Published and distributed under permit No. 424 authorized by the Act of October 6, 1917, on file at the Pott Office of Chicago, Illinois. By order of the President,
A. S. Burleson, Postmaster General.
is t m koristi dthvthin
DtltTti M opra
»iioni a« «M|a, kar pro.
ducirtjo.
Tkia pa par is davotad to
tko ialorwti of tka work
'■I cla»i. Workars ara
ontitlad to all wkat tkay
produca.
STEVa (NO.) 561.
at I'hictgo, III., under the Act of Coniireaa of March 3rd, ""'sT Office: 4008 W. 3|. St., Chicago, III. Delavci vseh dežela, združite se!"
PAZITE
na itavilko v oklopaju, ki
»a nahaja polog raiaga
nation, prilopljo.
naga spodaj ali u
ovitku. Ako jo /562^
itovilka V '
tadaj vam • prihodnjo ita
vilko naaaga list* potaia
naročnina. Prosimo, po«
norita jo takoj.
SLOVENSKO GLASILO JUGOSLOV. SOCIALISTIČNE ZVEZE.
■ CHICAGO, ILL., DNE 11. JUNIJA (JUNE llth) 1918.
LETO (VOL.) XIII.
Demokracija in Jugoslovanstvo.
V nekem svojem govoru v Clevelandu je dr.
\ ošnjak po poročilu "Jugosloveuskega Svijeta"
dejal:
"Čudim se, ko slišim velike besede, da pride
mo Slovenei i/ dežja pod kap, ako ho vladala v
zed in jeni Jugoslaviji Karugjorgjevieeva dinasti
ja. N'e pomislimo pa, kaj je bila Srbija dosedaj.
ker jo gledamo skozi avstrijska očala. .Mi nismo
bili doseduj s Srbi v poznanstvu, in to je glavni
vzrok, da se ustvarjajo take bajke. Ako se je kak
narod kdaj boril za demokracijo, potem so bili to
f Srbi."
(I Mi ne pravimo ravno, da pridemo z dežja pod
'kap. ker se nam dinastija Karagjorgjevie tudi ni
zdela slabša od dinastije llabsburg. Pač pa pra
I viaio, da je nespametno delati za polovično reši
tev naloge, kadnr je mogoča popolna rešitev, zla
j Rti če je tista polovična rešitev sploh le navidezna
: rešitev, ker ne odstranjuje sedanjih nevarnosti,
|, ampak ustvarja Se nove.
Ampak kakor je dr. Vošnjak izrekel svoje
.mnenje, tiči v njem veliko nesoglasje, četudi ga
satu nemara ni uiti opazil. l)r. Vošnjak govori
namreč v eni sapi o Karagjorgjevičevi dinastiji in
o Srbiji. To pa ne gre. Kdor ni popolnoma za -
preden v monarhistično miti jen je, ne bo metal na
roda in dinastije v en lonec, kajti narod je eno,
' dinastija pa drugo. Dinastija sicer.ne more eksi
stirati brez naroda, nasprotno pa narod prav la
^ hko eksistira bre /dinastij.
/ Nam ni treba gledati Srbije skozi avstrijska
i očala ; gledati znamo dejstva čisto objektivno, am
j pak ravno kadar odložimo vsa naočala, spoznava
mo najjasneje, da dinastija Karagjorgjevie ni Sr
^ bia in da Srbiji ni dinastija KarugjoVgjevie. Ce
so se Srbi borili za demokracijo, ne sledi iz lega,
da morajo imeti k ukano dinastijo na svojem vratu,
i/ Zdi se res, da dr. Vošnjak in ostali gospodje
iz jugoslovanskega odboru ne razumejo jugoslo-'
vanskega vprašanja. Prvi«' ne razumejo, da ni
vprašane Karagjorgjevičeve ali sploh katere di
I nastije. Stvar .stoji tako: Ali jo jugoslovansko
i vprašanje vprašanje vseli Jugoslovanov, ali sra
j pa ni.
