OCR Interpretation


Proletarec. [volume] (Chicago, Ill.) 1906-19??, August 27, 1918, Image 1

Image and text provided by University of Illinois at Urbana-Champaign Library, Urbana, IL

Persistent link: https://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn83045377/1918-08-27/ed-1/seq-1/

What is OCR?


Thumbnail for

Published and distributed under permit No. 424 authorized by die Act of October 6, 1917, on file at the Post Office of Chicago, Illinois. By order of the President
A. S. Burleson, Postmaster General. ^
• 'nt m koriati dtUvik«!«
.judatva. Dtlavci m oprt.
vičeni do TMf«, kar pro«
ducirajo.
Tki* paper ia devoted t«
tka interaata of tko work
ing data. Workara ar«
entitled to all wkat they
produce.
an aecomt-claaa matter, Dec. «. 1#07. at the pout \./fice
•t l bicAiro, ill., under lb* Act of luntfrtan of March 3rd. 1#7&.
Officii 4008 VJ. 31. St., Chicago, III. Delavci vseh dežela, združite se!"
PAZITE
na itevilka v oklepaja, ki
•• poleg vaiega
aaaloTa, prilepljen
nega »podaj ali aa
Ak°..* <"*>
tedaj vam • prikodnjo it«,
vilko aaiega liata poteč«
naročnina. Proaimo, po.
novite jp takoj.
STEV. (NO.) 572. SLOVENSKO GLASILO JUGOSLOV. SOCIALISTIČNE ZVEZE. -> CHICAGO, ILL., DNE 27. AVGUSTA (August 27) 1918.
LETO (VOL.) XIII
Ali je čas za mir?
Odkar trnja sedanja vojna, se oglašajo u;i
rnr.mli straneh v veča I i manj rednih presledkih
glasovi, ki priporočajo z angelskimi jeziki prija
teljski sporazum iu diplomat ičen mir, da se konča
svetovna vojna. In kadarkoli se pomočijo peresa v
ta namen, je vsakokrat "najprimernejši ras", tla
m' preneha sovraštvo.
(V hi bilo mogoče izvršiti splošno glasovanje
po vsem svetn, mislimo, tla hi se oh vsakem času
ogromna večina ljudstva načeloma izrekla za mir.
In če hi hila Avstrija in Nemčija leta 1914 pred
napovedjo vojne vprašali ljudi, če si žele klanja in
vseli grozot, ki jih neizogibno prinaša oborožen
konflikt, smo prepričani, da ne hi bili za noben
denar dobili večine za vojno — seveda če bi bilo
moglo ljudstvo svobodno izreči svoje mnenje.
Ti'd a v mnogih krogih vlada velika zmota o
tem, kaj pomeni načelo. Ogromna je razlika med
človekom, ki načeloma ljubi mir in med onim, ki
zagovarja mir za vsako eeno. IV torej pravimo, da
so gotovo vsi narodi načeloma za mir, ni s tem re
čeno, da hočejo mir brez obzira na t »t, kakšen da hi
bil. To pa je danes postalo tako važno vprašanje,
da so pogoji miru resnejši od samega miru.
.Mir je politično vprašanje. Nobeno politično
vprašanje se pa ne more ločiti od okolice, v kateri
obstaja in s katero je spojeno; vsako politično .
vprašanje je odvisno od razmer, tako tla se v enem J
položaju lahko popolnoma drugače odgovarja |
nanj, kakor v drugem.
V prvih mesecih vojne, ko so bile žrtve še
majhne — namreč majhne v primeri s tem, kar se
jih je nabralo tekom štirih let — in ko se je moglo
še misliti na to, da ostane svet v glavnih potezah
tak, kakršen je bil priti vojno in se nekatera
manjša vprašanja s pomočjo nevtralnih držav lah
ko rešijo z razumnim diplomatičnim kompromi
som, je bil dobrodošel vsak napor, ki je imel na
men doseči mir brez nadaljnjega prelivanja krvi.
V tistem času je ta napor pomenil prav toliko ko
likor delo za ohranitev miru pred vojno.
