Iz življenla svetnikov.
KONEC. ]
N'npoxlrd se j»> zgodilo, da je i
nagvomadil Jakob mnogo premoženja tor sklo
nil, da rajši utooo s pozorišča sleparskega svojega
izkoriščanja, in ko jo l»il l.ahan od domu pri stri
ženju ovao. so jo nenaduo od k rade I, no da l»i krnim
kuj omenil, tor v/ol s seboj oho svoji /.oni. otroke,
čredo in blago. l)a doda vsoinn touiu krono, je
ukradla njegova žena Kabel, toga klativite/.o |
vredna sodruga, svojemu očetu bogove.
Ako bi se bilo to zgodilo dai.danos, bi so to
takoj naznanilo polieiji in ta bi razposlala na \ so
vetrove razglas:
"10(H) kron nagrade! Pobegnil jo z velikim
premoženjem /iti Jakob. Naznanila naj so pošljejo
Sirijanu l.ahanu v llaran ali pa polioijskemn ura
du dotionega krajo." j
\" onih dobah pa so bila pota gospodova ei
sto drugačna kakor dandanes. Ilog je prišel v |
sanjah k l.ahann in ga umiril radi Jakobovega zlo- J
dejstva in rekel: "Varnj se in no govori z Jako- i
bom drngaoe kakor prijateljsko." To bi bilo no- |
dvomno l.abana prisililo, tla se ne zglasi pri poli- i
eiji ter ne zasleduje Jakoba. Tako so je spravil >
Jakob z l.ahanom v dobrot i in potoval naprej z
vsem svojim premoženjem. Na poti jo videl, kako
spremljajo angelji božji v velikih trumah njegovo
karavano, da se mu kaj m- pripeti. Ker nima no
benega znanja / božjimi angelji, ne morem o njih j
hotrvekai povedati. Tudi Baluiuov osel je videl >
pozneje angelja in je govoril z. njim, kakor so to i
delali Abraham in Jakob. 1 >rezdvomno so pri- 1
kazni anjreljev omejene na osle in božje vernike, j
Jakob so angoljov prav nič ni bal. Ampak ko jo i
dobil naznanilo, da inn gre naproti njegov brat \
Kzav s 400 vojaki, pa jo obšel strah prod njim. i
kajti spomnil soje. kako grdo u| je bil ogoljufal: !
ker jo pa bil Jakob velik strahopetec in ker ga jo j
jolai peči ve.»t. je poslal svojemu bratu velike da
rove naproti. da jra umiri. Nato pa je razdelil
svoje premoženje in svoj«* rivile na «lva dela, da
l»i mu ostal en del, ako lii bil drugi ukraden in bi
mogel varno /bežati
Ko je I »i1 | >11 /opit \ samoti. se je boril z ne
kim elovekom ali augeljem ali bogom. V pismu
stoji, da je bil io •••nož", v uadpisil, tla je bil to
"angel j" in Jakob sani pravi. d» ji* to bil "bog",
ki *ra je v itlel i/ oblit'ja v obli." jr. \aj si je to bil
že kdorkoli, ta borba po pravilili ni bila poštena,
kajti ko je protivnik videl, da ga ne premaga, mu
je /lomil kost. tako da je vse življenje iepal. Ko
se protivnik ni mogel osvoboditi Jakobovega ob
jema. je zaeel prosili in rotiti, d:i ga i/pusti, pre
den s«* zariic svita)i Duhovi se nikdar ne poka/.u
jejo za belega due in v svetlobi, da bi jih kdo ne
videl in preizkusil. Največkrat se dado videti v
temi in \ sanjali. Jakoba pa ni pustil krauiarski
duh niti takrat, in vider, da nima od proti v ni ka
nobene druge koristi, ira je prosil za blagoslov.
Drugega dne rano sc je sreeal Jakob z bratom
K/avom. Jakob se j« poklonil pred Kzavom se
demkrat do remije. K/a\ je stopil k njemu, oba i
.»•a se objela, poljubljala in piakala. Kzav niti ni j
sprejel darov. !;i tnu jib je poslal Jakob, reko«'-, j
da liieesar ne rabi in da naj le Jakob obdrži vse j
zase.