Po našem mnenju je vprašanje vseh Jugoslo- j
vanov. In njegova vsebina je: Kako m Jugoslo*
! vani najbolje nre«le skupno življenje, da bedo za
varovani njih skupni interesi in da bodo obenem
vsi kolikor najbolj mogoče zadovoljni.' Vsako
drugo formuliranje tega vprašanja j«' napačno.
Co se postavi jugoslovansko vprašanje s sta
lišča naroda in njegovih interesov, morajo biti vse
! dinastične asniracije izključene, ker pomenijo sa
me po sebi vse kaj druzega in so torej za narodno
vprašanje vseh Jugoslovanov. Oe ne bi bilo, ne
rešitev.
Dejali smo, da je jugoslovansko vprašanje
vpraašnje vseh Jugoslovanov. (V ne bi l>ilo, ne
In smelo imeti tega imena. Jugoslovane pa sestav
ljajo danes različni deli Srbi iz Srbije, Srbi iz Cr
! ne fjore, Srbi iz Avstro-Ogrske, Hrvatje, Sloven
ei, Bolgari. Ce l>i šlo le za Srbe iz Srbije in za
, Srbe iz Avstro-Ogrske, bi bil problem pač ve
i liko bolj enostaven. Kakor se Italiji lahko pri
pozna pravica do Trentina, tako bi se v tem rlu
i čaju Srbiji lahko pripoznala pravica d<> srbskih
! krajev v Avstro-Ogrski. Ampak položaj \ resnici
j ni tak. Dejstvo, da je tu cela zmes posameznih
delov, katerih se t i«"e jugoslovansko vprašanje v
j enaki meri, s»- kratkomalo ne more tajiti.
Kako jc tedaj mogoče rešiti to vprašanje pre
vidno in demokratično?
Na vsak način morajo vsi deli enakopravni
wtopiti v reševanje. Vsako prvenstvo mora. I»iti
od vsega začetka izključeno. Gospod dr. Vošnjak
pa vendar ne ho mogel tajiti, da ima po programu
londonskega odbora kraljevina Srbija absolutno
prvenstvo. t'e irovoie dejstva tako, je pa zastonj
rabiti besede o enakopravnosti.
Knako logično je tudi, da se mora vprašanje
rešiti brez sedanjih vlad. Gotovo bi gosped «11*.
Vošnjak priznal, <la ne moreta imeti avstrijska in
ogrska vlada nobenega odločevanja pri tem, dasi
sla to dauas vbuli avstro-ogrskih Jugoslovanov.
Najbrže drju. I'nsicii in vsled tega tudi di ju. Voš
njaku ne bo všeč, da bi vlada črnogorskega kra
lja Nikoli- kaj odločevala. Cc pa morajo biti iz
ključene te vlade, po kakšni pravici naj bi tedaj
sedanja srbska vlada imela odločilno besedo.' Ali
I res ne razumejo gospodje od londonskega odbora
i in njili zagovorniki, da pomeni že to nedvomno
hegemonijo kraljevine Srbije* Ali jim res ne gre
v glavo, da n" bila to nik.tkršna svobodna zdru
žitev Jugoslovanov, ampakde zakrinkana aneksijn
1 od strani kraljevine Srbije.'
Gotovo jim gre v glavo. I.e da jim j«' demo
kracija prazna beseda za dekoriranje svojih govo
rov. Demokratičnega čuta pa »ploh nimajo v svo
jih *reih in zato so na svoje delo v interesu Kara- i
gjorgjevičeve familije naravnost ponosni.
Zdi se jim, da gre v nasprotju med njimi in
nami le za neznatno tormaluost. Ker se ne znajo
postaviti na stališče naroda, jim je skoraj nemo
goče dopovedati, da gre za globoko načelno razli
ko in da je sodelovanje absolutno nemogoče, do -
kler ni vsaka hegemonija in vsako aprioristično
določanje monarhije in dinastije brezpogojno po
kopan«.