Toda prav v tistih časih je bila vsaka beseda
o miru bob v steno. Kar se tiče Nemčije, ki je ta
Roj oh vstopu v vojno prevzeia vrhovno"'voaštvo
nad centralnimi silami, je v oni dobi jasno poka
zala, da je njen pravi namen zmaga. Potem naj bi
seveda prišel mir, toda ne mir, ki ga sklenejo na
sprotniki z ene in z druge strani, temveč mir, ki bi
ga kajzer diktiral in ki bi ga zavezniki morali spre
joti, kakor so holjseviki pozneje morali sprejeli
brest-litovski mir, ker niso imeli mori, da i>i se mu
bili uprli.
Ko je postalo jasno, »la se ne more vojna opie
jiti na kratko dobo in na razmeroma male žrtve,
ki jih je zahtevala lista doha, ni moglo v prvi vr
sti ostati vprašanje: "Kako hitro bi se mogel
doseči mir?" — ampak važnejše je postalo vpraša
iije: "Kakšen naj ho mir?"
Za odgovor na tako vprašanje ne xaduutuje le
ideal. Naposled ni najtežavnejše sestaviti na pa
pirju najidealnejši položaj, ki si tfa more domisliti
človeški razitiu. Ampak razmere so trše od idej in
v realnem življenju je vedno treba računati z
njimi. Bodoči mir ne bo ustanovljen na svetu, ka
kršnega bi moglo ustvariti naše hrepenenje •.> po
močjo naše fantazije, ampak na zemlji, kakršna
je, med narodi in ljudmi, kakršni so.
Ce se vzame to v poštev. je pa vprašanje vseh
vprašanj: "Kaj bi se moglo po najboljšem spo
znanju in računajoč z dejanskimi razmerami sto
riti, »la se ne ponovi enaka grozota, kakor jo pre- |
življamo sedaj.'" In to pomeni: "Kakšno obli
ko in vsebino naj ima in na kakšno podlago naj se
postavi mir. da ho imel čim največ garancije traj
nosti v sehi 7"
Tožba o žrtvah, ki jili zahteva nadaljevanje
vojne, je s stališča človeškega čuta opravičena. To
da na svetu ne odločajo v prvi vrsti čuti, temveč
reči, ki jih lahko doseže razum. 1 ti zato morajo od
srca diktirane tožite utihniti, kadar spozna razum,
da nimajo stvarne veljave.
Nadaljevanje vojne zahteva žrl ve. Toda kaj
bo, če se ustavi vojna brez obzira na položaj in se
sklene mir ne glede na pogoje, ki hi mu zagotovili
trajnost? O tem si mora hiti na jasnem, kdorkoli
govori o miru. Nikakor ne zadostuje, da pravimo:
"Tak in tak mir hočemo!" — ampak vedeti mo
ramo. če je "tak in tak mir" v sedanjih razmerah
mogoč.
Nemčiji se mi zapadni fronti slabo godi. Av
strija nima uspehov v Italiji. Ali sta Nemčija in
Avstrija poraženi?
"Nikdar nI dohro vatflti samegn sebe rt -sv«1 jtti
uspehih in o nasprotnikovi slabosti. Hindenburg
pripoveduje nemškemu ljudstvu, da so pozicije
nemške armade zelo ugodne; Ijtidendorff 11 d i. da
se je nemška vojska le zato umaknila, da vp lože
pripravi za novo ofenzivo. To so kajpada haharije,
in če so ne motimo, ima nemški generalštab veliko
več posla s pripravljanjem načrtov za nadaljnje
umikanje, kakor s plani /a ofenzivo. Ampak to
uič ne de; nemško vojno vodstvo ne priznava po
raza, in četudi ne bi moglo /. ozirom na naraščajo
čo moč Amerike in na svoje postopno peSanje upa
ti na zmago, ijjia očitno še veliko loterijo / uado,
da se zgodi kaj nepričakovanega, da .->»* mu po
steči kakšno presenečenje, sploh da se na kakršen
koli način še prepreči zmaga Zedinjenih držav in
zaveznikov.
Da se tudi to hazardno upanje hoijiuholj krči,
•"•im dalje t raje vojna, mora tudi ofieielna Nemči
ja s svojim generalnim štabom vred spoznati.
Ampak za sedaj čuti, da ji So ni treba priznavati
poraza. Resnično stoje njene čete še na tujih tleli
in zunanja slika je še vedno taka, kakor da je
zmagovalka.