Poslednji del pripovedke o Jakobu in Kuni
je zelo poueen. Ilabji strah Jakobov pred Kzav o in
je krasno opisan. Jakoba peee vest radi njegovih
sleparskih zloeinov. \ isokodiišuo odpu&eanje
Kzavovo i»a dela bogatejšega, kakor Jakoba vse |
njegovo premoženje / blairoslovi vred, ki jih je i
prikramai il od '*ospoda. Nie ni v starem xakonu !
tako irinljivega, kakor je to. V obnašanju Kzn
vii vidimo Javo rasa, sinovsko priv rženost, veliko- i
d ušli ost n-id obsodbe vredno goljufijo iu iiena- j
gradno ohkodbo. .Ni li bil E*av milosrčen in voli- j
kodušeu mož?
In vendar pa je Itop sovražil in mu vzel nje
gov del na obljubljeni deželi. Ni li bil .lakob podel
in lnžnjiv malopridnež? Ampak Hog ga j«* \se
eno ljubil in 111 u sproti vse odpuščal. Kako (rro
žno karikira sv. pismo Itoga. ko pa slika kot so
vražnika dobrega in ljubitelja /la!
•lakob. praotee vsepa naroda izraelskega, je
postal oče velike rodbine in njegovi sinovi so bili
ustanovitelji dvanajstih i/ruelskih plemen. Nje
govi sinovi so prodali ene«« i/med svoje srede,
Jožefa, kot kot sužnja v Kgipt •" ta čudna kupčija
jih ni stala pri očetu ni ene nevoljne besede, »ložef
je prišel v Kpiptu do oblasti ter je podelil svojim
bratom najlepše pokrajine v državi. Kanil ji- tudi
napraviti vladarja faraona lastnika vseh posestev
v državi, ljudstvo pa /a njepove sužnje. Naplavil
je to potoni zakona, da ima kralj pravico do petine ,
vseli pridelkov. Saino duhovnike je oprostil od I
dolžnosti plačevati to petin«. Drupi .lakobo\ sin, j
Juda, je hotel sežpati žensko, ki mu je rodila eno i
dete. Tretji, Ruben, si je dovolil najnepoštenojšo
sleparije kakor Absalon. sili Davidov. Drupa dva
Jakobova sinova sta imela v svojih hišah mučilno
orodje in pm/no jo njiju ravnanje, popisano \ :!4.
poglavju. .lakob se je presolil k .Jožefu v Kiript
in je tam po 17. letih umrl.
Mnopi učeni bogoslovei pravijo, da je Jako
bovo življenje prosti simbol dvanajstih zvez.dar
skih znamenj, da pomeuja 1*2 patrijarhov dvanaj
stero znamenj v zverinskem pasu. kakor simboli
zirajo popa ni leta z 1*2 velikimi svojimi bogovi in
kristjani z 12 apostoli, o katerih so večinoma nič
gotovega ne ve.
Iz .Jakobovega življenja ni mogoče izbrati no
benega trenutka, ki bi pa lo nekoliko opravičeval
in ki bi ga delal vrednega, da so ohrani njegov
Kpoiuin. Nasprotno pa vidimo, ila jc Ito<r, ko j<a
hotel ljubili enepa izmed dveh bratov, druzegn
pa sovražiti, napravil veliko napako pri svojeuw
izboru ,kajti izhral si je tejra. ki se je postavil s®
vnem \• j i m življenjem v najjrnusnejfto svet loboi
/a vse <11 in ki dela gospodu Bogu, Boru židovJ
skemu in kršejinskemu, veeno sramoto
Nujveeji jugoslovanski pesiiik-klasik Gundu
lie je hil Dubrovean. Moderni umetniki in pisa
telji prvega ml a liukovae. Meštrovič, Vojnovič,
so Da I malimi. Slovenski pesnik Gregorčič jo bil
doma / tioriske^a. (V hi hoteli našteli vse pesni
ke, pisatelje, slikarje, kiparje, ki so |>o zaslugi
pri/nani in primorski domačini, hi morali navesti
doiun vrsto imen. Kulturna pridukeija .lugoslo
vanov j«- v Primnrju absolutno večja od ilalijan
ske. dasi je bilo /a Slovenea. Hrvata ali Srba ne
skončno težavne je doseči potrebno izobrazbo ka
kor /a Italijana. Govoriti o nekulturnosti-Jugo
slovanov ni znamenje posebno dobrega okusa.
