•'Dol žolna" »c tedaj, kadar postane noga
ali roka otrpla in nerabna, kadar se ud suši, ali
če k« trga človeška skrnina ali če dobi šen. Tudi
živini, zlasti konjem, ee so hromi, se "dol ze
bra", kravaiu pa, če dobijo otekline na vimenu.
<*'e ima živina kako notranjo bolezen, tedaj se ji
da po "dolžebranju" pojesti kos kruha z blago
slovljeno vodo.
Z vražami se preganjajo lisa j i in bradavice.
' Za lisa je pač rabijo tudi "i vere o" iz pip, brada
vice si pa izžigajo 7. gorečim železom. Polog te
ga se pa vzame tudi nit in se naredi v njej toliko
vozlov, kolikor ima človek bradavic, oziroma so
podveze vsaka bradavica s to nitjo, potem so pa
pokoplje nit pod hišni kap in kadar strohni, iz
ginejo bradavice. Vrže se nit tudi na pot in kdor
jo najde in pobere, ta dobi bradavice, prvi jih pa
izgubi.
Ako si spahne kdo roko, mu napravijo "ve
ho", t. j., privežejo mu nit okoli roke, da minejo
bolečine, in roka je kmalu zopet za ra>l>o.
Znana prikazen je takozvana "vešča", ki -e
prikazuje na močvirjih in se da razlagati popol
noma naravno. Ljudstvo ima to prikazen za člo
veka brez glave in z lučjo v roki. Jako nevarno
je srečati tako luč na samem, ker človeka lahko
"zapelje in za vozi" v kako močvirje, kjer bi po
ginil. Ce mu pride nasproti in se ji ne more ali
noče izogniti in ne moli pridno, ga udnri nevid
na roka in trešči na tla, kakor da bi ga zadela
strela.
Pri t*azpotjih, oziroma križih in kapelicah
straši zelo velikokrat in prikazujejo se človeku
znani mrtveci, okostja in druge take prikazni.
Posebno rndo straši o polnoči in ob velikih go
dili ali praznikih, pa tudi po dnevi na samotnih
krajih. Straši tudi tedaj, če je kak mrlič ostal
komu kaj dolžan, in sicer tako dolgo, dokler se
ne poravnava njegov dolg in krivica. Okoli leia
18()5. je klical v Hačah kmet Vuhrar, ki je bil sl:i
I10 gospodaril in si nakopal z lahkomiselnostj >
velike dolgove, na pomoč hudiča, da bi mu prine
sel denarja. Priklical ga je v kleti s črno knjigo
in ga panal z molitvami in blagoslovljeno kredo,
da mu je prinesel denarja. Obljubiti mu je moral,
da mu da najmlajše, kar ima v hiši. Kmet je mi
slil na tole, ki ga je bila pravkar storila krava.
Med tem, ko se pogaja kmet s hudičem, sliši kri
rati svojo nosečo ženo, ki je ležala bolna v iziti.
Vuhrar pusti zlodeja in vso čarovnijo in hiti v
i k ho, kjer je ravno porodila žena krepkega de
čka. Slutil je, da ga je hotel opehariti hudobce za
otroka; ker pa še ni bil podpisal pogodbe, je hil
otrok rešen. Hudič, denar in vse je izginilo, su
rovi kmet pa je klel svojo ženo, češ, da ga je pri
čaranju motila in spravila ob težko pričakovani
dinar. Od tistega dne je strašilo vv njegovi hiši.
letelo je v njegovo izbo kamenje skozi oknaf
skozi strop in od vseh strani. Ljudje so hodili
gledat čudno prikazen. Celo župnik iz Žile, zna
ni poznejši profit Serajnik je prišel, tla bi ukrotil
z molitvijo hudega duha, in prigovarjal ljudem,
da naj se spametujejo in opustijo praznoverje.