Zaradi tega bi bilo v interesu Nemčije, da bi
se sedaj sklenil mir.
(Sotovo vedo v Berlinu, da se ne bi, "e se da
nes snide mirovna konferenca, mogle izpolniti vse
tiste želje, ki jili je kajzerstvo gojilo ob začetku
vojne. < ki kar ho se s svojim podeenjevanjeiu Ame
rike tako kruto prevarili, jim je tudi znano, da
ne more sedanja vojna prinesti popolnega svetov
nega gospodstva za Nemčijo. Toda če bi njeni na
sprotniki sedaj sedli za zeleno mizo s trdnim na
menom, da podpišejo mir. bi imela Nemčija ven
dar eelo vrsto pridobitev, ki bi ji dale utemeljeno
upanje, da se uresničijo njeni načrti — sieer ne
danes, pač pa pozneje. Nemčija bi bila v takem
položaju, da bi se takoj po sklenjenem miru lahko ,
začela pripravljati za novo vojno in le vprašanje
časa bi bilo, kdaj da izbruhne taka vojna zares.
Vzemimo najugodnejši slučaj za Bvropo. Re
eimo .da bi bila Nemčija pripravljena izprazniti
vso Helgijo in Franeijo, da bi se Avstrija nmeknila
iz Italije, Srbije in Črne (!ore. Treba je priznati,
da je to zelo optimistično mišljenja, če vzamemo
vse v poŠte v. kar smo doslej resnega slišali o nem
ških namenili.
Ali bi bil v tem slučaju verjeten trajen mir?
" t/f najnetiolfrnrjft* rurfcnost bi mogt« xerjerl kaj j
lakega.
NemSki politični sistem bi ostal ueizprenie- j
njen in kajzerjeva avtokracija bi se še bolj utr
dila. Kajti pred ljudstvom bi stala ovenčana z
uspehom in povrh tega. bi držala Se oljčno vejo j
mrroljuoivosti v roki. u >i««iiAki revoluciji hi se
moglo I«* še nepoboljšljivim fanlustom sanjali. Lo
gično je, (In l>i avlokraeija dopolnila svoj aparat
<!(• skrajnosti in obenem dovršila svojo militaristi
eno mašinerijo z vsemi sredstvi, ki bi jib i/žela i/,
zasužnjenega ljudstva.
Ze 11* bi bilo dovolj nevarnosti /a mir.
Ali stvar ne hi bila končana s tem.
Avstrija bi ostala cela in to, kar neprenehoma
deklamirajo njeni ministrski predsedniki, bi se
uresničilo: Sama bi odločala o svojih notranjih
zadevali. To se pravi, da bi njeni narodi ostali pod
jarmi jeni, in rim bi vlada dobila proste roke, bi .se
najokrutneje maščevala nad rebeli, ki so poka/ali
svojo upornost tekom vojne. Pei .ekucije bi po
ostrile domače boje in nevarnost, ki je prej pre
tila svetovnemu miru, bi se še ]>oo.strila. Hazmerje
•tied Avstrijo in balkanskimi državami se naravno
ne bi moglo /boljšati, balkansko vprašanje bi
sploh ostalo nerešeno in oiulotna suiodnišniea bi
se vsak ča*» laliko vnela.
1'ovrlitega bi pa Nemčija in Avstrija uživali
\se plodove svojega ropa na vzhodu. Iz Poljske,
Litvinske, 1'krajine, Finske, bi postale vazalne
države, Rusija bi liila brezinočen plen Nemčije,
preko vse Azije bi si kajzerstvo napravilo pot do
1'acit'ičnegu oceana in bi tako ugrožavalo svet od
veh strani.
In ves svet bi se neizogibno izpremenil v o
gronino utilitaristično taborišče, kjer bi prejali
wlej zagraiel top, ki bi razsul požar nove vojne na
vse štiri strani sveta. •»
Strahote, ki jih je povzročila sedanja vojna,
so take, da jih svet še ui poznal. Kodoča svetovna
\ojna bi morala biti še brez primere strašnejša, in
vse žrtve, ki jih more zahtevati nadaljevanje seda
nje vojne, so naposled le malenkost v primeri s ti
sliini. ki bi jih povzročilo novo vsesvetovno klanje,
\ katerem ne bi mogla najhrie niti ena država
na svetu ostati nevtralna.
