očitno. Ce
imajo /iiiiapr« i iiii r«>« I i sami odločevati o svoji uso
di. m- lah! o pravi, da m> avstrijski narodi vsaj v
eni točki že odločili. to je o poginu Avstrije. Kaz
pad te pri/et.ene, priropane in pri>leparjene mo
uarhije zahtevajo vsi
Taki! je italics volja narodov v Avstriji. Tisti
deli naiodov, ki živi' v krajih, kamor ne dosega
roka luibsbuiskib biričev, morajo pa to razumeti
in po svojih i »očeh pomagati, da si rojaki v stari
domovini ohišajo osvoboditev. Tistim, ki ži\e v
Ameriki, je to tem ložje. ker pomeni zmaga Zedi
njenili držav tudi svobi do za doslej zatirane na
rode v habsburškem sultanatii.
Hohenzollerni in revolucija.
frotovo jo ni vlade iui naši zemlji, ki !>i bila
tako navdušena /a revolucijo in ki bi toliko sto
tila 7nnjo, kolikor kajzerjeva Nemčija. Nikakor
no mislimo tega ironično, kajti stvar je popol
noma resnična. Le to je, da je vso navdušenje
Viljciiiovili lakajev od Bethmann Hollwega do
llertlinga veljalo revolucijam — v tujini. V Sin
jim je bila ruska revolucija; na pol iniljona Nem
cev so raeunili, da bodo revoltirali v Ameriki:
v indiji so smatrali revolucijo za gotovo stvar,
v Egiptu so jo podpihovali; na Irskem se vsak
• as pojavlja nemška roka.
V centralnih dr/.avali. kjer so llohenzolleriii
gospodarji, je seveda revolucija prepovedana, da
>.i ni nikjer na svetu toliko snovi zanjo, dasi ne
l>i bila nikjer tako potrebna, dasi ne hrepeni
nikjet ljudstvo samo tako po njej.
Revolucija torej ni načelo llohenzollernov
in njihove vlade: faktično jo smatrajo le za sred
stvo, ki naj služi njihovim namenom v sedanji
vojni. In doma ne mislijo preprečiti revolucije s
tem, da bi dali ljudstvu sami, kar moro po pravici
/nhteati, ampak tam velja enostavno sila, s ka
tero se znlre vsako nihanje za večjo svobodo.
Revolucija v tujih deželah, ki jo kajzorjevi
Nemčiji sedaj tako pri srcu, naj bi oslabila so
vražnike prusko avtokraeijo. Na Ruskem je to
res dosegla. Zato je umevno, da je Nemčija sa
ma pospeševala to revolucijo, kolikor je mogla.
S tem ni rečeno, ila je bila ruska revolucija tle
lo Nemčije. Nobena misel ue l>i Kila bolj napač
na. Tudi tiste govorice o boljševiških voditeljih,
ki so bili huje podkupljeni od Nemčije, so bile
enostavno izmišljene in prav lahko lii bilo mo
goče, da so imele svoj vir l»aš v Nemčiji.
Toda ko je bila revolueija na Kuskem že v
tiru, so jo hoteli nemški mogotci kolikor mogoč'
i/rabiti sebi v prid. Nič se ni čuditi trditvi, da
je na Ruskem mrgolelo nemških agentov, odka '
je dognauo, da je I »i I v Zcdinjenih državah v
nemškem veleposlaništvu glavni špionski tabor
;n da je bilo v tej deželi na tisoče oseb zaposle
nih od nemške vlade v njenem interesu. Da ■«»
pruski ogleduhi in agenti v liusiji nastopali tu
di kot "socialisti" in "holjševiki," je bila le
zelo naravna taktična poteza, odkar se vje poka
zalo, da se obrača ruska revolueija sploh na so*
eialihtično stran.