Ko je svaril ljudi, je priletel kakor t lilijo ljudje,
od nekod velik kamen, padel župniku na glavo,
mu »tri klobuk in ga ranil. Na to je odšel župnik
molče, ljudje pa so bili prepričani o strahu in
vražah se bolj nego poprej. Strašilo je še dalje, in
sieer tako dolgo, dokler ni prodal Vuhrar svoje
kmetije in se izselil v Weitensfeld na nemškem
Koroškem.
Na Hum, kjer stoji eerkviea Sv. Krištofa,
prihaja po noči truma mrličev 7. mrtvimi duhov
niki. Tam Pitajo in slušajo maše. C V zaide kdo po
noči do cerkvice, opazuje lahko to prikazen in
vidi svoje mrtve sorodnike. Slično se pripovedu
je tudi o eerkviei na Marnu pri Borovljah.
O kapelici nad 1'odgorami se pripoveduje, da
so prenesli ljudje sveto podobo, ki so jo bili na
šli tam, kjer stoji sedaj kapelica, v dolino v žup
nijsko eerkev, dočim so metali hudi duhovi 111
pobožno ljudi zgoraj velike pečine, ki jih lahko
vidiš še dandanes okoli župnijske cerkve.
V Sent Janžu v Itožu in ravno tako v Svečah
pravijo, da so Turki razsekali Marijini podobi v
oltarju obraz in da je pritekla kri: "Je les, pa je
božja gnada vines." V Svečah so hoteli ndroti
Turki na konjih v eerkev, pa .so sc začeli pogre
zati do trebuha \ zemljo. Tedaj so klicali Turki
na pomoč in vpili: "Sveče, Sveče!" in vas, ki se
je imenovala poprej. Vrbiec, je dobila ime Sveče.
Na dan sv. Jurija ali 11a šcntjurico se zbe
ro otroci v veliko trumo. Na glavah imajo čelada
iz papirja, trobijo z rogovi in zvone s kravjimi
zvonci. Vodja ima leseno sa'bljo in se ustavi s
svojo množico pri vsaki hiši in začne:
"Sveti ftentjuri
potrka na duri,
ima hlačo zeleno,
eno pa rumeno" i. t. d.,
kakor .se rita v Srheiniggovih koroških narodnih
pesmih. Ljudem, ki jih obdare, voščijo dolgo živ
ljenje, .srečo pri živini in na polju ter obilo otrok,
onim, ki jim ne dajo ničesar, pa vso nesrečo, ki ji;
.sploh mogoča. I/, jajc in zabele (zaseke) si na
pravijo cvrtje, ki ga dajo ali prodajo tudi dru
gim ljudem, kajti imajo ga često preveč.
Izmed zgodovinskih oseb se je priljubil ko
roškim Slovencem posebno kralj Matjaž; o tem
vedo mnogo pripovedovati. Neki koroški kmet
je vozil z Ogrskega vino na Koroško. Na svojem
pot »i dojde nekoč skozi veliko dobravo do visoke
gore. Na gori zagleda kočico, ki je bila napol
vzidana v zemljo, tako, da se je komaj videl«
streha iz nje. Pred vrati opazi vrlega jtinaka, o
pasauega s sabljo. Ko se mu približa "Voznik z vo
zom, jame junak tako-le govoriti: "Ti si, prija
telj, iz gornje naše strani. Povej mi, lazijo li še
mravljice na sledeče tri vrhe: na vrh Sv. Krišto
fu, (V Rožu imenujejo mesto Sv. Krištoja goro
Hum.) Sent Magdalene in Sent Prha". — Lazijo
še sedaj, toda redkeje ko kedaj," odvrne voznik.