Ali je torej čas za mir .'
Za ji v tok racijo — da! Za demokracijo — ne!
Za svet, ki hoče biti svoboden, lie more biti miru,
dokler ni avtokrafija fakTičnd rtdpnrvTJfrta. A
ker se sama nikdar ne umakne, mora biti poraže
na, tako temeljito poražena, da ne vstane nikdar
več.
Kadar bo to doseženo, bo čas, da se bo govo
rilo o miiu.
Avstrijska notranja politika, ki zna hiti vra
ni tako glasna, da bi prekrivala vse svetovne do
godke, je zopet nekaj časa tako tiha, kakor da se
vadi skromnosti. Parlament je bil sklican, novo
ministrstvo je bilo imenovano, toda o vladi in o
državnem zboru ni slišati ničesar in svet hi skoraj
pozabil, da obstoja še neka Avstrija s svojimi več
nimi razprtijami in zadregami. Le eno vest je
pred kratkim raznesel hrzojav, in to sicer ne po
sebno jasno poročilo podaja nekoliko luči o av
strijskih ugankah.
Slišala se je zopet beseda " trializem." Vsak
Jugoslovan, ki se je le količkaj zanimal za poli
tične reči, pozna to ime. Ko še ni bilo misliti na
to. <la bi šla habsburška monarhija v dogled
nem času narazen, je bil "trializem" program ne
katerih jugoslovanskih strank, ki so enostavno
izrekale zahtevo, ne da bi si bile preveč belile
»lavo z vprašanjem, če je podlaga zahteve realna
in kako bi bila stvar izvedljiva.
Trializem naj bi bil nadomestil dualizem.
Habsburška monarhija, ki priznava dve državi,
Avstrijo in Odrsko, kot svoja sestavna dela, naj
bi v bodoče obsegala tri države: Avstrijsko, ogr
sko in jugoslovansko. Zadnja naj bi obsegala vse
jugoslovanske kraje, ki so doslej pod habsbur
ško vlado in naj bi uživala gotovo avtonomijo, o
katere obsegu se ni mnogo razpravljalo: Ideja se
je precej vjemala s starim starčevičanskim pro
gramom "Velike Hrvatske." ki je zahteval zdru
ženje vseh "hrvatskih" dežel v skupno državo,
pa je Bosno in Hercegovino ter slovenske kra
je tudi štel za "hrvatske" dežele. Starčevičan
stvo namreč Srbov sploh ni priznalo, temveč jih
je imenovalo 'pravoslavne Hrvate,' iz Slovencev
pa je napravilo "planinske Hrvate."
Le v tem je bil starčevičanski program jas
nejši, da je jemal personalno unijo za cilj; av
strijski cesar naj bi bil obenem hrvaški kralj,
sicer pa naj bi ne bilo med hrvaško kraljevino
na eni in med avstrijskim cesarstvom in ogrskim
kraljestvom nič skupnega. Trialistični program
ni v tem oziru povedal nič jasnega, ali po mno
gih znamenjih je bilo soditi, da bi se bil rad za
dovoljil s takim državnopravnim položajem, ka
kršen je ogrski.
Stareevičanska stranka je bila radikalna;
njen program je bil na papirju radikalen, in
njeno delo je bilo radikalno — namreč nič ga
ni bilo. Živela je od teorije, da je ideja "Velike
Hrvatske" sama na sebi tako velika in močna,
da mora zmagati. "Prišel bo čas, ko nam prine
so Zcdinjcno Hrvaško na krožniku" — je bilo
eno izmed najbolj bombastičnih nesel starčevi
čanstva; najponosnejsu beseda starega Antona
Starčeviča se j_e pa glasila: "Hrvaška ima raz
pravljati le s svojim kraljem, in z nikomer dru
t gim ne." l'o teh "načelih" res ni bilo treba delati
| ni? druzega kakor blatiti vse nasprotnike, poseb
I 110 pa tiste, ki se niso hoteli zadovoljiti s sami
! mi pridigami.
Starčevičanstvo je moralo poginiti v svojem
puhlem dogmatizmn in je resnično poginilo. Na
sledilo ga je frankovstvo, ki ni imelo druge nalo
ge kakor nasuti čim ver strupa v hrvaško poli
tično življenje in je pod krinko radikaliznia o
pravljalo službe za avstrijsko vlado.