I"i;nliiki živilske uprave priporočajo, da se
ifosfttdinji /daj preskrbe s krompirjem za zimo,
kajti sedaj je «I• »st i krompirja na tr11 in eena je
primerna. I Inward lleintz, živilski upravitelj z.a
državo IN nnsvlvanijo. pravi: "Sedaj je čas. da
>i 'judstvo kupi krompir za -zimo. Sedanji krom
pir je najboljši. da se hrani za zimo. Krompir jc
treba kupiti v tridesetih dneh. ker postoji nevar
nost .da kasneje zmrzne. Tudi eena za krompirje
si'd<ij najnižja v sezoni."
I/ Baltiinora. <poročajo: Po izjavi odborni
kov bratovščine železniških brzojavnih uslužben
cev /astavka ta teden do jO.000 brzojavnih usluž
beneev, ki više službo na želoz.nieah. če jim ne
povišajo t; e/de in /boljšajo delovnih razmer.
Naši in vojna.
< Konce.»
Stvar me je zanimala in sem jo vprašal, če ve
še kake norice, pa mi je razodela. da ve o Rusih.
Sem jo vprašal, kaj ? in mi je rekla, da so jih ujeli
in jih predajajo v štaeuni (ilohoko je vzdihnila in
mi še to razodela, <la pravijo nekateri, tla bo vojne
kmaln konce, drugi pa. da ne. lion ve. odkcd ima
>o globoko modrost! Zaupljivu J,- uprla vame
svoje verne oči. strnila so mi je med koleni in me
vprašala: "Atek. ate!?, kaj ne, vojna nas ne l»o
pregnala
Pa ji je prežala v očeh resnična skrb. plahi
moji .srniei. Ali sploh ve, kaj je vojska? Ali ji ni
vojska le zver, sitna kakor volk in lev.'
Vedela je! "V vojski streljajo. Atek, atek.
ali nas ne hodo ustrelili? Kaj ne. atek, rajši koj
umremo, kakor da nas powtrelijo."
Tako je torej njeno stališče: vojske se hoji,
smrti ne. Smrt zanjo sploh nima groze. Nedavno
sem ji pravil hajko o medvedu, ki je služil puščav
nika in mu zvesto hranil muhe. Puščavnik je za
spal pa mu je sitna muha serjUa na nos. /.vesti
medved šapne po nji in je vdaril s tako silo. da ni
le muhe uhil, ampak tudi dobrega pnščavnika. Po
vedal s»-m ji to bajk«* ker se je zgodilo, da je iz
snnie ljuhezni skoraj zadavila bratca, ohjeniši ga.
In ker mora imeti povest moralo, sem še dodal,
kako je bil medved potem brez gospodarja in ni
ime! nikogar, da hi mu dajal papiee in pupiee in
je revež poginil gladu in žeje. Malo je preudarila
ne dolgo, iji mi je rekla: '"Na. zdaj sta pa oba v
nebesih je tako boljše kakor tukaj." Pa je šla k
vrabcu.
Smrti se torej ne boji, pač pa jo je strah
vojne kakor zlih sanj. V srce se mi je zasmilila,
reviea, pobožal sem jo po glavi in njenih treh
kitah, tako so dolge kakor mišji repki, in sem jo
potolažil: "Nič se ne boj. moja lnVtka, vojna nam
ne bo ni«' prizadela, saj ji tudi mi nismo nič sto
rili."
Prem.'kala je tiho ustnice, v duhu je ponav
ljala moje besede. Potem se je nemara spomnila
bogastva, ki se ji obeta po sklenjenem miru, in je
vprašala vprašanje, ki je na jeziku milijonom in
\ srci vseli: "Alok. atek, povej, ali bo kmalu
vojne konec .'"