Junak nadaljuje: "Reci doma: Kadar vera to
liko oslabi, da ne bo nihče več prihajal na one
tri gore, tedaj hočem vstali in priti s svojo črno
vojsko." — "Kdo pa »i ti?" ga popraša kmet iz
nenaden. "Kralj Matjaž sem! Stopi bliže in pojdi
z menoj v to kočo, da se prepričaš na svoje oči o
tem." Voznik vstopi, a kralj Matjaž mu veli:
"Postavi se za moje ledje, pak poglej preko des
nega ramena skozi tole okmr." Krnet stori to in
zagleda ravno polje, široko in dolgo. Po polja
i »rek in prek pa stoje sami oboroženi vojaki s
svojimi konji. A vse je mirno in tiho. Nihče se ne
zgane, kakor da spavajo konji in ljudje. "Evo
ti črne vojske!" reče kralj Matjaž začudenemu
kmetu. 'Poglej zopet skoz okno!" Korošec po
gleda, kralj pa prime polahno za sabljo ter jo
potegne malo i/, nožnic. V tem trenotku oživi vsa
vojska. Vojaki privzdignejo clave, konjički pa
začno kimati in hrzati ter udarjati s kopiti. "Vi
diš," reče na to kralj Matjaž, "temu ne bo doljso
in jaz vstanem ter potegnem sabljo iz nožnic. To
pol veter b«» vel tedaj in vdihnil vsem ljudem eno
misel. Moji vojaki poskačejo na konje iu črna
vojska bo stala v bran za sveto vero." Tedaj bo
prijelo vse za orožje, kar nosi moško glavo. Bilo
staro, bilo mlado, vse pohiti v vojsko, da brani
staro vero. Nastane pa takrat taka sila, da se Šc
človek ne bo utegnil preobleči, temveč vsak poj
de na vojsko v opravi, ki jo bo bas nosil na se
bi. A zbralo se bo toliko pravovernega ljudstva,
du boj ne bo trajal niti toliko časa, da bi mogel
pojesti človek tri hlebe kruha. A ko pade tretji
hleb komu iz rok, mu bode rekel sosed: "l'uati
ga, brate, naj ležj; po boju bo dovolj hleba in
vsega." Tako naglo bodo premagali sovražnik^
svete vere.
O čudnem Matjaževem koncu so pripovedu
je po Spodnjem Korotanu, da so bili mogočnemu
kralju zavidni vsi drugi zapadui vladarji in 40
/.družili zoper njega veliko vojsko. Premagali »o
Matjaža popolnoma in 11111 pobili vse vojake ra
zen sto zvestih vojakov. S temi je pobegnil v vot
lino pod Pečjo (Peco), ki se mu je odprlu sama
i:i ga skrila njegovim sovražnikom.
Krhsno opisujejo Korošci Matjaževo prebu
jenje. Pred njegovo jamo bo na božično noč zra
stla zelena lipa Od polnoči do ene ure bo cvetla
tako sladko, da napolni vso okolico s prijetno di
šavo. Cvetla bo pa .samo eno uro in se posušila
potem. Na to posušeno lipo bo olwsil kralj Mat
jaž 11a dan sv. Jurija svoj ščit in tedaj ozeleni li
pa iznova. To bo znamenje boljših časov, ali do
tle je Se silno dolgo. Kadar pa pride kralj Matjaž
.• svojo vojsko na dan, bo premagal in vse
sovražnike, pregnal krivico s sveta in ustaffcvil
zlate čase.
Po spodnjem Korotanu pripovedujejo, da si je
bilo izbralo ljudstvo samo Matjaža za kralja na
(Josposvetskem Polju in da je iinel svojo sto!;eo
nn Karnskeni (irndu. Noč in dan so bila odprta
vrat« njegovega gradu; vsak siromak si je lahko
izprosil milosti, vsak zatiranee je našel pravico
in obrambo. Kralj jo bil zelo dober in je dajal
kovati same zlate. Takrat so 1>ili zares zlati ča
si- - ttl*«
Med slovenskim narodom v Korotanu se na
haja lepo število starih pravljic, pripovedk, pre
govorov, zagovarjanj in vraž.
(Konec prihodnjič.)
Fran Albrecht:
Izobčenka.