S stališča, tla imajo le narodi sami brez obzira
na vse dinastije in brez obzira na tiste vlade, ki
slučajno danes obstajajo, rešiti svoje vprašanje,
in sicer le s tega stališča, dosežemo brez vsake te
žave tudi možnost, da ne pridružijo Bolgari skup
nim razpravam in reševanju skupnega vprašanja.
Kajti tudi pri njih je le kralj iu njegova vlada
tistti. kar dela ovire. Ce se bodo ostali JugGwlo
vani imeli pogajati z bolgai -kim narodom in če mu
podajo s svojim nastopom dokaz, da ne gre niko
mur za hegemonijo, tedaj bo tudi z Bolgari lahek
opravek. Naj bi se sedanji obrekovalci Bolgarov
le spomnili na io: Ko se je sklenila balkanska zve
za, je bilo med Bolgari navdušenje; ko se je raz
bila in je namesto tej»a izbruhnila vojna med prej
šnjimi balkanskimi zavezniki, so bili med Bolgari
upori.
Naposled tiaj omenimo le še to: l)r. Vošnjak
pravi, če se je kakšen narod kdaj boril za demo
kracijo, »o bili to Srbi. Temu ne oporekamo.
Vniašanif ii- lc koliko demo k racije so v teh ho
jib dosegih Razun tega naj nam pa nikar ne
"*fcus« sugerirati, da so se edini Srbi borili za de
mokracijo. Dr. Vošnjak pozna zgodovino; naj
torej le nekoliko obudi svoje spomine, pa nam bo
moral pritrditi, da je danes že težko najti narod,
ki se še ni boril sra demokracijo. Ampak kakor so
se zanjo svojčas borili Nemci, pa ne sledi iz tega,
da hi morali drupi nar<di prenašali njihovo nnd
vlado. tako ne sledi iz balkanskih bojev, da bi mo
rala kateremu posameznemu pripadati hegemo
nija nad ostalimi iin .< tem vloga balkanske l'ru
sije.
Prihodnji ruski kongres.
Dne 20. t. ni. sp snide v Moskvi zopet v »o ruski
kongres delavskih in vojaških svetov. Objava si
eer ne pove nobenega posebnega namena, zaradi
katerega jfe sklican. Vendar so pa znamenja, ki"
kažejo, da utegne njegovo zborovanje postati zelo
važno. V krogih, ki hi mogli biti poučeni o stva
reh, se pripoveduje, da se bo kongres še enkrat ba
vil z brest-litovsko pogcdho in da jo nemara za -
vrže.
Nas ni nikdur mikalo hoditi med preroke. Po
sebno kar se tiče ruskih razmer je v sedanjih ča
sih vse ugibanje težavno. Kdor se noče ponašati
po zgledu tistih, ki se delajo, kakor da slišijo tra
vo rasti, mora priznati, da je v Rusiji danes pre
malo zaključenega, premalo definitivnega, pa pre
več reči v porodu in v prehodu, da bi se moglo o
tej deežli govoriti tako kakor o tistih, v katerih je
vse normalno. S poznavanjem današnjih ruskih
razmer se more le pro v prav malo ljudi pobahati,
in še tisti, ki se morejo, niso popolnoma vami, da
bo njih današnje znanje jutri še dovolj zaleglo.
Zaradi tega je tudi prerokovanje o kongresu
v vsakem slučaju prenagljeno. Tukaj nam niso
dovolj znane o^ebe. ki se ga udeleže, in prav tako
ne moremo iz daljave razmer tako temeljito sp<>
znavati, da bi si mogli ustvarjati zanesljivo sodbo
o tem, kar stori kongres.
Toda Ru-tija je za ves svet tako važen pro -
- blem, da se ni mogoče zadovoljiti s skomizgava
njem. Potruditi se je treba, da se dobi slika, mi j
toliko jasna, kolikor je v danili razmerah mogoče.