Voj»ii konec prerokovati, je kočljiva reč; do
sedaj so se še vsi preroki urezali, od ciganke pri
čenši navzgor pod vrh. Zato sem bil previden v
besedah in srni rekel "I. juho mojo dete, vojne ho
tukrnt konc\ kadar <ra i>» hotel ljubi Hog, no prej.
no pozncj."
Spot jo premikala tistnioe in ponavljalu nuije
besede. zamislila so jo. nio resno pogledala in no
brez strahu in som vo<lol Zdajle utegnemo spot
kaj doživeti.
I'n jo rekla: " \ atok. oe boš tako govoril. to
bodo so zaprli.'
i no. menda no'
III.
Poltiu jo tako naneslo, da smo :<i sredi bojnih
•»peraoij omislili še enega maleka.
'
( asi rosni tu dolžnost je slehernega držav
ljana. ki no stoji \ bojnem polju, da špartanski
ži> o • r-in> I m, I, kroi svoj pot roSek in tado doni;: r
stvarja možn« -.1. da oni tam zunaj, junaki krvi in
, groze muoeniki gladu in mraza, vzdržo iti vz; ra
jajo Vse to jo ros in vemo iu l>i liili nabavo maloka
tudi odgodili ugoduešpa vremena ]»<• u. ali
razmere so |»ilo tako, da smo bili zastran njoita že
prod vojno, ali razmere so bilo take. etaoishtdlu
, pred vojno v besedi in elovok norad razdira kup
i oijo. Pa l udi moj dokelee ni dalo veo miru in je
priganjalo, da ji moramo kupi'i sestrioo. Sestrioo
j in no liratoa, zakaj bratea ji laliko vzenio. da ga
I vtaknejo v vojsko. Pravzaprav je hotela imeti
i koj dve. menda ker vtaknejo v vojsko. Pravzaprav
i je hotela imeti koj d\o, menda ker je eula, da se
t ijudje zdaj v vojnem oasii / vsem zalagajo kar
na debelo. In še zagrozila je. ee ne kupi mama.
bo pa sama kupila. Sva pa rekla z ženo. naj bo in
bo že IJog da!, in smo navzlio vojni kupili dete, ei
( sto majhno dol o. in jo bil fantek, ker so putioko
baš pošlo, kakor jo pošlo šo marsikaj drugega.
Malo bala sva >o. kaj poreoe najstarejša, ko
; no dobi sestrioo. ampak bratea. al jo bila kar za
; dovoljna : poljubila mu jo obe rokiei in na vpraša
nje, kakšno naj mu damo ime, je izjavila: "Luka,
ki eez plitke kuka." Sam P>oy ve. kjo jo spot to
j ujela.
Tudi nas lan' jo ljubeznivo sprejel novega
liratoa. Takoj mu je prinesel darila : eno oopato in
majhen glinast vreek. in pri v reku ni pozabil do
staviti svarila, ki ga vam vsakikrat .diši: "To se
| ubije!" Zaeel mu jo poti lepo pesem "Tadant, ta
. dam ... ki so v odrasli slovenščini glasi tako:
"Stradam, .stradam.
!;o pošto peljam.
Krompir sem pojedel.
se repVo imam "
l'a jo je v sredi prekinil vsh:d preseneti ji vena raz
kritja, ki ga je tisti hip storil: "Mali bratec *ma
oči!" — in mtt je šel s prUkoni vanje. Temu raz
i kritju je sledilo takoj drugo še v«s"je • * * M :»li bra
j tee 'ina glavo!" Hitel ga je grabiti zanjo in ni
1 bilo konca občudov.v ju in slavnost je Iti In veli
kanska. le za roke ga je bilo treba v»-> ras držati.