— Nevarna igra ... je odmevalo po njeni
duši dvoje besed, trdih in mračnih. In sama ni
znala, da se je ob tem strastnem navalu neizgovor
jenili besed nehote okrenila od okna proč in
•se z razpaljenimi, vročimi očmi zazrla nanj. V tre
notku ji je planil spomin, žareč in peko<", prek^
duše in jo kakor v nemi ekstazi vso obvladal.
"M nas seveda malo pospremite, gospodič
na Mirni," je predramil tišino tih, zamolkel, u
kazovalen glas Aleksandrov. Gostje so se pri
pravljali k odhodu.
Mimi je sklonila glavo kakor ob tajni za
povedi. C,c bi ji ukazni, naj ostane, sedla bi, sklo
nila glavo in bi ostala.
• • •
Kolikokrat ji je bilo tako, ko se je namah
začutila tako strašno osamljeno in zapuščeno. V
tistih neskončnih, melanholičnih večerih je pri
hajalo tisoč in tisočkrat: vse prejšnje njeno živ
ljenje, šumeče in vriskajoče, vsi daljni sladki in
grenki spomini, vse se je spojilo, zmedlo, zlilo v
en sam polblazen krik hrepenenja: Proč proč!
Ljubezni, življenja, mladosti!
In s svojimi drobnimi, ostrimi prsti si je rula
teilaj po las^h, s pestmi se je bila ob prsi in čelo
in klicala s svojim onemoglim srdom: "Zakaj, o
zakaj sem jaz ženska, zakaj nisem jaz mož!"...
In zato je bežala.
Hotela je daleč, tja v črne, mrtve lesove, ki
so se kopičili \A svoji nočni temi kakor ogromni
grobovi, med samotno skalovje, še dalje od sve
ta. še bolj od ljudi, še globlje v pozabljenje, pa
naj jo ob leni zagrnejo črni prepadi, zasujejo sne
ženi navali. Bežala je iz hiše, iz te črne, zamre
žene jetnišniee, postavljene visoko na goro, bega
la je okoli in v njeni duši se je boril strah z m o
počno strastjo, ki je vabila v pozabi jen jc ia
srn rt.
Tako jo drevela okrog, kakor blazna, brc*
smotra, zadevajo se <»1» kamenje in dražje, ki ju
ležalo po tleh, v rasi v snegn in inra/.u, padala,
vstajala in zopet hitela naprej, dokler se ni, one
mogla in težko hropeča, krvaveča na rokah in
olty-azti zgrudila brez mori kje na tla in zajoka
la z divjim, glasnim jokom.
Pozabljena, zapuščena in — sama, sama!
Tako je vstajala pred njo resničnost, nesram
no razgaljena, potvorjena od njene bolne, vroči
čne fantazije? lota bože broz haska, najlepša lo
ta. Cvetje mladosti vene brez duha, usiplje se
brezplodno in ona — devetindvajset let na starka,
zgubana in vela — životari na tej strašni eori,
izobčena iz vsesra resničnega življenja, ki bi ga
imela pravico tirjati tudi zase. . .
Kje je i/hod iz te neskončne, proklote sa
mote, kdaj bo koncr teh enakomerno tekočih,
brezbarvnih dni, ki padajo nanjo s svojo mono
tono ravnodušnostjo liki udarci biča, da so vije
telo in blazni duša v nerazumljivi, nezaslužoni
bolečini? Ni izhoda, ni konca! Danes je tako, ju
tri zopet in vse, vse dni, dokler je no vržejo v
tisto črno prst tam gori kje za cerkvijo . . .
Čeprav jo vedela, da jo nezmiselno misliti
na to, je vendarle mislila zopet in zopet. Slast
je čutila, ako se jo mučila in si slikala bodoč
nost kolikor mogoče črno in brezupno; slast je
čutila, ako si je napenjala možgane, navala po du
ši: naslajala se je ob lastni bolečini svoji.