Četudi je bila trialističšna ideja s svojo dr
žavopravno zahtevo podobna starčevičanski. se
je vendar razvila izven ostankov starčevičanske
stranke in proti njim. Tudi med njenimi zastop
niki je bilo dovolj političnih šarlatanov. Ali če
se ne oziramo na ljudi, si moramo vendar reči,
da ni imela misel ne dovolj praktične podlage,
ne dovol j življenske moči.
Trialistični program je preziral dejstvo, da
živi v Avstro-Ogrski eela množini narodov in
da obstoja vsled tega eela vrsta narodnih vpra
šanj, ki vsa zahtevajo rešitvf. 1'stanovitev ju
goslovanske države v okvirju avstro-ogrske mo
narhije bi bila postavila ostale narode še v slab
ši položaj in jim vzela skoraj vse upanje v re
šitev njihovih vprašanj. Jugoslovani l>i odpadli
v avstrijskem državnem zboru; to se pravi, da bi
se zmanjšalo število slovanskih poslaneev, med
tem ko bi število nemških ostalo neizpreinenje
no. To bi posebno f'ehi močno občutili in zato ni
bilo nobenega upanja, da bi ostali slovanski na
rodi podpirali tak program.
Trializem je posegel v avstrijsko in ogrsko
polovico; od obeh bi se morali odbiti gotovi deli,
da bi se mogla ustanoviti nameravana jugoslo
vanska država. Brez obzira na ogromne težave,
ki izvirajo iz dejstva, da sta avstrijski in ogrski
parlament popolnoma ločena, je bilo popolno
ma izključeno misliti na kakšen uspeh v triali
stični smeri, če se ne bi dobila zadostna večina
zanj v avstrijskem in v ogrskem državnem zboru.
V zadnjem ni bilo na kaj takega niti v sanjah
misliti, ker je predpotopni volilni red zagotovil
vlado najbolj reakcionarni madjarski fevdalni
kliki. A tudi če bi se demokratičnim elemenlom
na Ogrskem posrečilo izsiliti splošno volilno pra
vico, je nevrjetno, da bi se našlo v novem ogr
skem parlamentu kaj navdušenja za trializem,
I kajti Slovaki. Rumuni itd. hi morali od njega
pričakovati enako »kodo /ase kakor razne na
rodnosti v Avstriji.
Dokler se jo moralo rai'-unati z obstankom
iiabshuške monarhije, l>i liil imel le skupen pro
p-ram vseh zatiranih narodov, kateremu bi sledi
lo tudi skupno delo vseh, stvaren pomen. Tega
pa takrat ni bilo.
Vojna je temeljito izpreiuenila razmere in te
■ kom dogodkov je avstrijska vlada sama nekaj
easa sprejela idejo "triali/.nia." Bila je priprav
ljena ustanoviti jugosb vansko državo," seveda
I tudi pod habsburškim žezloni. in v ta namen zdru
' žiti en del Jugoslovanov. Slovene! naj bi bili po
!tem načrtu ostali izven Jugoslavije, da bi bili še
bolj podložni nemški nadvladi in izročeni pro
gresivnemu gor mani žira n ju.
V zunanjih obrisih se je ta "jugoslovanska
država" po habsburški milosti večkrat izpremi
iijala. Nekaj easa sta se snovali eelo dve "Jugo
slaviji'': Kna, obstoječa i/. Hrvaške, Slavonije,
Dalmacije, Bosne in llereegovine pod direktno
vlado gospoda Karla, druga, sestavljena iz Srbi
je in <"'rne (Jore, pa pod naslovno vlado črno
! gorskega priuea Mirka, ali pod avstrijskim pro
tektoratom.
Vse to kombinacijo so obsegale veliko por
cijo neiskrenosti in njih namen je bil na eni stra
ni ločiti Jugoslovane od ostalih nenemških in
nemadjarskih narodov, na drugi jih pa z drobti
uami opehariti za hlebec. Garancije za uresniče
nje pa niso imeli taki načrti nobene v sebi in ko
se je vlada prepričala, da se prelahko spoznava
jo njene limanice, so padli pod mizo. Da je triali
zeni definitivno pokopan, se je zazdelo, ko je i
mel Seydler takorekoč zadnjo uro pred svojim
padcem svoj šovinistično nemški govor in je v
svoji jezi razodel prav« namene avstrijske vla
dajoče koterije.