<>ne dni se je vojna umoknila v ozadje. V • ><
pntlje zanimanja so stopile osebne vesti: ali je
fantek dobro spančkal. kakšen mu je tek in kaj
dela njegov trebušek. (»koli njegove male košarice
— ohšita je z modrim blaogm, nad njo se vspe
nja strehicn iz bele tančiee okoli te košariee
i :-.e nam zdaj suče svet, in ni boljše toiaz.br v leb
mrkib dneh sovraštva, krvi in bele ne»o pogled v
nebeški mir na nežnem licu našega malega.
Teko dnevi in bratcu in sestrici ni ljubezen do
| svojega najnovejšega sorojemui še kar niš >plah
i nela.
Sestrica ga bodi zibat in mu poleg prepevlje
"Ajčka. tutajčka,
naš fantek nasajčka.
Marija zibala, je pela lepo
Ajeka,tutajčka ..."
j in se ji ne mudi nikamor proč.
Bratec pa mu donaša igrače: zamorca brez
j rok. Gnšpprčka brez glave, raco brez koles. iu če
izmakne v kuhinji kak krompir ali kako ponev,
vse bi mu znosil in natrosil v posteljico in vsak
j hip mu je pripravljen delati "uladežpumpež" po
I mehkem, belem obrazku, komaj tia vračamo >triin.
Ima vendar dobro srce moj fantek, čeprav je
| divjak in me je zadnjič resno užalil. Sila rad od
j pira pee in brska po pepelu, '»ni dan je bila spel
vsa soba nasmeteiyi s pepelom. Vzel sem a a \ ro
i ke. "Cigan," sem rekel, "priznal, kdo je odprl
j peč. kdo je nasvinjal sobo!"
I*n se mi je nasmejal s tistimi širokimi zob
j ki in odgovoril: "Mali h'atec Mil". da je
1 mali bratec to naredil.
To je pa bila po moje uitrdnem prepričanju
laž. Videl sicer nisem in zato ne morem priseči,
kdo je odprl peč in kdo je trosil pepel. Ali mali
bratce ni Ml oni in ni mogel biti. ker je ajčal v
svojem povojen in se ni genii iz njega in če i»i se
»i!. Im 'ja ii! u"tov(. kdo zapazil. N'iti ni verjetno,
da hi '»il ne/Tii s-tnrosti desetih dni žo tako iz
prijen. da bi odpiral pee in trosil pepel.
l{"sni''-iio sem I »i 1 užaljen, kajti potemtakem
m- morem dru>>a«'e misliti, neno da moj fant laže.
Povedal M ir mu svoje nenje. da je še premlad, da
bi lagal in d.i liova drupie zaplesala. Pa se je koj
.;«•.«!. izjavil je. da sem njepovo "'uho piše", lju
bo pišr»- na nit er. in me vprašal, r*e pa imam kaj
rad.
Tako živimo hi vojna ure svojo pol, samoza
vest na. neizprosna, netiklonjena in ji še od dale«*
ni »ideti kraja. N1 o j i plahi hčerki. siro.ti majeeni,
sr j« ;:e sanjalo, da je z mamico bežala daleč tja
po mu mi. "ker je prišel Uiis mimo, je bil siten,
je streljal". Nikdar se nismo pri nas o Jem takem
menili! In zadnjiš so ji kar na lepem prišle solze v
or i "/.aradi vojne", je rekla — kako in zakaj
pa. si> ni dalo dognati, nemara .sama ni vedela . . .
I \'i je moralo vse to priti" Morja krvi. morja sol
[ za. vihre joka iti v zdiiTVv. kdo vas je kriv, kaj vas
j je krivo.'
V sel miii fanta na koleno, te«a ki leze v drupo
j leto; težak je za svojo starost in deliel je kakor
polh. eepra\ prepeva "Tadam, tadam" — da hi
I no hilo nikdar res, kar poješ! Pritisnil sem pa k
srhi, sjrn»o sem inn popledal v oei in pa rahlo po
I tresel za rami: "\ikda ne ve. ]>a mi ti povej, mla
di mož: Kdo je kriv vojni, ali Srh ali Anplež ali
! pregrešna ženska moda, kakor je za boži? stalo v
i časopisu.' Kdo. vprašam, kdo?"