S trpko gorjiipostjo so jc spominjala časov,
ko so še romale preko domovine njeno brezuspeš
ne prošnje za premestitev. O, temu je davno! Zdaj
jc tako zadovoljna, kakor pravijo njeni višji —
res, ustvarjena je za samoto in za hribe!
Poslednji dnevi Štefana Poljanca.
Nikoli še ni sliSal Poljanec toliko resnične
grenkoeh v besedah gospoda Valentina. Tožil je
/mirom in kadar je pil dobro vino, so se mu časih
••do oči zasolzile in objokaval je svoje nničeništvo.
Ali ta otn/.nost je bila kvečjemu dolgočasna in
tudi gospod Valentin sam ni zahteval, da bi pri
jatelj jokal 7. njim.
"Ni lako budo!" ga je tolažil Poljanec. "Za
kaj bi človek goovril o grobu, dokler je mlad!"
"Malci, kje pa jc vino?" je zaklical gospod
Valentin. Prijazna gospa je prinesla vina, gospod
Valentin je točil a tresočo roko.
"Tfc dni, ko sem bil tako sam, sem premišlje
val veliko!" je govoril gospod Valentin s tako
resnim in zamolklim glasom, ki ga Poljanec prej
ni poznal. "Veliko sem premišljeval in dobro
vem, zakaj ni nikogar k meni. Pomislite dobro,
gospod Poljanec, da je spoznanje prvo poglavje
smrti. Zdaj, ko sem izprevidcl, da že dolgib
dvajset let ne živim več, kar se pravi živeti, zdaj
*e je odprl grob pred menoj in vidim ga tako na
tanko ,kakor da so ga bili izkopali tu pred zofo,
pred mojimi nogami. Zakaj pa ne pijete, gospod
Poljanec?
Štefanu Poljaneu je bilo zelo čudno pri srcu;
zgenilo tse je v njem spoznanje in pomislil je:
"Spoznanje je prvo poglavje smrti."
Gospod .Valentin je pogladel v strop in jc
zavzdihnil.
"Takrat bi bil moral umreti in m<»jc ime l»i
se svetilo jasno i/, tistih ("asov. O, kako neprijetno
je, če živi človek v preteklosti iu mu je sedunjost
ob vsakem koraku napoti, ker se ni o pravem času
vtelesnil vanjo! Sedanjost ima fist o drugačno
mero nego preteklost. Kar je bilo nekoč veliko,
je zdaj majluio in narobe. Misli -.so drugačne, je
zik je drugačen; kakoV (la bi prišel človek z
zemlje na Marta. Kaj pravite, gospod Poljanee,
kakšni so moji verzi?"
Gospod Valentin mu je pogledal naravnost v
obraz in tSefan je zardel.
"O, gospod Valentin —"
(iospod Valentin se je zasmejal zadovoljno in
ves obraz se mu je svetil.
"No, «lcjte, kako lažete! Saj vem, da se vam
zde moji verzi neumni, starinski, brez duha in brez
poezije, posebno tisti, k iopevajo ljubezen in do
movino. Vsem se zde taki; nekoč :sein jih poslal
cel šop uredniku Klepeu, svojemu prijatelju, in
točil je solze od hvaležnosti, objavil pa ni nikoli
niti besede. Nekdo drugi — če niste bili vi sami,
gospod Poljane«*, Bog vam grehe odpusti! — ne
kdo drugi mi je svetoval, da naj jih izdam v lepo
opremljeni knjigi, in tako sem storil. Ali imate
to knjigo!"
"Ne!" je zardel Poljanee.
"Nič vas ne bodi sram, saj je nima nihče.
Dvesto forintov me je stala ta reč, sedem izvodofv
Zasmejala sc j« in njen smeh je tekmoval /.