Naenkrat pa vstaja trializem zopet i/ groba
Ali topot je njegova vsebina popolnoma izpreme
njena. Zdaj nimajo Jugoslovani nič opraviti /
njim. Tretja habsburška dfž.ava naj bi bila topot
sestavljena iz f'ehov in Poljakov; t«» se pravi:
Poljska naj bi bila glavna država, Cehi naj bi
se pa pridružili.
Ta ideja je že mrtva, ker so se Karlove sa
nje o poljski kroni, katero bi si bil dal rad po
vezniti na glavo, razblinile hitreje, nego so se
porodile. Ali tudi brez obzira na to in tudi če bi
se avstrijska modrost zadovoljila s tem, da bi li
st varjala novo državo iz tistega dela Poljske, ki
ga ima Avstrija že pod svojo oblastjo, to je iz Ga
lii-ije. kateri l»i potem hotela pridružiti Češko,
! razodeva ta "velika ideja" ves diletantizem av
strijske politike.
Avstrija neprenehoma "rešuje" vprašanja.
Toda odkar je uveljavljen nesrečni dualizeni, ni
rešila ne enega resnično pomembnega vprašanja,
če >e odšteje vpeljava splošne volilne praviee, ki
ji je bila z revolucionarnimi sredstvi vsiljena. Ne
more pa ničesar rešiti, ker tlači vedno z vrha dol,
dela vedno po modrosti vlade in ne vpraša nikdar
prizadetih narodov.
Tudi če Iti živeli v popolnem miru, če bi bile
! razmere v Avstriji "normalne." to se pravi ta
ke, kakršne so bile pred vojno in če ne bi bilo
pričakovati radikalnega prostora, bi bila taka
trialističua kombinacija od začetka obsojena na
j fiasko.
(lališki Poljaki so vedno zahtevali deželno
avtonomijo, pri čemer je bila vodilna misel ta,
da se avstrijski del nekdanje ''oljske organizira
kolikor mogoče tako. da bo popolnoma priprav
ljen za spojitev s Poljsko, kadar bi nastale raz
mere lake, da bi bila obnovitev nekdanje Poljske
! mogoča. Postranska misel pa je bila ta, da ostane
I jo avstrijski liusini podložni Poljakom, kar bi
I se popolnoma doseglo, če bi se vsi zakoni izdelo
j \ali v deželnem zboru in bi bila (ialicija neodvis
na od državnega zbora, od katerega bi Kusini c
| ventualno lahko pričakovali zaščite.
V tem je dovolj vzrokov, da bi se Poljaki
hranili take rešitve, kakor jo zamišlja Avstrija.
S pogledom v bodočnost, v kateri pričakujejo Po
ljaki preporod svo.v nekdanje države, in sicer
cele, morajo..smatrati Čehe za neprijeten privesek
I ker ne morejo naprej vedeti, kakšno stališče bi
zavzeli, kadar bi prišlo do uresničevanja poljskih
želja. Dokler pa še obstoja Avstrija, ne bi Poljaki
marali Čehov v svojo državo, ker bi se z njimi
lahko povečala rusinska opozicija in bi se prav la
hko /godilo, da bi bili Poljaki naenkrat v svoji
lastni "državi" v manjšini.
Na drugi strani pa tudi nikakor ni pričako
vati. da bi se Čehi ogrevali za tako rešitev. Njih
cilj je češka sainostalnost v češki državi. V časih
pred vojno bi se bili zadovoljili s tako državo v
zvezi z ostalimi deželami sedanje Avstro-Ogrske
Sedaj se bojujejo za popolnoma samostojno dr
žavo. V vsakem slučaju pa hočejo svojo drža
vo, v kateri bi bili gospodarji na svojih tleh. Ta
ka zahteva se ne izpolni »te v poljsko-češki, ne o
, grsko-češki, ne nemško-češki, ampak le v češki
! državi. Zategadelj ni prav nič misliti, dn bi Čehi
(Dalje na ft. strani.)

xml | txt