V ta namen je treba predvsem ločiti pleve od pše
nice in zlasti zavreči vse tiste tatarske vesti, ki sli
kajo položaj z razumljivimi nameni v tako črnih
barvah, da se hudobna tendenc« na prvi pogled
spozna. fV hl človek verjel 'vsenr bofnbftsti^nim ?
poročilom o anarhiji, o javnih zločinih, o idiotič
nih ukrepih i. t. .d. bi moral tudi verjeti, da je v
Rusiji prav vse prišlo ob pamet, in da ni dežela
nič druzega, kakor ogromna blaznim. Kajti niti
, manjšina, ki si jc ohranila zdrav razum, ne hi mo
gla mirno prenašati vseli tistih grozot in norosti,
katerih so nekateri časopisi včasi vsi polni.
Ozirati se smemo le na tiste vesti, ki so tako !
potrjene, da je njih verjetnost zagotovljena.
Te vest: kažejo, da ni Rusija <d vsega začetka
sprejela brest-litovskega mira /. zadoščenjem. Du
nes bo le malokdo še s prepričanjem verjel, da bi
bila Rusija lahko nadaljevala vojno, le če hi bili
boljševiki hoteli. Da so naposled podpisali tisto i
nezaslišano pogodbo, je bila gotovo le neizogibna
^ nujnost.
Ampak od tedaj pa do danes so se vršili do
| godki, po katerih je bilo jasno spoznati, da ni ime
la nemška vlada nikdar resnega namena, da bi
j spoštovala v>aj tisto brest-iitovsko pogodbo, ki
i ji je itak prinašala ogromen dobiček. V resniei je
šla le za tem, da popolnoma razoroži Rusijo in si s
; tem olajša nadaljne rope. Hrest-litovskega miru
j ni drugod, kakor na papirju.
Boljševiška vlada je to že večkrat naglašala.
Sama se je pač strogo držala vseh pogodbenih
i določb, da ne bi Nemčija dobila pretveze za kiši
tev pogodbe. Ali kajzerjeva vlada, kateri je bila
pogodb« o nevtralnosti Relgije le "krpa papirja",
ne vidi v nobeni pogodbi vet* svetosti. "Mscht ist
Rei-hf-' je na^hr. fcwtetrga **■ fn4» proti
Kusiji.
Ni verjetno,da so hol5e\žki sami kdaj dvomili
o tem. Na kongresi, ki je ratificiral bre.-it litovsko
pogodbo, je predsednik pozival delegate, naj se
pripravijo za obrambo, ker pride napad na svo
bodo lahko prej. nego misli marsikdo. Protesti,
ki jih je potem vlada pošiljala v Berlin proti kr
šitvi mirovne pogodbe, so /namenja, da se Rusija
ni fanatično vdala v svojo usodo. Ampak zelo raz
umljivo je, da niso holjševiki doslej mogli storiti
nič druzega, kakor protestirati in s tem juridično
zavarovati svoje praviee.
Vprašanje pa je, če bo ob času, ko se siiide
kongres, mogoče že kaj drnzega storiti. Ako bi
Rusija danes imela za akeijo sposobno armado na
razpolago, bi bilo ugibanje pae lahko. Nemčija
bi morala tedaj kmalu premikati divizije z zapad
tie fronte na vzhodno in vsa vojna sitmt«*ij:» bi se v
kratkem zasukala.
Ampak prav to je tista torka, o kateri nam je
danes skoraj vse neznano. Kdor nima mori. je ne
more nadomestiti s samo voljo. Rusija ima goto
vo voljo, da bi obračunala s kajzerizmom in si za>
gotovila sadove svoje revolucije; toda nihče izven
nje ne ve, če že more poskusiti, kar bi rada.
Zaradi tega so sklepi nameravanega kongre
sa za nas popolnoma v zraku. (V ne sklene kon
greš prav ničesar v tem oziru, ne bomo razoča
rani. Aii pomanjkanje takega sklepa ne bo dokaz
pomanjkanja volje.
'Mogoče bi bilo, da so vesti o nameravanem
preklicu brest -litovske pogodbe /a enkrat le di
plomatičen poizkus, da se ustavi nadaljnje prodi
ranje nemških čet. I'a tudi v tem slučaju bi bila
ta diplomat ična grožnja le posledica luske voja
ške nemoči, ne pa dokaz, d-i se Rusija zadovoljuje
* takim rezultatom. Tudi po tej grožnji kongres
lahko ostane pri brest-litovski pogodbi ali pa opu
sti vsako diskusijo o njej. Ampak to ne pomeni,
da ostane brest-litovski mir za Rusijo trajno ve
ljaven.