Pa mi je ripan phidko odgovoril: "Mali h'a
! ter Mil".
Nak. to pa ni res! ('e /a pepel nebi prisc
pri. za to pa koj dvanajstkrat zapored: Nak, ta
! > i i kriv vojne, ta že lie! V svojem povojni leži in
| sr sinejča. Štirinajst dni jr bilo staro in žr se je
' smejralo! Počasi natepnr ustna. o<l usier mu zleti
smeh v oresi in na insrk. naguba nosek, /amiži,
i odpir ustrra in se zasmeji; r čisto kratko in
rahlo: r. 'Jospa -leretina. ki nam dobavlja dero,
I pravi, da še - i v'drla kaj takepa; pred enim mc
! srn in sr <»tro«-i nr sinejo, da se pa. jadva star šti
rinajst dni. In kako rud sr smrjea: komaj pa elo
j \rk poplrda. žr sr zarezi, naš majeeui dobrovolj
ček. Ta da bi bi lkriv vojneŽe spet se smejea!
Kdor In pa videl če je božji —- bi cdložil oro
žje ! Smejea se naj nam ho v dobro znamenje za
I mir. za srečen mir. pravičen. večen mir.'
Poslednji dnevi Štefana Poljanca.
( KoilCc.)
Ampak vse to no pomaga nič in fantom
ostane fantom, nc živi svojega življenja, som*,, '
jo, nn vso v«-("ne čase suženjsko priklenjena nn i
»uje trlo. Zato je iflo malovažno in no zanima ni
kogar, če so je Štefan Poljane«* nltosil, ali če j«
utonil. Pripovedovati l»i so dalo o tom žalostnem
konon zelo poetične iu genljivo stvari, toda bil«*
bi popolnoma nepotrebne; bral sem roman, v ka
terem je bila nazadnje natanko popisana sedmi
na, ampak nepotrebna je 'bila : in tisti junak je bil
resničen človek, no fantom.
I'a jo šo drug vzrok, zelo imeniten in v«/eii,
ki mi brani, da bi so dolgo ukvarjal s poslodito
uro in smrtjo Poljančevo. Kar je za tistim črnim
mostom utonilo v noč, ali kar so jo zibalo nn sj'
inotni veji tam zunaj sredi polja, ni bilo drugega
nogo malovredna lupina; šo lupina j«- bila komaj,
samo ime je bilo. Štefan Poljano«- je umrl na ua
čin, kakor ga svet že <lolg«t ni videl in ki je glo
bokega premišljevanja vreden. Obešanje jo bila
formalnost brez pomena. Brezpomembna formal
nost je, <"e si Poljanee ali Novljan sam ostrže lu
1'ino. ali če čaka, da mu odpade. Sel jo iu so j«
•»čistil ; lupina jo izginila, izginilo jo ime, fantom
pu je 04tal . . «
Dolan je še lry.iiI IVter Novijan, strmel jc v
-trop / velikimi oonii in je eakal. Vso njegovo
misli m> hilo eno samo vprašanje; /(Join se if\»t jo,
<lii j«- /.iipisiino /. razloonimi orkanii na stropu.
"Ali ho si ovil ?"
In strah jo raslo! \ n jo«ovom sreu. Strah, (lit
lii 1'oljaneo < m 11 n h i' i I v poslednjem tronntkn, po
1 vesli jrhivo tor so vrnil. Vztrepetnl jo, eo jo za
»"•nI i><| »liiloo korake v veži, na hodniku.
"I'oni/.an, nsraiooeon in prosee so ho vrnil. ,
i nikoli ni imel mori, drupaoo l»i no l>il Stefan
I'oljanoo!"
VhIjiI jo, liodii je po izhi in jo nenadoma oh
, strmel prod ogledalom. Motno in umazano jo hilo
i oglodalo, >. idol jo v njem obraz kakor v veliki
daljavi, toda spoznal ita je takoj.
"Ali si ti. ali som jaz?'
Zazibalo so mu je pred oeiui; ves prestrašen
napol v omntiei, so jo okronil proti durmi. Duri
so hilo zaprto, nihee ni hi I stopil v izho.