Praterniziranje z ruskimi vojaki na fronti,
pri čemer se je temeljito poskrbelo, da se ne ;>i
nemški vojaki nalezli kakšnih ruskih idej, je bi
lo drugo sredstvo, s katerim je Nemčija pospe
ševala revolucija. Kakšen uspeh je imelo, je da
nes zadostno znano. Uusi morda ne bi bili šli
na tiste limaniee. če hi bili nekoliko bolj temelji
lo mislili o stvari, nego sn. I.ahko Iti se jim Itil.i
na primer zdelo čudno, kako da je znal vsak nem
ški vojak rusko; nasprotno pa 'ti nikakršen čtt
t
dež \ lom, da znajo nemški ^enoralšlahski ofiei:
.ii Hull rusko, /likaj Nemčija. ki se j«- že davno '
!»ripravljala na vojno na vzhodni in na /apadni
fronti, je tudi že davno skrbela /a to. da si ra/
• iri /n ji njo ruskega jezika med e»s| niškim zborom.
V Avstriji jo bila taka želja že prod tridesetimi
loti.
Rusijo jo revolucija ros vojaško oslabila. <•
lom m* moro biti danes nobenega dvoma. In to
jo bil namen Nemčije.
Toda vprašanje nastane, če je i roba revolu
eionaijoni vprašati, kdo bo imel veselje nad re
volucijo, kdo pa jezo. Akti bi bila Nemčija le po
magala izvršiti revolucijo v Rusiji, pa polom pre
pustila Rusijo samo sobi,*110 bi bilo treba ruskim
revolucionarjem skrbeli, zanj so jim jo Nemčija
pokazala naklonjeno. I'ovsom naravno jim je svo
! hoda njihovo dežele prvi cilj in enako je lojjič
! no, da porabijo položaj za dosogo lena cilja, ka
j l;or /a najbolje morejo porabiti.
Prav tukaj pa prihaja vmes velik vprašanj.
Ali jrre Nemčiji ros za 1o, da se izvrši v de
želah njenih sovražnikov revolucija.' Ali je za
dovoljna, kadar se to doseže in prepusti nadaljno
' usodo zrevolucioniianim deželam samim.'
Tako bi Nemčija lahko ravnala, če bi ros
vodila le obrambno vojno. Od zmauovite revo
lucije v drugih deželah se ji ne bi bilo treba
• bati nobeno krivico zase. Toda ker so njeni na
!iuhi i ni ! ist it-iii in ker je sploh zaradi njih
ačda vojno, ji ne prihaja niti na misel, da hi
iala /.irvolicioiiir.iiiiiii deželam mir. Kajzerizem
sploh ne ini.sii resno na revolucijo in na njeno
•»hranitev; ona nut ni nič druzega. kakor vojna
zvijača, sredstvo /a desorgnnizaeijo in popolno
•slabitev nasprotnika. Prijazna je revolneiji, do
kler ima sama vojaško korist od nje: kadar je
njen namen dosežen, kadar je vsled revolucije
nasp.otnik tako opešan, da ne more ve? nadalje
vati vojne, pokaže kajzerizem svoje prolirevo
iti'-ionarne rogove in skuša poteptati revolucijo,
«m 1 katere jo dotlej imel profit.
Najboljši zgled nam daje Rusija. Ondotna
revolucija je Nemčijo bolj veselila, kakor potop
laisitanije. In lahko jo je. Kajti za pruske vojne
lordr jc bilo najvažnejše vprašanje, kakšen
vpliv bo revolucija imela na bojni položaj. Kma
lu se je pokazalo, da je imela prav takega, kakr
šen j< bil za Nemčijo najbolj ugoden. '
S tem še ni rečeno, da ji' bila desorjianiza
• ija ruske armade šele posledica revolucije. N"a
■ protno! Revolucija .sama je bila deloma posledi
ca listih razmer, ki jih je cnrizem ustvaril na
fronti in za fronto. Ko so se liusi po sijajnih
vojaških uspehih začeli umikati iz karpatskih
gora, ni lega zakrivila slabost vojakov ali pa
premoč sovražnika, temveč pomanjkanje orožja
< Konec na H. slnwii.) ••