Masnimi disakordi tulečega vetra. In spomnila
L' e je časov, ko je še ol> nedeljah in četrtkih ho
dila v dolino. Z srdito, onemoglo bolestjo ranje
nega sr«*a se je spomnila, kako s<> tekmuje letali
za njo vsi, od golobradepa učiteljskega suplenta
pa do seutimentaino-pobožnega kaplana in ože
nje ne ga župana, laskali ji v njeni navzočnosti s
komplimenti, ki so vsekakor pričali o njih dušev
ni kvaliteti, vili oči s prosečimi, vdanimi smehlja
li, za hrhtom pa si šepetali spolske frivolnosti
in nesramnosti o njenem telesu ter brili dvoum
ne burke na račun "hribovske dame."
"Sodrga, svinje!" jo kliknila Mimi, planila
kvišku in s stisnjenimi pestmi in razljučenimi
očmi strmela na pokrajino, ki je počivala nizko
pod njo, mirna in pokojna. Zvezde so sijale na
nebu kakor zlati bleščeči dragulj« ki; kakor drob
na, mežikajoča očesea otrok so se plaho in ne
mirno utrinjale male luči v dolini ter zrle iz
mrakov in teme tako zaupno in milo, kakor ne
dolžni detinski smehljaji . . . Toliko lepega mi
ri in pokoja je bilo tam spodaj, kakor da plo
vejo nevidni, dobri angeli nad to dolino, čuva
joči jo in neslišni, roseč le mir in pokoj in lju
bezen. . .
" llinavščina! Vsa ta zemlja se bo utopila v
i močvirju brezmejne svoje hinavščine!"
In do zvezd, daljnih, nedosežnih bi rada za
kričala svoje sovraštvo: kako sovraži to zemljo
domovino, ki jo je zasužnjila, da ne more od nje,
te ljudi-rojake, in ta hinavski mir in pokoj, ki
jo ubija. Preklinjala je svojo mladost in svoj
stan in svoje trlo ter vse svoje želje, ki se nc
uresničijo nikoli. 1'rcklinjala je svojega očeta,
ki ga ni nikdar poznala, ki je izdal mater in njo,
še preden je bila rojena, ne da bi čutil v sebi dolž
som proda), stoinpetdeset sem jih podaril znancem,
ostali pa leže v velikem zaboju pod streho in to
zimo, če jo doživim, ho moja žena kurila z njimi."
Poljanec je poslušal in je mislil: "Kako je to
rudno! Nikoli nisem oh javil svojih verzov, nisem
»e mučeuik, ne starec, in tudi ne oženjen, pa ven
dar se mi zdi, kakor da hi govorilo moje srce
liesede gospoda Valentina!"
"Pa vendar, le pomislite, gospod Poljanec,
rečem lahko brez napuha, da so hili moji verzi ne
koč dohri in se je marsikatera devica jokala oh
njih. Niso hili slališi od Tomanovih — zdaj pa
preudarite, če ih sedel zdalje pred varni Lovro
Toman in hi vas vprašal, kako sodite o njegovih
verzih!"
"Tomnn je zapisan v zgodovini," jc omenil
Poljanec.
"Knj to jc!" jc zavzdihnil gospod Valentin.
"On jc živel o pravem času in jc umrl o pravem
času. Poznal seni ga dobro in tudi njegovo lepo
brado som poznal. Vse ljudi sem poznal, ki so ži
veli takrat in ki jc zdaj njih ime zapisano v zgo
dovini ; bil som med njimi, živel pa nisem, prav
nikjer se no pozna in nikjer ni zapisano, da sem
živel, lu ko so šli oni dalje, ko niso več delali
rodoljubnih verzov in niso več nosili širokih klo
bukov in »o bili zinironi bolj in bolj debeli, sem
ostal jaz, kjer sem bil, in sem se vrtci v kolobarju.