IVter Novijan >o jo <>|>otokel, omahnil jo na
I posteljo in jo skril ohraz v hlazino . . .
Danilo *e jo, ko no jo vzdignil, zelo truden
j kakor od dolgo pot i v viharju in dežju.
"Storil je, kakor jo hilo za|>isiiiio, uvaževal
I jo . . . in vso žalostno dedšo-ino je zapustil 1110
' ni! . . . Tu«li juz Imhii morda uvaževal nek"«*, k<
ko jo trelKi umreti, in tudi jaz bom morila zapu
I stil svojo žalostno dedščrno fantu, ki ho «!«»!:«'
verze, nosil zakrpan«' čevlje ter gledal name -
j ponosnim zaničevanjem ..."
£tal je pred 1'oljančevo polieo in so je s.-iin
i nasmehnil svojim mislim.
"V spoznanju je smrt: kaj je hil to že začo
j tek .spoznanja in kaj je tako blizu /o tudi mojo
• nvaževnnje?"
Vzel je s poliee kup papirjev in je sedel /;i
j mi/o.
i "Daleč je še čas; v njeni ni liilo solnea ve«'
— še sije v mojem srou; niso se še ozrle \ tla m •
i je oči — še gledajo v zvozile ..."
Z veliko radovednostjo jo listal po 1'oljamV
vili papirjih in je Idi zinirom bolj začuden in zb>
voljen. Nastopiti ie hotel dedščino, kakor je • »iI
obljubil in kakor mu je bilo zapisano; vedel j-,
I čutil je globoko v svojem sreu, da je ta dedščina
žalostna, da je sprejel /. njo svojo usodo in svoj
težki križ, ampak zdelo so mu jo, da jo vsaj zani
miva. Pričakoval je velikih razodetij, večnih ho
ned, pričakoval je. da se mu odpro na stožaj du
ri obsojenega, v brezkoristnem imičeništvu i/.kt
vavelejra sroa, tako da hi v sočutju oh brato
vem mučeništvu objokaval tudi svojo trpljenj.
in svojo prihodnost . . . Listal jo dolgo, bral j<\
naposled je zalučil papirje na tla in jo šol.
• S. nI* poslednji uri 11«> moro biti živ člo
vek! \jimesto <lii I»i pogledal skozi okno in <ln
l i \ nji.i žaloslinko /.jipolo njegovo srce, sodi za
i mizo. pred smrdečo I m" .jo, in piše . . . Zmotil si
so. Stefan IVIjanoe . . . no inaram ivojo dedšči
10 . . nikoli jo no l»om uvažoval!"
Napotil no jo v hišo z zjistrtini oknom in ko
je prestopil pran. ga jo pozdravila Matilda z me
lik i m. slailuim smehljajem !"
1'eter j«' vzt ropotal in j«1 molče poljubil ust
niri'. ki no vabil«*.
0 0«
l'o p i v ii-i so jo razljiitil 1'eter, ko jo za*
I n<-i I na 'Iji Pol jjinčeve pnpirjo. No tla bi bil o
pisava I Ahasver svojo doživljajo in izkušnje ter
nji tak m;irin iioizmorno koristil rodu Poljan«?*
vili, jo napisal dol po in dolgočasilo razpravo "o
impresionizmu v noveli." l'o pravioi so jo razljii
til Peter, xTJiveii pa tli pomislil, da |><> on sam tto
i ko«"*, prodno bo uvažoval pirslednjikrat praktično
i ra/moro. napisal svojemu dodoiču in bratu punto
razpravo "o uinziki v modoriiib verzih" in da
• r bo dedič prav tako po pravioi razljiitil . . .
Zakaj kakor pojilo življenje broz prostanka
i in broz konra po široki rosli v solncu, tako poj
| ,|o.jit souoe po zidoviu broz prostanka, brez kon
ra. karikiiiura in kritika živega življenja — brez
j ;elesni in kljub svoji hreztelosnoHti nesrečni fan
i :omi, v nadlego življenju in sobi . . .