Da izreče Rusija odločilno besedo, s katero se
upre nad njo izvršenemu zločinu, je le vpraašnje
i časa, predvsem vprašanje, kako in kdaj bo Ru
sija mogla organizirati zadostno moč za uspešen
odpor. Ta naloga seveda ni igrača za otroke, zakaj
Rusija mora večino svojih priprav izvršiti tako
j rekoč pod kontrolo Nemčije. Toda če se je znala
ruska revolucija pod zemljo organizirati za odlo
čilni boj s carizmom, bodo isti elementi našli ludi
sredstva za odpor proti kajzerizmu.
Le potrpljenja je treba imeti z Rusijo in vpo
I števati njene ogromne težave. Če se ji ne postav
i ljajo še nove zapreke in ne ustvarjajo nove za
' drege, '»o Rusija igrala svojo vlogo, še preden se
i konča sedanja vojna. To pa bi izpolnilo najt op
> lejše želje demokracije in bi mogočno pospešilo
' njene interese.
Moč centralnih sil.
Mod ljudmi. I*i no poznajo dovolj evropskih
razmer, vlada veliko strmenje nad dejstvom, da
kažejo eentralne vile po skoraj štirih letih vojne
Se vedno tako znatno moč, da stoje na bojišču v
ofenzivi, medtem ko so doma njih vlade trdne v
sedlu..
Tega čuda hi bilo veliko manje, če hi ljudje
holj v poŠte vali položaj, kakršen je, pa ne tistega,
ki si ga sestavljajo njihove želje. To hi hilo že
/aradi tega priporočljivo, ker ni nikdar koristno
podeenjevati nasprotnika in precenjevati samega
sebe. V vsakem boju je treba pravilno poznati
.svojo in nasprotnikovo moč, kajti zmage se ne do
segajo s samim navdušenjem, ampak z realno silo
in nje pravo uporabo.
Prav v sedanji vojni se je veliko grešilo z
vestmi o silnem stradanju, o pmitarskih pojavih,
o pomanjkanju mnterijala, o strašnih izgubah, o
finančnih polomih v Avstriji in Nemčiji. Te vesti
so lahko resnične. Ampak ljudem, ki jih čitajo,
pogostoma manjka pravo merilo. Iz posameznih
odlomkov, ki so san.i po sebi važni, si sestavljajo
celotno sliko, ki «e ne vjema z resnico.
Centralne sile so še vedno moč, s katero je
treba povsem resno računati, ('e konstatiramo to
kot dejstvo, nam ne prihaja na misel, da hi komu
jemali pogum ali pa celo slikali položaj tako. ka
kor da so Hohenzollerni in Ilahsburžani nepre
magljivi. Končni poraz nemške in avstrijske a v
tokraoije je danes bolj verjeten, nego je bil začet
koin vojne. Ampak da -se doseže zmaga, je treba
vseskozi resnega dola in treznega vpoštevanja
razmer. Navsezadnje ne gre le za to, da se porazi
lmhenzollernsko habsburška avtokracija, ampak
tn<li za to, da se porazi temeljito, pa čim hitreje in
s rim manjšimi žrtvami.
Centralnim silam se jo posrečilo premagati
Rnsijo in Rnmnnijo; na Balkanu je še vodno Sr
bija, ('rn a < J or a in večina Albanije v njih rokah:
na zapadni fronti so v ofenzivi; tudi na morju šo
dosegajo tuintam uspehe: le v Aziji je njih polo
žaj očitno neugodnejši.