Hrugi so šli 7 življenjem po vseli potili in ovinkih,
niso bili nikoli ne večji in ne manjši, ker jih jc
videlo življenje zimrora od blizu. Jaz pa sem bil
žc daleč zadaj, zmirom daljo, naposled me niso
nost, biti ji oče . . . Preklinjala jo svoje nekda
nje prijatelje, ki so ji nekoč govorili lepe, zla
gane besede, kojim je ona odgovarjala lepe, zla
gane besede . . . *ln tako sc je naposled morje
njenih kletev razlilo preko vseh moških.
Klela je, kakor hi molila: z zanosom in pa
tosom, ki je del ženske narave. In niti .slutila ni,
da je tudi to vse — laž . . .
Ko se je spomnila svoje pokojne matere, pa
je uamah postala vsa mirna, bolno resignirana.
Videla jo je tam v tisti tesni podstrešniei ob svi
tu petrolejke sklonjeno nad belim perilom, kako
vbada, neprestano vbada . . . Vsak .njen vbod
1 ju j je mol Ter, trpek protest proti krivičnemu
življenju, a njena ustna so zaprta tožbam in vz
dihom, v njenih polugaslih očeh je molčeča vda
nost brez upa.
"Mučeniea si bila, mati," je šepetala iskre
no, "tudi tvoja liri je obsojena v nemo mueeni
štvo. Življenje je krivično."
Tako je stopala proti domu, jetnišnici z za
mreženimi okni. Tiho je stopala z upognjeno
glavo.
Vse je ugasnilo v nji in otopelo, solze pa so
ji Še žgale v očeh in na lieih. Legla je na poste
ljo oblečena, kakor je bila. Narahlo so sc ji stre
sala ramena v pridušenem ječanju. Oh, saj more
biti jo bo čul kdo . . .
In tedaj so se počasi in brez šuma odprle dur!
na stežaj in v . njeno temno izbo je stopil reSe
nik . . . Prišel je od daleč, iz tujine. In kakor
blesteč, širok cvet izza mraku se je zaiskrilo be
lo čelo, visoko in strmo, in pod njim, globoko pod
njim dvoje oči, podobnih silnim plamenom, dvoje
žarkih, zahtevajočih, energičnih oči, katere naj
I bolj ljubijo ženske. —
(Konec prih.)
videli več in so me pozabili . . . Knj pa vara je,
gospod Poljnnecf Ali sem vas razžalil?
Poljanec se je zleknil na stolu, vzdignil je
kozarec in je pil, da l>i zakrit grozo, ki mu je bila
sparila obraz.
"Tudi ja zsem že tako mislil, gosp<»d Valen
tin, kakor pripovedujete!" je izpregoovril muko
ma s tihim glasom. 'I*'
"Tako je, kakor pripovedujem. Iu zato nI
ob teb dolgočasnih urah nikogar k meni. Spo
mnijo se me, kadar me srečajo, in še takrat se za
čudijo. kakor da bi ugledali znanca od Sv. Kri
štofa. Moja doba je minila, umrett bi bil moral
znjo, ali pa jo pozabiti. Ah, in tako kratka jc bila
tistn doba! Te dni, ko sem bil sam in me je ob
senčilo spoznanje, sem štel dobe, ki so šle že mirno
mehe. Naštel sem jih pet, in če mi da Bog učakati
zimo, jih bom štel šest. In poznam ljudi, ki so
živeli vseh petero, prijatelj, živeli in jih niso samo
gledali od strani kakor jaz. Kako spretni so lju
dje, o, kako spretni!"
Gospod aVlentin je izpraznil že dvoje kozar
cev; lica so mu rdela in oči so se mu svetile.
Poljanec ni razumel več njegovih besed; tako
težka mu jc bila glava, kakor da jc bil prečul vho
noč. Vstal c izza mize.
"Kam pa, kam?" se jc prestrašil gospod
aVlentin.
"Imenitno pot imam še nocoj," je jeeal Po«
Ijanec. "Skoro bi bil čisto pozabil nanjo . » . 'Ali
poznate gospoda Petrina?" jc vprašal nenadoma
in komaj da jc sam vedel zakaj. <d»u*)