Doma ima Aw.tr i j a brez dvoma znaten ne
mir; toda v oeloli funkcionira aparat v centralnih
državah šo vedno tako, da so no more v kratkem
času pričakovati notranji polom. Možnost revolu
cije vsaj v Avstriji ni izključena: ali dokler ni vi
deti njenega aktivnega izbruha, je najbolje posto
pali tako, kakor da se ne računa z njo. (V pride
vendar do toga, bo vos položaj olajšan, in z ugod
nim faktorjem jo tedaj vedno lože računali, ' n
kor z neugodnim
Ce pa hočemo razumeti, kako jo ta položaj
mogoč, se moramo predvsem spomniti, da se je
Nemčija nekoliko desetletij popolnoma sistema
tično pripravljala na vojno in da ji je Avslrija
zvesto služila na tej poti. Namen, da se provooira
vojna, gotovo ni bil splošno znan ne v Nemčiji,
no v Avstriji. Kljub temu, da so so v oholi drža
vah od lota do lota povečavali vojaški izdatki, jo
hilo splošno mišljenje to, da so doprir^išajo žrtve
le paradnemu militarizmu, služečemu pač kolikor
toliko kot grožnja, kot demons)racija, vendar pa
v njegovih morebitnih vojnih pohotah brzdanemu
od vlad, ki imajo rosno voljo, da ohranijo mir.
Da so bili vsi ti miroljubni presiolni govori, vso
pacifistične izjave kanclerjev, državnih tajnikov,
zunanjih ministrov le humbug, je bilo precej težko
verjeti in se je prepozno spoznalo. Zlasti nemška
vlada je znala svoje vojaške namene spretno .Izri
vati ; Iterehtoldovim intrigam in provokncijam v
Avstriji so pa ni pripisovala posebna resnost ; sma
tralo so se večinoma za nevarno igro, ampak ven
dar le za i (fro nerodnega diplomata.
Danes jo jasno, da je vendar vso politiko in
diplomacijo Nemčije in A vat rije vodil namen, da
se ob primernem času provocira vojna. Militari
zem teh dveh dežel ni bil le požrešna zver, zahte
vajoča lo zaradi svojega obstanka vedno več, am
pak je bil »troj, ki so na vi;,do povsem smotreno
izpopolnjevale, da postane idealno sposoben za
njih krvave namene. Dasi so tudi druge evropske
države imelo svoj militarizem, je bila med vojnimi
pripravami enili in drugih vendar velikanska raz
lika. Vsak nov korak v smeri oboroževanja je bil
najprej storjen v Nemčiji in Avstrija jo vselej
takoj sledila. V srednji Kvropi so jo najprej vpe
Ijnla črna vojska, "landšturm", o katerem ni za
četkoma nihče verjel, da l>o kdaj igral vlogo dru
god kakor na papirju, pa opravlja sedaj vendar
popolnoma aktivno slu/ho in je bil za to leta in
leta ("isto po tihem organiziran. Nemčija in Avstri
ja sta vedno delali prve korake pri potunoževanju
rekrutnega kontingenta. Nemčija in Avstrija sta
si dali od svojih parlamentov oziroma delegacij
dovoliti miljardne "izredne" vojaške kredite po
leg kolosnlno naraščajočih rednih vojnih proraču
nov. Tukaj se je uvedel zakon o vojnih dajatvah
za civilne prebivalce in za obrtna in industrijska
podjetja.
Pač so druge države skušale slediti; ampak
nikjer se niso delale vojne priprave v takem ob
segu in nikjer ne m takim resnim namenom. Po
vsem primerno bi se lahko reklo: Druge države so
civilne in imajo za vsak slučaj vojaške aparate;
Nemčija je militaristič-na država s civilnim pod
ložništvoni; zA Avstrijo velja to le toliko manj,
kolikor je bilo tam vedno premalo eneržije za do
sledno izvršitev namenov.
Brez vsakega ugovora je bila Nemčija, spe
cialno pa Prnsija. najbolj utilitaristična država na
1 svetu. To se je poznalo tudi v civilnem življenju.
Carinski, železniški, poštni, administrativni urad
niki niso bili le vojaško uniformirani, ampak ves
njihov nastop je bil tak, kakršen mora biti po pru
(Konec na 3. strani).